Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.
Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.
vračilo neupravičeno prejetih sredstev - državna štipendija
ZŠtip v 49. členu določa, v katerih primerih preneha štipendijsko razmerje, v 50. členu pa ureja vrnitev štipendije. V zvezi s tem je v prvem odstavku 50. člena določeno, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da iz citiranih določb ZŠtip izhaja, da je štipendist dolžan štipendijo vrniti ob hkratnem izpolnjevanju enega od razlogov iz 49. člena ZŠtip ter dodatnega razloga iz prvega odstavka 50. člena ZŠtip, to je, da letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni uspešno zaključil. V primerih iz 49. člena tega zakona je štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik, za katerega mu je bila dodeljena državna štipendija, uspešno zaključil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 50. člena ZŠtip in zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev štipendije.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 34a. ZST-1B člen 26, 26/1.
neizbira kandidata - plačilni nalog - sodna taksa
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnik je vložil pritožbo zaradi neizbire kandidata in ob vložitvi pritožbe je nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Ker tožnik skladno s 5. členom ZST-1 ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi pritožbe, takse ni plačal, mu je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena ZST-1 pravilno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
ZFPPIPP člen 14, 14/5, 49, 49/1, 49/2, 140, 140/2, 147, 147/1, 147/2, 147/3, 153, 221a. ZFPPIPP-G člen 32, 32/3.
poenostavljena prisilna poravnava – nepopoln predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – trenutek uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave – ovire za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – predlog upnika za začetek stečajnega postopka – mikro družba – majhna družba – splošno znana dejstva – novela ZFPPIPP-G – neutemeljen očitek zlorabe procesnih pravic dolžnika
Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski člen 4, 4/2. ZDR-1 člen 9. ZObr člen 93. ZSSloV člen 49, 49/14. ZIZ člen 62.
denarna nagrada - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega ZDR-1 v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu, ki sta že postala pravnomočna, odločilo tudi v celoti o stroških postopka in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki. Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče naložilo tožniku, da plača stroške prič A.A. in B.B. Glede na pravnomočno odločitev sodišča je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške za navedeni priči.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.
Tožnik je v lastnem imenu obvestil vse živinorejce na območju Slovenije, da naj od določenega dne dalje ušesne znamke naročajo pri zavodu, katerega družbenika sta njegova žena in sin, ker tožena stranka te dejavnosti naj ne bi več opravljala, čeprav ta tega namena nikoli ni imela. Poleg tega je za svojo osebno uporabo in uporabo tretjega zlorabil podatke, s katerimi se je seznanil, ko je opravljal dela delovnega mesta vodje oddelka pri toženi stranki in je vse pri toženi stranki pridobljene informacije, znanja, kontakte z dobavitelji, izkušnje, izobraževanja, usposabljanja, baze podatkov, namenjene nemotenemu izvajanju dejavnosti uporabil tudi pri ustanavljanju zavoda. Tožnikovo ravnanje predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. S tem, ko tožnik določenega dne ni izvršil direktorjeve zahteve za naročilo ušesnih znamk, je kršil obveznost vestnega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, obveznost spoštovanja navodil delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
postopek osebnega stečaja - predlog za začetek stečajnega postopka - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - izpodbijanje domneve insolventnosti - ugovor proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja - fizična oseba
Dolžnica bi lahko domnevo insolventnosti izpodbijala le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja.
Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, zato je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožena stranka in tožnik sta zaradi predčasne upokojitve tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, v katerem sta se dogovorila, da tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, po katerem je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007, in sicer na podlagi sklepa uprave. Glede na sklenjeni sporazum bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz naslova plačila odpravnine v celoti ugodilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006703
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.