Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.
Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.
Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.
Ker je bila ureditev pravice do plačila poslovne uspešnosti na podlagi KPGT prepuščena avtonomni ureditvi (kolektivnemu dogovoru oziroma kriterijem, ki jih določi delodajalec), je toženka v PKP kot pogoj za plačilo poslovne uspešnosti zakonito predpisala tudi obstoj delovnega razmerja na dan, ko delodajalec sprejme odločitev o izplačilu plače iz uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za objektiven kriterij, ki velja enako za vse delavce, za katere velja PKP. Ker je bil kriterij obstoja delovnega razmerja predpisan v PKP in je bil torej tožniku znan, v pritožbi zmotno utemeljuje posredno diskriminacijo s tem, da bi moralo biti določeno, do kdaj mora toženka odločiti o delitvi dobička, čemur bi tožnik lahko prilagodil datum upokojitve (oziroma trajanja delovnega razmerja pri toženki).
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Do odpusta obveznosti je prišlo s sklepom o odpustu obveznosti (pravnomočnem 18. 8. 2022), medtem ko je njena mati umrla ... 2. 2022, kar pomeni, da zapuščina po njej predstavlja stečajno maso, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Tudi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti tega ne spreminja, saj tak sklep ni ovira za unovčenje premoženja, ki spada v stečajno maso.
Res je minilo že skoraj štiri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, vendar zaenkrat še ni mogoče zaključiti postopka osebnega stečaja, saj je to mogoče šele, ko so opravljena vsa potrebna dejanja, kar pomeni tudi unovčenje vsega premoženja, ki spada v stečajno maso, do takrat pa upravitelj niti nima pravice predlagati končanja postopka osebnega stečaja. Pri tem sodišče brez predloga upravitelja in izjave, da je izvedel vsa dejanja, ki jih je v skladu z ZFPPIPP treba opraviti, o končanju stečajnega postopka sploh ne sme odločati, saj je ta izjava, ki jo upravitelj poda v končnem poročilu, pogoj za izdajo takega sklepa. Pri tem je tudi izključeno odločanje o sorazmernosti nadaljnjega vodenja stečajnega postopka. Šele ko bo dokončno jasno, kolikšen delež zapuščine pripada dolžnici, bo tudi mogoča ocena njegove vrednosti, in šele takrat bodo, če nepremičnine oziroma dolžnici pripadajočega deleža nepremičnine ne bo mogoče prodati, upniki lahko podali izjavo, ali so v tem primeru pripravljeni prevzeti nepremičnino v skladu s 374. členom ZFPPIPP. Ali je premoženje unovčljivo ali ne, je mogoče presojati šele po poskusu prodaje tega premoženja, do ugotovitve, kolikšen delež zapuščine po materi pripada dolžnici, pa premoženja sploh ni mogoče začeti prodajati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno to zavrnilo.
Strahu in stiske pred morebitnimi ponovnimi stiki z nasprotnim udeležencem - še posebej pri mladoletnih otrocih - ni mogoče odpravljati s podaljševanjem ukrepov po ZPND, temveč z odločitvijo o izvajanju stikov, v kateri bo sodišče celovito presodilo ogroženost otrok, njihovo korist ter tehtalo pravice in interese vseh udeležencev.
V obravnavani zadevi zoper dolžnika upnica izterjuje terjatev iz naslova regresnega zahtevka, potem, ko je izplačala škodo oškodovancu, saj je dolžnik zaradi alkoholiziranosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je sopotnica umrla. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je šlo pri povzročitvi prometne nesreče za namen oz. hudo malomarnost, zato odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode.
Tožnik v tej zadevi ne more biti uspešen že iz razloga, ker niso izpolnjeni niti pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za vsebinsko obravnavo zadeve, saj je zamudil 10-letni rok, kot je bilo to že pojasnjeno, medtem ko tudi po izdaji dokončne odločbe niso bila ugotovljena nova dejstva, ki bi vplivala na tožnikovo pravico, kar pomeni, da tudi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183.a členu ZPIZ-2.
Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.
Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To med drugim velja tudi za določbe ZPP o pravočasnosti pritožbe.
Dokazovanje z izvedencem se res šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec na ta način praviloma le še dodatno pojasnjuje svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje. Odločitev, ali bo sodišče, zaradi danih pripomb na pisno izdelano mnenje, izvedenca v postopku tudi zaslišalo ali ne, pa je v rokah sodišča in ne pravdnih strank.
Utemeljen je ugovor o nepravilnem obračunu 22 % DDV od priznane kilometrine. DDV se po ZDDV-1 obračuna le od opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člena ZDDV-1. Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal tožnikovemu pooblaščencu, izvzelo ter ga pri obračunu 22 % DDV ni upoštevalo.
Upoštevajoč, da niti ZPP niti OT ne predpisujeta, da se kilometrina odmeri izključno po matematično najkrajši cestni povezavi, je odvetnik upravičen do kilometrine v skladu z 10. členom Odvetniške tarife, zaradi česar mu ni mogoče nalagati dodatnih omejitev, ki iz te tarife ne izhajajo. Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.
Pritožnik ne oporeka dejstvu, da ni upnik tega postopka. Svojo procesno legitimacijo kot neizbrani ponudnik utemeljuje na pravnem interesu s pričakovano pravico glede nakupa nepremičnin v stečajnem postopku, kar pa ni utemeljeno. Pritožnikov interes je zgolj (nerealiziran) ekonomski interes za nakup premoženja stečajnega dolžnika, ki mu legitimacije za pravno sredstvo ne daje.
Bistveno vprašanje se tiče "volje, da se opravi prenovitev" (324. člen OZ) ter "izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne". V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo. Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje.
Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.
Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje.
Glede na dokazno podprte trditve tožeče stranke v zvezi z obsegom škode in s sanacijo, so pritožbene trditve, da škoda ni nastala v tem obsegu premalo konkretizirane.
Ker se je dedinja dediščini odpovedala, odpoved dediščini pa ne more biti ne delna, ne pogojna (136. člen ZD), je tudi ne more preklicati (138. člen ZD). Zato sprejem dediščine, podan v pritožbi, nima pravne veljave.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da je dopustno razveljavitev dedne izjave doseči le s tožbo v pravdnem postopku. Skladno s 5. točko 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi, če je sporno dejstvo o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini. Prav za takšen primer gre v obravnavani zadevi, saj dedinja zatrjuje, da je bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede dedne izjave.
Utemeljen je pritožbeni očitek o neutemeljeno priznani nagradi za študij spisa v višini 51,00 EUR za dopolnilno izvedensko mnenje. Upoštevajoč, da ne gre za študij dokumentacije, ki je bila v spis vložena po izdelavi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, in da pripomb strank ni mogoče šteti kot dokumentacije, študij katerih bi zahteval posebno nagrado izven postavke za študij spisa v tem sporu, nagrade v višini 51,00 EUR ni mogoče priznati.
Zakon nadaljevanja najema poslovnih prostorov v primeru, ko ta poslovni prostor pridobi tretja oseba, predvideva le v določenih primerih. Tožnik je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem; z najemodajalcem ni sklenil niti prodajne pogodbe niti kakšnega drugega pravnega posla, na podlagi katerega bi lastninsko pravico pridobil od najemodajalca.
DDV se po ZDDV-1 obračuna le od opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo - 3. točka prvega odstavka 3. člena in 14. do 17. člen ZDDV-1. Pritožbeno sodišče je zato strošek kilometrine, ki je nastal tožničini pooblaščenki, izvzelo ter ga pri obračunu 22 % DDV ni upoštevalo.