Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).
Tožnica v nobeni fazi dosedanjega postopka, ne v tožbi, ni ne trdila ne dokazala, da je bil v konkretnem primeru dejansko zgrajen objekt, katerega gradnjo bi lahko v primerjavi z gradnjo, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem iz leta 1977, opredelili zgolj kot spremembo zmogljivosti v smislu šestega odstavka 8. člena Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo v Občini Žirovnica v zvezi 11. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka. Glede na to je sodišče presodilo, da je tožena stranka za izračun komunalnega prispevka pravilno uporabila formulo, ki jo določa prvi odstavek 8. člena Odloka.
Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik - tožnikov računovodski servis - davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.
Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, saj se je skliceval zgolj na njegov slab ekonomski položaj, kar ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tožnica je z zahtevkom z dne 11. 12. 2020 zaprosila za dostop do vse možne dokumentacije. Ko je v dopolnitvenem postopku (prvič) prejele še dodatno gradivo občine, pa je šele imela možnost da dokumente, za katere je menila, da vsebujejo zahtevane informacije glede ceste, tudi določno opredeli. S tem zahteve ni razširila, pač pa jo le konkretizirala. Toženec je zato napačno uporabil določbo 133. člena ZUP in se v tem delu ni opredelil do vsebinske utemeljenosti zahteve tožnice glede tam predlaganih dokumentov.
Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).