Stališče, ki je uveljavljeno v sodni praksi, da se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja javnopravnih sredstev omejuje na preizkus materialnopravnih in procesnih vprašanj, ne preizkuša pa pravilnosti strokovne ocene, ne pomeni, da organ, ki odloča o dodeljevanju javnih sredstev, strokovne ocene ni dolžan vsebinsko obrazložiti, in sicer tudi, če gre za kriterij, ki po naravi stvari ne omogoča izključno objektivnega vrednotenja. Če namreč strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnega denarja ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le na tak način prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, to uveljavlja s pravnimi sredstvi.
Pravilnost strokovnega ocenjevanja znanja ne more biti predmet presoje v upravnem sporu; ocenjevanje znanje je strokovno opravilo. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali pravni koristi, ki bi jo zakon tožniku varoval.
Tukajšnje sodišče je že v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je treba drugi odstavek 7. člena OT tolmačiti tako, da se upošteva število dejanj, ki tvorijo posamezno kaznivo dejanje. Za vsako posamezno dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja je namreč treba ugotavljati vse elemente kaznivega dejanja in njegove okoliščine, enako kot če to dejanje ne bi bilo sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Odvetnik mora torej pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje. Takšno stališče je zavzeto predvsem iz razloga, ker z vidika obrambe ni nepomembno, ali se obtožencu v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja očita manjše ali večje število dejanj. Od kriminalne količine (števila, narave in teže kaznivih dejanj, ki so sicer zajeta znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) pa je odvisna tudi izbira oziroma višina izrečene sankcije.
V Uradnem listu RS je bila 5. 11. 2019 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (ZDoh-2V), ki stopnje obdavčitve zvišal in sicer: po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 20 %, po dopolnjenih desetih letih imetništva kapitala: 15 % in po dopolnjenih petnajstih letih imetništva kapitala: 10 %. V skladu s prehodno določbo 30. člena ZDoh-2V, je ta novela začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 6. 11. 2019), uporabljala pa se je za davčna leta, ki so se začela z vključno 1. 1. 2020. Ker je tožnik vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2020 na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža, sklenjeni 20. 10. 2020, je davčni organ pravilno uporabil določbo 132. člena ZDoh-2 v besedilu, kot je bilo predpisano z novelo ZDoh-2V. V primeru odtujitve kapitala po dopolnjenih petnajstih letih imetnštva pa v letu 2020 ni več veljala 5 % stopnja obdavčitve, marveč se je od 1. 1. 2020 dalje uporabljala 10 % stopnja obdavčitve (25. člen in 30. člen ZDoh2-V). Po načelu zakonitosti se pri obdavčitvi uporabi zakon, ki je veljal v obdobju, na katerega se nanaša davčna obveznost oziroma ko nastane davčna obveznost, če zakon ne določa drugače. Predmetna davčna obveznost je nastala v letu 2020, zakon pa ne določa drugačne obdavčitve. Varstvo pravnega položaja davčnih zavezancev je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave RS). Država ne sme arbitrarno, brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšati pravnega položaja davčnih zavezancev. Vendar načelo zaupanja v pravo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim spremembam. Davčni zavezanec se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon ne bo spremenil. Spreminjanje obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Še posebej to velja na področju davkov in drugih javnih dajatev.
Sodišče ugotavlja, da je ocena neverodostojnosti tožnikovih izjav pomanjkljiva oz. napačna, na podlagi tega pa je toženka izvedla tudi napačno dokazno oceno. Ta je imela za posledico, da se toženka ni opredelila do odločilnih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal kot razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.