Sodišče zavrne predlog pravne osebe za ureditveno začasno odredbo z izselitvijo iz hiše, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje s trditvami (i) o "čezmerni obrabi pohištva", ker hišo uporablja večje število oseb; (ii) o neurejeni okolici hiše in možnosti zamrznitve cevi namakalnega sistema in (iii) z domnevo, da se v hiši odvija prostitucija, ki ni verjetno izkazana.
V okoliščinah konkretnega primera in glede na izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.
Za prisiljenje nasprotnega udeleženca v zdravljenje v DZ ni podlage.
Tako zaradi osebe, zoper katero je odredba za hišno preiskavo izdana, kot zaradi tistih, ki jo izvajajo, mora biti obseg hišne preiskave jasno razviden iz izreka odredbe, ki je podlaga za njeno izvršitev, saj razlaga obrazložitve odredbe določnega izreka odredbe ne more nadomestiti.
Hišna preiskava v vinogradu ob vikendu v A tako ni bila zakonito opravljena, ker v izreku odredbe ni bila odrejena tudi preiskava vinograda oziroma zemljišča, na katerem se vinograd nahaja, pa je bila tam kljub temu izvedena, in zaseženih sadik konoplje ni bilo dovoljeno uporabiti kot dokaz.
Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pogodbe, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku njihovo vsebino dokazati zgolj z njihovo predložitvijo. Ker lahko stranke vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene enostranske listine primerno dokazno sredstvo. Njihova dokazna vrednost pa je odvisna od ostalih zbranih dokazov, še posebej od tega, s kakšnimi navedbami in dokazi jih izpodbija nasprotna stranka.
Glede dokaznega standarda pri ugotavljanju premoženjske koristi, ko ta ni del opisa kaznivega dejanja, po stališču pravne teorije zadošča že uporaba civilnopravnega dokaznega standarda - standarda pretežne verjetnosti.
Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med predlagateljem in družbenikom res sporna dejstva, s katerimi se utemeljuje obstoj izključitvenih razlogov in na podlagi katerih je bil sprejet sklep o izključitvi družbenika. Ker pa se družbenik, ki meni, da je bil neutemeljeno izključen iz družbe, lahko brani z izpodbijanjem sklepa skupščine, niso podani pogoji za prekinitev postopka do odločitve v postopkih, ki jih omenja pritožnik.
V posledici vseh najemnikovih del se je vrednost nepremičnine povečala za toliko, kolikor bi moral najemnik plačati za najemnino, če mu nepremičnina ne bi bila oddana brezplačno. O zatrjevani neupravičeni pridobitvi ni moč govoriti, ker ni izkazano ne prikrajšanje tožnika ne obogatitev toženke.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, kateri zavod je najprimernejši, oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca A. A. , ki kot odločujoče ni štel zgolj dejstvo, koliko oseb čaka na posamezni zavod, ampak tudi urejenost zavoda, žensko okolje, zmanjšana možnost, da se nasprotna udeleženka neprimerno izpostavlja in postane žrtev. Tako je sodišče prve stopnje pravilno pri odločitvi za namestitev nasprotne udeleženke prav v SVZ X. upoštevalo ne le zmožnosti posameznih zavodov ampak tudi ostale okoliščine, ki so odločujoče za ustrezno namestitev nasprotne udeleženke glede na njene potrebe.
Odmera odškodnine zato ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
ZFPPIPP posebne pritožbe na potek dražbe ne predvideva. Enako stališče velja tudi glede poteka dražbe v izvršilnih postopkih. Pravica do samostojne pritožbe vseh potencialnih udeležencev dražbe bi predstavljala zastoj v postopku in negativno vplivala na potek in hitrost stečajnega postopka ter bila s tem v nasprotju z načelom hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Pritožbeno sklicevanje na kršitev pravil postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika v zvezi z načelom zagotovitve za upnike najugodnejših pogojev prodaje (47. člen ZFPPIPP) ni utemeljeno, saj so za uresničevanje tega načela predvidena pravna sredstva upnikov v postopku prodaje (344. člen ZFPPIPP), kar pritožnica ni.
Pritožnica z zavrženo pritožbo ni izpodbijala sklepa sodišča prve stopnje, temveč upraviteljevo vodenje javne dražbe, kar ne pomeni odločitve o zadevi, o kateri odloča sodišče s sklepom. Njena pritožba zoper vodenje dražbe ni dovoljena.
Za izpolnitev zakonskega znaka (poskusa) preprečitve uradnega dejanja ni pomembno, katero konkretno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč zadostuje, da je preprečil ali poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Namen preprečiti uradno dejanje uradni osebi je subjektivni zakonski znak, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu in ga zato v opisu dejanja ni treba oziroma niti ni mogoče natančneje konkretizirati.
Uporaba sile zoper uradno osebo, ki opravlja naloge policije, z namenom preprečitve uradnega dejanja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga opis prekrškov, za katere je bil obdolženec kaznovan v prekrškovnem postopku, ne vsebuje. Čeprav gre za isti historični dogodek, opisi prekrškov in kaznivega dejanja niso v bistvenem isti, zato kršitev prepovedi ne bis in idem ni podana.
Znaki obravnavanega kaznivega dejanja (poskus policistu s silo preprečiti uradno dejanje) nimajo hkrati tudi znakov prekrškov (odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, prekoračitev hitrosti, neupoštevanje znaka za ustavitev in neizročitev vozniškega dovoljenja), za katere je bila obdolžencu v prekrškovnem postopku izrečena globa, zaradi česar že prvi pogoj za vštetje globe v kazen ni izpolnjen.
Pritožbeno polemiziranje o konfliktni in čustveni reakciji ter neobstoju "določene stopnje načrtovanja ali vsaj nadaljnjega ravnanja" se glede na že obrazloženo izkaže za odvečno. In to še zlasti zato, ker pri presoji resnosti grožnje ni pomembno, ali je obdolženka grožnje tudi nameravala uresničiti, saj je (kaznivo) dejanje dokončano že, ko storilec izreče resno grožnjo in se drugi (posredno ali neposredno) z njo seznani ter pri njem ustvari občutek osebne ogroženosti in prestrašenosti. Ob tem pa se objektivna uresničljivost grožnje presoja glede na to, kako jo je oškodovancu oziroma tretji osebi, kot v obravnavani zadevi, prikazovala obdolženka in ne glede na obdolženkino dejansko zmožnost (oziroma realno namero) njene uresničitve.
Ker tožnik tožbe ni ustrezno dopolnil oziroma popravil, razen tega tudi ni zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, je sodišče v tem primeru skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, tožbo utemeljeno kot nepopolno zavrglo.
Trditev, da je upnik stečajnega postopka zastaran v svoji pravici po preteku pet let, saj nihče zoper dolžnika niti zoper E. E. ni predlagal stečaja v obdobju, ko naj bi kredita zapadla, niti pet let kasneje, ni relevantna, saj je za vse terjatve, ki so bile podlaga za začetek stečajnega postopka, izkazano, da so bili v letu 2021 po predlogu upnika izdani sklepi o izvršbi (kot rečeno že pravnomočni), kar je pretrgalo zastaranje in podaljšalo zastaralni rok.
V primeru odločanja o začasni odredbi so trditve in dokazi, ki so sodišču v tej fazi odločanja na razpolago, procesno gradivo, na podlagi katerega sodišče odloča. Pravilen je zato dokazni zaključek sodišča, da v tej fazi postopka ne zadoščajo tožnikove pavšalne trditve, da pri tožniku ni prišlo do kršitve pogodbenih prevzetih obveznosti, ki so bile povod za izbris iz evidence brezposelnih. Ali so bile odločbe pravilne in zakonite bo predmet presoje v okviru rednega sojenja, sedaj je odločilen le odgovor na vprašanje, ali je tožnik izkazal verjetnost nastanka svoje terjatve. Ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji za začasno ureditev spornega razmerja.
Predlog za sodno ureditev meje mora biti dovolj konkretiziran, da omogoča opredelitev spornega mejnega prostora in presojo kriterijev iz 77. člena SPZ po zakonskem vrstnem redu. Če predlagatelj ne zatrjuje niti približnega poteka sporne meje, sodišče predloga ne more vsebinsko obravnavati, saj ne more samo ugotavljati, katera meja je sporna, ali nadomeščati manjkajočih trditev predlagatelja.
Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.
Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.