Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le- ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa. Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno.
ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne določa kaj drugače, kot predpisuje v drugem odstavku 67. člena ZDR-1.
Po šestem odstavku 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je veljal v času odločanja toženca, se pri odmeri pokojnine upošteva le pokojninska doba zavarovancev, ki so po izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 neprekinjeno vključeni v obvezno zavarovanje, in ne tudi dobe, pridobljene po prekinitvi zavarovanj in ponovni vključitvi vanj.
Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je za neizbrane kandidate ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije. Obrazložitev odločitve o izbiri mora biti vsebinsko toliko „polna“, da bo neizbrani kandidat lahko preveril potek postopka in izpolnjevanje pogojev, kriterijev oziroma kvalifikacije izbranega kandidata. Obrazložitev izbire že po naravi stvari ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, ampak utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran, zato podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo.
V primeru, ko je neizbranim kandidatom hkrati z vročitvijo obvestila o neizbiri iz devetega odstavka 18. člena ZSS vročena obrazložena odločba o izbiri oziroma predlog o imenovanju iz 21. člena ZSS (kakršen je obravnavani primer) bi bilo nelogično, da bi Sodni svet, ki je odločil o izbiri enega od kandidatov in razloge za svojo odločitev obrazložil v skladu z zakonskimi kriteriji iz 28. člena ZSS, neizbranim kandidatom (o katerih neizbiri ni odločal), posebej konkretiziral razloge za njihovo neizbiro. Razlogi za izbiro enega kandidata namreč predstavljajo protipol razlogom za neizbiro vseh ostalih kandidatov. Ko Sodni svet izbere enega izmed kandidatov, ki izpolnjuje pogoje za razpisano sodniško mesto in ga predlaga v izvolitev in imenovanje (prvi odstavek 19. člena ZSS), razlogi za izbiro enega kandidata, ki so vsebovani v odločitvi o izbiri, hkrati pomenijo tudi razloge za neizbiro neizbranih kandidatov. Ravno razlogi za izbiro so po naravi takega postopka vedno antipod razlogom za neizbiro.
Mnenje oddelka v postopku za izvolitev oziroma imenovanje sodnika ni zakonska kategorija, se je pa uveljavilo v praksi. Po vsebini mnenje oddelka pomeni posvetovanje predsednika sodišča o kandidatu s sodniki oddelka, ki so dobro seznanjeni s strokovnim delom kandidatov, ki izhajajo iz sodniških vrst nižjih sodišč. V obravnavanem primeru je bil tožnik z mnenjem oddelka seznanjen in se je o njem izjavil ter podal številne predloge pristojnim institucijam.. Njegova pravica do izjave in obrambe v zvezi z mnenjem oddelka ni bila kršena.
Iz zakonskega besedila zadnjega stavka šestega odstavka 18. člena ZSS ne izhaja, da bi morale biti v zapisnik (o posvetovanju) v posameznih fazah postopka vključene navedbe o razlogih oziroma prevladujočem razlogu za končno odločitev posameznih članov sodnega sveta, kot to navaja tožnik. Ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 81. člena ZUP zabeležka rezultata o glasovanju in število glasov, upoštevaje naravo odločitve o izbiri (glasovanje za ali proti) in način glasovanja Sodnega sveta zadoščata zahtevi, da se v zapisnik vpiše kratka vsebina tistega, kar je bilo sklenjeno. Poleg tega je v Poslovniku Sodnega sveta določena možnost, da se na zahtevo posameznega člana Sodnega sveta v zapisnik poimensko navede, kako je glasoval in da se v zapisnik na zahtevo posameznega člana izrecno zapiše mnenje, ki ga je podal (četrti odstavek 27. člena). S tem se zagotavlja, da se v primeru različnih mnenj ali nesoglasij lahko zagotovi transparentnost postopka glede posvetovanja in tudi glasovanja v postopku izbire.
Mesečni razpored dela, ki ga delodajalec objavi v predhodnem mesecu in ga nato s sklicevanjem na potrebe delovnega procesa še enostransko spreminja, sam po sebi ne ustreza razporeditvi delovnega časa iz 2. alineje prvega odstavka 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti, saj mora ta razporeditev temeljiti tudi na vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu razporejanja na delo, tako da bi se dalo vnaprej določiti dneve, na katere ima delavec delovno obveznost.
Ob nasprotnem stališču bi bila pravica delavcev do nadomestila plače za dneve praznikov po prvem odstavku 32.b člena kolektivne pogodbe dejavnosti izvotljena. Namen te določbe je preprečiti zlorabo pravic delavcev v smeri, da bi jim delodajalci proste dneve tedenskega počitka načrtovali ravno na dneve praznikov ter jih s tem prikrajšali za nadomestilo plače,5 tega namena pa ni mogoče doseči z dopuščanjem določanja prostih dni na praznične dneve le v razporedu dela, ki ne temelji na nekem vnaprej predvidljivem in sistemsko jasnem vzorcu.
Učinek sodnega precedensa lahko seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji.
Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo v že razsojenem primeru, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji že sprejeta odločitev.
Dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora za leto 2017 pomeni, izhajajoč pri tem iz pojmovanja retroaktivnosti v pravu, da se ta dogovor uporablja (tudi) za akte in dejanja iz obdobja pred njegovim sprejemom in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017.
Napačno je materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da v primeru, če je pri zavarovancu najprej ugotovljena začasna nezmožnost za delo, to „a contrario“ pomeni, da mora biti za zaključek bolniškega staleža izkazano izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja.
Takšno stališče bi pomenilo, da so dejanske podlage priznanja začasne nezmožnosti za delo do določenega datuma, čeprav so morda tudi sporne ali vprašljive, (vedno) odločilno izhodišče za priznavanje začasne nezmožnosti za delo tudi po tem datumu, kar ne drži.
Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.
V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve.