odmera sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - ponavljajoče se bodoče terjatve
Bistvo za odmero sodne takse v pritožbeno obravnavani zadevi je, da je tožnica 3. in 4. tožbeni zahtevek postavila kot zahtevek za bodoče dajatve, ki se ponavljajo.
Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pri trditvah dveh zakonitih dedinj, da oporoke ne priznavata za pristno in pravno veljavno, ne gre za dedni izjavi po 138. členu ZD, ki ju ni mogoče preklicati, ampak gre, kot pritožba pravilno poudarja, za sodno priznanje dejstev. Stranka v postopku pa lahko svojo izjavo vselej naknadno spremeni. Svoji prvotni izjavi, da oporoka ni veljavna, sta zakoniti dedinji preklicali na naroku s tem, ko sta izrecno navedli, da oporoko priznavata za pristno in pravno veljavno.
obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - mnenje lečečega zdravnika - predlog za zaslišanje izvedenca
Po določbi prvega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom KZ-1, sodišče odloča o nadaljnjem izvajanju ali spremembi varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na podlagi mnenja zdravnikov. Praviloma gre za mnenje zdravnikov zdravstvenega zavoda, v katerem se ukrep izvaja oziroma lečečih zdravnikov, ki stanje zdravljene osebe najbolje poznajo, sicer pa zdravstveni zavod tudi sam lahko sodišču predlaga spremembo izvajanja ukrepa, kadar oceni, da ta ukrep ni več potreben. Sodišče, ki samo nima potrebnega strokovnega znanja, torej odloča na podlagi mnenja tistih, ki takšno znanje imajo in ki izvajajo zdravljenje konkretne osebe. Kadar so stališča zdravnikov, ki so neposredno udeleženi pri zdravljenju jasna in nedvoumna, potem ni nobene potrebe po angažiranju izvedenca in takšnega ravnanja tudi vsebina mnenja C. C. ne narekuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074793
KZ-1 člen 47, 47/2, 308, 308/3. ZKP člen 370, 370/1.
priznanje krivde - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne okoliščine - denarna kazen - koristoljubnost - izgon tujca iz države
Kolikor se obtoženec pritožuje, da z dejanjem ni zasledoval protipravne premoženjske koristi in ga je storil brez naklepa, s tem izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper dejansko stanje ne more pritožiti.
posvojitev - dejanska posvojitev - nepopolna posvojitev - dedna pravica - obstoj dedne pravice - dokazi in dokazovanje - izvedba dokazov - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - zavrnitev dokaznih predlogov
Če posvojitev ni izvedena po zakonsko predvidenem postopku, je ni mogoče šteti za posvojitev, posledično pa nima pravnih učinkov. Drži sicer pritožbena navedba, da za odgovor na vprašanje, ali je zapustnica res posvojila tožnika, ne zadošča le podatek iz rojstne matične knjige. Vendar pa tožnik v postopku ni uspel izkazati, da bi bilo v smeri njegove posvojitve opravljeno vsaj kakšno izmed dejanj, predvidenih z zakonom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072212
KZ-1 člen 74, 75, 75/2, 186, 186/1. ZKP člen 499, 499/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - protipravno pridobljena premoženjska korist - odvzem protipravne premoženjske koristi - višina protipravne premoženjske koristi
Sodišče obstoj premoženjske koristi, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP). Če sodišče ugotovi, da je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist, je odvzem take koristi obligatoren. Odsotnost tožilčevega predloga za odvzem premoženjske koristi oziroma obtoženkino priznanje krivde, na navedeno dolžnost sodišča ne vplivata.
Nekatere situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se določena premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00073366
KZ-1 člen 173, 173/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - ocena dokazov - zaslišanje mladoletnega oškodovanca
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje skrbno analiziralo izpovedbo mladoletne oškodovanke v preiskavi in njeno izpovedbo na glavni obravnavi ter navedlo prepričljive razloge, zakaj verjame izpovedbi mladoletne oškodovanke na glavni obravnavi. V zvezi s tem gre izpostaviti, da je mladoletna oškodovanka na začetku o obravnavanem dogodku izjavljala pod pritiskom svojega očeta ter jo je po vloženi kazenski ovadbi klical obtoženec, kar pomeni, da očitno v preiskavi ni bila pripravljena še bolj obremenjevati obtoženca, ob zaslišanju na glavni obravnavi, ko ji je do polnoletnosti manjkalo le še nekaj mesecev in je od očitanega kaznivega dejanja minilo že več let, pa je bila do obravnavanega dogodka bolj kritična. Mladoletna oškodovanka je v svoji izpovedbi na glavni obravnavi tudi prepričljivo pojasnila, na podlagi česa je obtoženec v času spolnega odnosa z njo vedel, da še ni stara 15 let.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00071293
KZ-1 člen 7, 308, 308/3. KZ-1G člen 1. ZKP člen 285č, 285č/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - uporaba milejšega zakona - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine
Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1.
Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen. Upoštevalo je, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, ko se je prvič izrekel o svoji krivdi in s tem prispeval h krajšemu poteku postopka, pri čemer je pojasnilo, da priznanje ni bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ker je bil obtoženec prijet inflagranti. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo, da je prevažal kar sedem oseb, odraslih moških, katere je šel iskati na Hrvaško in jih ni zgolj prevažal po ozemlju Republike Slovenije, ampak jih je tudi nezakonito spravil preko hrvaško-slovenske meje.
delna oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba
V okviru instituta oprostitve plačila sodne takse pravne osebe ni mogoče v celoti oprostiti plačila sodne takse. Glede na jasno zakonsko določbo tožeča stranka niti s trditvami o nesposobnosti zakonitega zastopnika za delo ne more doseči ugodnejše odločitve v povezavi s plačilom sodnih taks.
ZST-1 člen 3, 3/2, 5, 5/1, 5/1-4. ZPP člen 158, 158/1. ZFPPIPP člen 59, 59/2.
zavezanec za plačilo sodne takse - nastanek taksne obveznosti - sprememba zakona
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obveznost plačila sodne takse nastala že z vložitvijo tožbe. Nastala je, ko je bil sklep sodišča prve stopnje vročen toženki, kar pa je bilo po začetku stečajnega postopka zoper toženko in ne pred njim, da bi bila sploh relevantna ureditev prijave terjatev v stečajnem postopku.
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - zavrnitev predloga
Niso utemeljene pritožničine navedbe, da je obsojenec že od 8. 4. 2022 na prostosti in bi mu izvršitev zaporne kazni po nepotrebnem poslabšala kvaliteto življenja. Dejstvo je, da vsako prestajanje zaporne kazni poslabša kvaliteto življenja, vendar bi na to moral obsojenec misliti pred tem, ko je izvršil kaznivo dejanje, glede katerega sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da ga je izvršil celo v navzočnosti pravosodnega policista med prestajanjem zaporne kazni.
prekrški - vročanje pisanj - smiselna uporaba ZUP - sklep o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - tek preizkusne dobe - začetek teka
Po določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) se v rednem sodnem postopku za vročanje pisanj določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabljajo smiselno in ne dobesedno. To pomeni, da je njihovo uporabo treba prilagoditi posebnostim prekrškovnega postopka, oziroma v predmetni zadevi še posebej posebnostim postopka izvršitve prekrškovnih odločb. Po 140. členu ZP-1 se pisne odločbe o prekršku vročajo obdolžencu in zagovorniku. Enako v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 velja tudi za ostale odločbe sodišča v postopku, torej tudi v postopku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj gre za odločbe, ki imajo v postopku izvršitve enak pomen kot odločba o prekršku v postopku o prekršku. Sklep o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je bil zato pravilno vročen obema. Za začetek teka preizkusne dobe pa je odločilen dan vročitve storilcu, saj je le storilec tisti, ki je bil dolžan opraviti in izpolniti svoje obveznosti, ki so bile navedene v sklepu, nanj se tudi nanaša preizkusna doba, zato zanj ne sme biti dvoma o začetku in koncu njenega teka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00075758
KZ-1 člen 50, 50-2, 51, 51/2, 73, 73/1, 308, 308/3. ZKP člen 4, 8, 370, 370/2.
jezik, ki ga obdolženec razume - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - enkratno ravnanje - omilitev kazni - predlog državnega tožilca za znižanje kazni - posebne olajševalne okoliščine - priznanje krivde - odvzem predmetov - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - pravica do uporabe svojega jezika v postopku
Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP. Ob privedbi je obtožencu tolmačila tolmačka za ruski jezik, obtoženi pa ni podal zahteve, da se mu tolmači v gruzijski jezik. Navedba zagovornika, da obtoženec ni bil poučen o pravici do uporabe lastnega jezika, drži, vendar slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, še posebej, ker je obtoženec nato dejanje priznal na predobravnavnem naroku in na podlagi njegovega zagovora niso bili pridobljeni drugi dokazi. Obtožencu je bila vročena obtožnica prevedena v gruzijski jezik, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije mu je tolmačila tolmačka za gruzijski jezik, nato pa mu je bila vročena tudi sodba, prevedena v gruzijski jezik.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede na drugo alinejo 50. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1.
Poseg v premoženje obtoženca je sorazmeren, saj gre za odvzem predmeta nižje vrednosti, grozi pa storitev sorazmerno težkega kaznivega dejanja.
ZIZ člen 38. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 61.
stroški izvršitelja - predčasni obračun izvedenih del
Ker izvršitelj do izdaje obračuna ni opravil nobenega izvršilnega dejanja, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi priglašenih stroškov, saj obračun stroškov v tej fazi postopka ni bil upravičen, s tem pa tudi upnikovi priglašeni stroški niso potrebni za izvršbo.
delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela - vojaška oseba - dokazna ocena izpovedi prič
Dodatek za povečan obseg dela in obremenitve pripada (le) delavcem na tistih formacijskih dolžnostih, za katere je tako določila Vlada RS, oziroma je v pristojnosti delodajalca, da določi te formacijske dolžnosti kot formacijske dolžnosti, na katerih delavci opravljajo takšno delo, da so do dodatka upravičeni.
ZPP člen 196. ZD člen 210, 210/1, 210/2, 210/2-1, 213, 213/1.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napačna napotitev na pravdo - zakonito dedovanje - obstoj zunajzakonske skupnosti - obstoj pravice ali pravnega razmerja - sporna dejstva med dediči - dedna pravica - manj verjetna pravica dediča - negativno dejstvo - več dedičev - enotno nujno sosporništvo - vezanost stranke na napotitveni sklep
Odločitev o tem, koga bo sodišče napotilo na pravdo, ne more biti odvisna zgolj od tega, koliko zakonitih dedičev priznava sporno zunajzakonsko razmerje in koliko ne. Po utrjenem stališču sodne prakse se na pravdo napoti tistega, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, ne pa tistega, ki zatrjuje, da take pravice ali pravnega razmerja ni.
Sodišče prve stopnje (še) ni odločalo o predlogu dolžnika za oprostitev plačila sodne takse, temveč o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za posebno pritožbo. Dolžnik ni zatrjeval nobenega od ugovornih razlogov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00068974
ODZ paragraf 364c.. SPZ člen 38, 38/2, 38/3, 38/4, 38/6, 274, 274/2.. ZIZ člen 254, 254/2, 254/3, 250.. ZPP člen 286, 286/3, 360, 360/1.
poplačilo terjatve iz zastavljene nepremičnine - prepoved obremenitve in odtujitve - enotnost instituta prepovedi odtujitve in obremenitve - vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi - publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo - prekluzija navajanja novih dejstev
Institut prepovedi razpolaganja (odtujitve ali obremenitve) je urejen v 38. členu SPZ (drugi, tretji in četrti odstavek), in sicer po zgledu iz paragrafa 364c Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Lahko se določi s pravnim poslom ali oporoko, zavezuje le prvega lastnika, ne pa njegovih pravnih naslednikov, lahko se časovno omeji, v vsakem primeru pa "ugasne" s smrtjo upravičenca. V zemljiško knjigo se lahko vpiše samo pod pogoji iz četrtega odstavka 38. člena SPZ. V tem primeru prepoved učinkuje tudi proti tretjim osebam. Omenjeni pravni institut pomeni omejitev lastnika, saj mu prepoveduje pravno razpolaganje s stvarjo. Pravnoposlovna prepoved odtujitve nepremičnine prepoveduje pogodbeni stranki, v breme katere je dogovorjena, prenos lastninske pravice na nepremičnini, medtem ko dogovorjena prepoved obremenitve prepoveduje obremenitev nepremičnine z zastavno pravico in drugimi omejenimi stvarnimi pravicami, ne velja pa za dogovarjanje obligacijskih pravic na nepremičnini. SPZ v členu 38. omenja prepoved odtujitve ali obremenitve, kar bi utegnilo pomeniti, da je dopustno predlagati vknjižbo bodisi samo prepovedi odtujitve bodisi samo prepovedi obremenitve. Na institut prepovedi odtujitve ali obremenitve je treba gledati kot na enoten pravni institut prepovedi razpolaganja. To pa pomeni, da ga ni smiselno "cepiti" na prepoved odtujitve in na prepoved obremenitve. Tudi avstrijska sodna praksa je zavzela stališče, da prepoved odtujitve zajema tudi prepoved obremenitve. Kot je že bilo navedeno, se pravica prepovedi razpolaganja v skladu z drugim odstavkom 38. člena SPZ ustanovi s pogodbo, ki jo sklene lastnik (kupec nepremičnine) z osebo, v korist katere se je odpovedal odtujitvi ali obremenitvi nepremičnine. Gre za obligacijsko pravico ne za stvarno pravico na tuji stvari. Za nastanek obligacijske pravice pa zadostuje, da so izpolnjeni splošni pogoji, ki jih za nastanek pravic in obveznosti določa obligacijsko pravo. Poseben razpolagalni posel ni potreben. Takšen posel je potreben le za pridobitev učinkov obligacijske pravice v razmerju do tretjih, ki se doseže z vknjižbo te obligacijske pravice v zemljiško knjigo (primerjaj četrti odstavek 38. člena SPZ1) in s katero pridobi upravičenec pravice zavarovan položaj v razmerju do tretjih. To pa pomeni, da vknjižba prepovedi razpolaganja v zemljiško knjigo nima oblikovalnega učinka. Oblikovalni učinek vpisa v zemljiško knjigo se nanaša le na vpise stvarnih pravic, na njihovo pridobitev, omejitev ali prenehanje (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 179/2008 z dne 17. 7. 2008). V tem kontekstu so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega dovolila v eni od pogodb (Prodajna pogodba 2007), dogovorjena prepoved odtujitve ne more imeti stvarnopravnih (absolutnih učinkov) in predstavlja le obligacijski dogovor, veljaven med strankama pogodbe, sklenjen pravni posel pa je skladno z drugim odstavkom 254. člena ZIZ izpolnjeval pogoje za vknjižbo lastninske pravice. Kot je že bilo navedeno, za nastanek obligacijske pravice prepovedi razpolaganja razpolagalni pravni posel ni potreben, za njen nastanek zadostuje že sklenitev (zavezovalnega) pravnega posla, za njeno učinkovanje do tretjih, pa mora biti izpolnjen pogoj sorodstva iz četrtega odstavka 38. člena SPZ (ta pogoj je v obravnavani zadevi izpolnjen), vpis v zemljiško knjigo pa ima zgolj publicitetni učinek. Izpodbijano sodbo je tako tudi v tem delu mogoče preizkusiti, manjkajoči razlogi, ki jih je dodalo sodišče druge stopnje, so materialno pravne narave, tako da ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ima torej vpis prepovedi v zemljiško knjigo zgolj publicitetni in ne oblikovalni učinek, tudi ne drži trditev pritožbe, da se institut prepovedi razpolaganja lahko presoja po določbah 38. člena SPZ šele, ko je takšna prepoved (gre za primere iz četrtega odstavka citiranega člena SPZ, med drugim tudi za primere, ko je prepoved razpolaganja določena med starši in otroci) vpisana v zemljiško knjigo. Da prepoved razpolaganja, dogovorjena med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ, v razmerju do tretjih učinkuje že pred vpisom v zemljiško knjigo, izhaja iz odločbe VSRS II Ips 456/2008 z dne 22. 9. 2011. V njej je VSRS pojasnilo, da sankcija kršitve pravice prepovedi razpolaganja ne more biti odvisna od vpisa te pravice v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo kot pravno dejstvo lahko pomeni samo to, da se tretja oseba zaradi učinkovanja publicitetnega načela ne more sklicevati na neobstoj te pravice, medtem ko prepoved razpolaganja proti tretjim nedobrovernim osebam učinkuje že pred vpisom v zemljiško knjigo. Če torej tretja oseba ve za prepoved razpolaganja, je sankcija za kršitev te prepovedi enaka, kot v primeru, če je pravica vpisana v zemljiško knjigo. Sankcija za kršitev prepovedi razpolaganja, dogovorjena med osebami iz četrtega odstavka 38. člena SPZ, je torej odvisna samo od tega, ali je tretja oseba oseba za obstoj prepovedi razpolaganja vedela ali ne. O tem, da je tožnica za to prepoved vedela oziroma bi zanjo ob ustrezni skrbnosti morala vedeti, pa se je sodišče druge stopnje že izreklo v točki 11 obrazložitve.
Bistvo pritožbenih navedb je reševanje spornega vprašanja kdo je veljavni zakoniti zastopnik tožeče stranke. Vendar ne glede na to kdo je to, tožeča stranka nima pravnega interesa izpodbijati zanjo ugodnega sklepa o izdaji predlagane začasne odredbe.
OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 243, 254.
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - normalen tek stvari
V točkah 18 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo vsa odločilna dejstva za presojo, da vzročna zveza ne obstoji, saj je imela tožnica možnost, da glede na takratno stanje zadeve pridobi gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili predvideni v takrat veljavnem lokacijskem načrtu za območje poslovno obrtne cone A. Res je, da je bila tožnica s strani toženke obveščena, da slednja ni dobila okoljevarstvenega dovoljenja, zaradi česar po trditvah tožnice naj ne bi bilo mogoče izvesti načrtovane dejavnosti, a to po pravilni razlagi izpodbijane sodbe še ne pomeni, da je prav to razlog za škodo, ki je tožnici nastala z odstopom pogodbenikov od sklenjenih predpogodb. Tožnica po lastni odločitvi ni niti začela s pridobivanjem projektne dokumentacije, pri čemer dokazni postopek ni pokazal, da bi se pridobivanje dokumentacije (zaradi nerealizirane Inšpekcijske odločbe) ustavilo že na samem začetku. To pa pomeni, da tožnica po pravilni razlagi izpodbijane sodbe za škodo odgovarja sama, saj je s svojim ravnanjem (ko ni izvedla ustreznih aktivnosti v zvezi s planiranimi investicijami, ki so botrovale odstopom od predpogodb) povzročila njen nastanek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da je bilo tožnici znano stanje spornih parcel, pa se je kljub temu v obeh predpogodbah zavezala, da bo kot prodajalka obema kupcema v določenem času dostavila listine, iz katerih po razvidna realizacija Inšpekcijske odločbe. To pa pomeni, da je obe predpogodbi sklenila z védenjem o vsebini citirane Inšpekcijske odločbe, pri čemer po pravilni razlagi izpodbijane sodbe sama ni začela z ustreznimi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja in v zvezi s tem tudi postopki za pridobitev projektne dokumentacije, pa čeprav bi to v skladu s strokovnimi ugotovitvami izvedencev lahko storila.