Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – likvidnostne težave – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme
Toženka ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljijo na dopisu banke), da ima prilive na račun in da v letošnjem letu ni bilo blokad na računu. Ob takih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi pritožbeno sodišče ne more (materialnopravno) presoditi drugače: takojšnje plačilo sodne takse v višini 33,00 EUR ne bo ogrozilo dejavnosti toženke.
ZDSS-1 člen 63, 63/2, 72, 72/1, 75. ZUP člen 87, 87/2, 97, 98, 98/1. ZPP člen 224.
začasna nezmožnost za delo - bolezen - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev
Vročilnica iz 2. odstavka 87. člena ZUP ima v socialnem sporu naravo javne listine iz 224. člena ZPP. Kot takšna dokazuje, da je bilo pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno, dovoljeno pa je dokazovati nasprotno.
Vendar zgolj z zatrjevanjem, da pisanje oziroma sporni odločbi nista bili vročeni naslovniku, torej tožniku, in le na podlagi laične primerjave podpisov, saj sodišče nima strokovnega znanja grafologa, ter ob pomanjkanju dokazov o zatrjevani odsotnosti tožnika, vročilnice ni mogoče ovreči. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, v potrditev navedb, da sta zaradi njegove odsotnosti sporni vročilnici podpisala tast oziroma tašča, ni podal nobenega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjeno zaključilo, da odločbi tožene stranke nista bili vročeni tožniku dne 29. 4. 2014 in 18. 4. 2014, in nadalje sprejelo tudi zmoten oziroma preuranjen zaključek, da se je z njima seznanil šele tekom sodnega postopka. Prvostopenjsko odločbo je tožnik predložil sam s pripravljalno vlogo oziroma spremembo tožbe in je ni izpodbijal pred zdravstveno komisijo. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se na podlagi 1. odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. V primeru pomote je torej potrebno ugotoviti, kdaj je bilo naslovniku pisanje dejansko izročeno. Od tedaj dalje teče tudi rok za vložitev pritožbe oziroma tožbe. Zato je
pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasna zadržanost od dela – bolniški stalež - nadomestilo
Tožnik od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker ni imel lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 v spornem obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013, nadomestila ni mogoče priznati. Za čas od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, torej 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, mu je nadomestilo po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ priznal že toženec. Gre za t. i. administrativni stalež, ki pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Za nadaljnje prejemanje nadomestila, od 31. 12. 2012 dalje, ko tožnik ni bil obvezno zdravstveno zavarovan, pa ni pravne podlage.
ZPP člen 213, 287, 287/1, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo – bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave – trajanje poskusnega dela – podaljšanje poizkusne dobe – začasna odsotnost z dela – bolniški stalež
Sodišče v pravdnem postopku sicer res ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP).
Na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDR-1 se obdobje poskusnega dela lahko v primeru začasne odsotnosti z dela delavca podaljša tudi prek šestih mesecev.
zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je odvisen tudi od navedb nasprotne stranke.
Zaslišanje notarja je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066245
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3-2, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154-1, 154-3. ZCes-1 člen 30, 30/4, 30/4-3.
pravica prekrškovnega organa do pritožbe - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - sodba, s katero se postopek ustavi - razlogi za pritožbo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožbene navedbe prekrškovnega organa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1; iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo ter odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik je pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je imela s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja. Tožnik zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato je bil podan tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
stroški kazenskega postopka - podlaga za odločitev o stroških - bodoča negotova dejstva - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje odločbe o plačilu stroškov postopka ni oprlo na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sodbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane do izdaje odločbe, zato je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove trditve, da je zidar s 25-letnimi delovnimi izkušnjami in da je ves čas opravljal priložnostna dela ter ni upoštevalo, da tožnik nikoli ni trdil, da ni bil strokovno usposobljen za prevzeto naročilo opraviti popravilo fasade. Pritožba pa utemeljeno meni, da glede na tožnikovo trditveno podlago in glede na izostanek trditev o tožnikovi strokovni neusposobljenosti za opravljanje zidarskih del, ni pravno pomembno dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve. Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je v dejstvu o tožnikovi brezposelnosti implicirana tudi trditev o dejstvu, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za prevzeto delo, niti za spoštovanje varnostnih pravil.
Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Tožnica je v drugem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do dne, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu, s katerim je A. d. d. sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora. Medtem ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. s.p. in tožencem prav tako ne. Ne nazadnje je bila tožnica pri B.B. s.p. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice pri B.B. s.p., brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ne pomeni, da je toženec s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
Pri tožbenih zahtevkih v obravnavani zadevi gre za navidezno eventualno kumulacijo, saj je s primarnim vtoževana razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, s podrednim pa odprava istih posamičnih upravnih aktov. Ker je v okoliščinah predmetne zadeve, ko je predsodni postopek uveden po uradni dolžnosti in v njem s prvostopenjsko odločbo ugotovljeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, pravne posledice mogoče odpraviti z odpravo obeh upravnih odločb, bi sodišče takšna zahtevka moralo obravnavati kot enoten zahtevek. Sicer pa je primarni zahtevek vsebovan v pravilnem podrednem zahtevku. Zaradi zavrnitve primarnega in podrednega zahtevka je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, pa tudi sicer iz njegove vsebine ni razvidna vsebina enega ali drugega. Nejasnost izreka izpodbijane sodbe pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni takšna, da je v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik iz naslova družbeništva v B. d. o. o., v kateri je bil poslovodna oseba, v spornem obdobju lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Zavarovalno razmerje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 nastane z dnem vpisa gospodarske družbe in poslovodenja v sodni register in preneha z dnem izbrisa iz registra. Zato je bistveno le, da tožnik, ki je bil sam dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, tega ni storil. Glede na 50. člen ZMEPIZ je bila po uradni dolžnosti to dolžna storiti tožena stranka. Za pridobitev lastnosti zavarovanca je namreč potrebna prijava v zavarovanje, oziroma ob izostanku prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdaja ustreznega posamičnega upravnega akta po uradni dolžnosti, s katerim se nadomesti opustitvena dolžnost z zakonom zavezane osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljeni lastnosti zavarovanca v spornem obdobju na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 pravilna in zakonita.