OZ člen 311. ZDR-1 člen 118, 118/2. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
procesni pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Glede na pritožbene navedbe glede prisojenega denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjeni znesek skladen s kriteriji, določenimi v drugem odstavku tega člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo s strani toženke zatrjevanega dejstva, ki ga ponavlja v pritožbi, da je tožnik zaradi nezakonite odpovedi prejel pogodbeno kazen, ampak zakonsko določene kriterije: trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki, pravice, ki jih je uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja, njegove zaposlitvene možnosti in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odmerjeno denarno povračilo v višini šestih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je upoštevaje zakonsko določene kriterije ustrezno umestilo v primere sodne prakse, ki jo je v obrazložitvi citiralo.
Splošni pogoji za pobot, ki veljajo tudi v primeru procesnega ugovora pobota, so določeni v 311. členu OZ, ki določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti ter če sta obe zapadli. Pogoj istovrstnosti terjatev se nanaša na vrsto (rod) predmeta obveznosti, ne na pravno podlago terjatve. Terjatvi, ki se glasita na denar, kot sta tožnikova in toženkina terjatev (ne glede na to, da je ena v bruto znesku, torej obremenjena z davki in prispevki, druga pa v neto znesku), sta upoštevaje povzeto istovrstni.
URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik podal ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunu plače glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnik, ki je delo opravljal v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložil izračun prikrajšanja pri plači. Toženka je le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožnikove trditve, da se njegove preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljal NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale. Sodišče prve stopnje je zato te tožnikove trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na toženko napačno prevalilo dokazno breme. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in tako dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot neutemeljeno navaja v pritožbi.
posojilna pogodba - posojilna pogodba na odpoklic - finančno stanje dolžnika - vračilo posojila - dokazna ocena - nova dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.
Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDSS-1 člen 34, 34/1, 41, 41/5. ZPP člen 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
poslovni razlog - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - trpinčenje - dejanski razlog za odpoved
Iz utemeljitve izpodbijane odpovedi izhaja, da glede na obseg in vsebino tožnikovega dela njegovo delovno mesto pri toženki ni bilo več potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka njegovo delo prerazporedila med ostale zaposlene, namesto tožnika pa tudi ni zaposlila nobenega novega delavca. Glede na tako ugotovljena dejstva je pravilno zaključilo, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno (poslovni razlog).
Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 po uradni dolžnosti vpogledati v spis Pd 31/2024, ki se nanaša spor o plačilu odškodnine zaradi šikaniranja tožnika, in v katerem se nahajajo podrobnejše navedbe in dokazi o tem, vključno z zdravstveno dokumentacijo, ki potrjuje posledice šikaniranja (trpinčenja). Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti pride v poštev le, kadar delovno sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. V obravnavanem sporu, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo nastopa takšne procesne situacije, ki bi utemeljevala v pritožbi predlagano postopanje po prvem odstavku 34. člena ZDSS-1. Tudi sicer je predlog za vpogled v spis Pd 31/2024 (nesubstancirano) podala le toženka, sodišče prve stopnje pa ga ni izvedlo ob pravilnem razlogovanju, da je za ta spor lahko upoštevna le tista trditvena podlaga, ki jo je tožnik podal v tem sporu.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSM00079815
ZPND člen 22a, 22a/1. ZIZ člen 10, 10/2. ZNP-1 člen 54, 56.
predlog za obnovo postopka - nasilje v družini - regulacijska začasna odredba - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - začasna ureditev razmerja - zavrženje predloga za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pravilno oprlo na 54. člen ZNP-1, ki določa, da proti sklepu, s katerim je postopek pravnomočno končan, obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače, pri čemer v ZPND ni določbe, ki bi omogočala obnovo postopka, ki je sicer izredno pravno sredstvo, namenjeno prav za primere pravnomočno končanih meritornih odločitev.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da postopki, v katerih so izrečeni ukrepi po ZPND, nimajo narave meritornih odločitev, temveč gre za začasne odločitve in za začasne ureditve razmerij. Odločbe, izdane po ZPND imajo tako naravo regulacijskih začasnih odredb, ki jih ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki pa v drugem odstavku 10. člena prav tako določa, da obnova postopka ni dovoljena.
družbena lastnina - lastninsko preoblikovanje - otvoritvena bilanca - vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco podjetja - nepremičnine, ki niso bile zajete v otvoritveni bilanci
Pravna oseba je lahko na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. V primeru, da nepremičnina v otvoritveno bilanco ni bila vključena, podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo, na njej ni pridobilo lastninske pravice. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz nobene dokazne listine ne izhaja, da bi tožena stranka iz otvoritvene bilance eksplicitno izključila sporni parceli, saj je za odločitev bistveno vprašanje, ali je sporni nepremičnini (izrecno) vključila v otvoritveno bilanco ali ne.
ZZVZZ člen 82. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 353.
imenovani zdravnik - odločba imenovanega zdravnika - pritožba - zamuda roka za pritožbo - zavrženje pritožbe kot prepozne - zdravstvena komisija - škoda - protipravno ravnanje
Sodišče je v 5. in 6. točki obrazložitve s prikazom časovne dinamike razumljivo pojasnilo, zakaj je bila odločba imenovanega zdravnika z dne 2. 10. 2023 pravilno vročena s fikcijo vročitve dne 20. 10. 2023.3 Upoštevajoč specialno ureditev iz 82. člena ZZVZZ, bi moral tožnik zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 10. 2023 v petih delovnih dneh od vročitve vložiti pritožbo, to je najkasneje do 26. 10. 2023. Tožnik pa je pritožbo vložil šele 2. 11. 2023, zaradi česar je zdravstvena komisija utemeljeno zavrgla tožnikovo pritožbo.
Nenazadnje je sodišče pravilno presojalo zatrjevan obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti za izplačilo 2.188,58 EUR nastale škode. Ta je po tožnikovem zatrjevanju nastala zaradi nedopustnega ravnanja organov toženca.6 V 7. do 9. točki se je sodišče argumentirano opredelilo do trditve o toženčevih napakah v postopku odločanja. Predmet zatrjevane odškodninske odgovornosti ni strokovno medicinsko vprašanje, temveč je bilo potrebno ugotoviti, ali so organi toženca odločali skladno z določili ZUP in ZZVZZ.
Ker tožnik ni dokazal obstoja protipravnega ravnanja, ki je ena izmed kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti, se z vprašanjem ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni potrebno ukvarjati.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - ugovor zoper sklep o izvršbi - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - priporočena pošiljka - specifikacija terjatve upnika - obrazloženo prerekanje dejstev
Dejstvo, da dolžnika nista prevzela (dvignila) pošiljke z odpoklicem kreditne pogodbe, ne pomeni, da se je dolžnik s tem lahko izognil predčasni zapadlosti terjatve. Zadostuje namreč, da je odpoklic upnik dolžniku poslal s priporočeno pošiljko, v primeru, ko naslovnik onemogoči vročitev, pa je ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja in načela varstva upnikov šteti, da je sprejem opravljen že takrat, ko je pošiljatelj poskušal vročiti potrebna pisanja, in ne šele, ko je naslovnik pisanje tudi dejansko prejel (odstop od siceršnje sprejemne teorije).
Upnik je določno navedel obveznost dolžnikov iz naslova neplačanih obrokov glavnice, pogodbenih obresti in stroškov in da je za svoje trditve predložil tudi obračune obresti. S tem je upnik, tudi po presoji višjega sodišča, svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve zadostil. Breme zatrjevanja in dokazovanja neobstoja oziroma drugačne višine terjatve je tako prešlo na dolžnika, ki sta imela dolžnost v ta namen navesti konkretna dejstva, s katerimi bi utemeljevala drugačno višino terjatve in svoj (po njunem mnenju pravilen) način obračunavanja terjatve, ter zanje predložiti tudi dokaze. Ob dejstvu, da upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ima pravico zahtevati izvršbo terjatve, ki jo izterjuje in katere obseg je konkretizirano opredelil, je namreč pravilnost izračuna te terjatve in upoštevanje morebitnih delnih plačil predmet ugovora zoper višino terjatve v izterjavi. Pri tem gre za dejansko vprašanje, na kar pa sodišče pazi le na obrazložen ugovor.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081959
KZ-1 člen 18, 24, 31, 91, 91/3, 249, 249/3. ZKP člen 358, 358-2. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
davčna zatajitev - čas storitve kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - davčni postopek - privilegij zoper samoobtožbo - pravna zmota - opravičljiva pravna zmota - izrek oprostilne sodbe
Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju.
Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listinsko dokumentacijo in izpovedbi prič D. D. in E. E., upravičeno ocenilo, da je davčna inšpektorica vse do izdaje odločbe 26. 9. 2014 le izvrševala pooblastila iz svojih pristojnosti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku, saj je kot uradna oseba le ugotavljala morebitno davčno odgovornost pravne osebe in ne individualne kazenske odgovornosti obeh obdolženih; od njiju torej ni, pod pretvezo vodenja davčnega postopka, zbirala obvestil za namene kasnejšega kazenskega postopka.
Kot ključno se izkazuje ne, kot to zmotno navajajo pritožniki, kdaj je davčni organ začel sumiti, da sta obdolženca storilca davčne zatajitve, pač pa, kdaj je nastopil trenutek, ko sta bila obdolženca upravičena domnevati, da ju varuje privilegij zoper samoobtožbo. Pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o trenutku nastanka osredotočenosti suma zoper oba obdolženca namreč hkrati terja ugotovitev, da sta tudi obdolženca, s trenutkom prejema pisnih zaključkov davčnega organa, upravičeno domnevala, da je zoper njiju sum storitve kaznivega dejanja fokusiran do te mere, da imata, glede na privilegij zoper samoobtožbo, pravico odkloniti sodelovanje z davčnim organom.
Sodišče druge stopnje glede na ključno spredaj izpostavljeno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, katere pomena in teže za presojo izpolnjenosti subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno ovrednotilo, pritrjuje pritožbeni navedbi, da sta v danem trenutku dne 8. 7. 2014 obdolženca, seznanjena s konkretnimi podatki, ki so po presoji sodišča prve stopnje davčni organ že vodili k sumu o storitvi kaznivega dejanja v zvezi z davčno zatajitvijo konkretno določenih zneskov posamičnih vrst davkov, že upravičeno domnevala, da bi edicijska dolžnost pomenila izvotlitev njune pravice, da ne izpovedujeta zoper sama sebe. Na dan 8. 7. 2014 so nastopile dejanske okoliščine, ki izključujejo zaključek o tem, da sta obdolženca vedela, da ravnata v nasprotju s pravom, kar izključuje ugotovitev o obstoju njune krivde za storitev očitanega kaznivega dejanja od vključno 8. 7. 2014 dalje, saj sta ravnala v opravičljivi pravni zmoti.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja - drugo spolno dejanje - poseg v spolno nedotakljivost - zadovoljevanje spolnega nagona - direktni naklep - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Pritožnik utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ki je štelo, da so vsa ravnanja obtožencu v objektivnem smislu dokazana, vendar zaključilo, da dejanja niso bila storjena z namenom potešitve spolne sle, zmoten.
ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - izostanek odgovora na ugovor - resničnost navedb v ugovoru - dejanske navedbe - opozorilo - sestavine sklepa - omejitev izvršbe
Sodišče pri odločanju o dolžnikovem ugovoru, če upnik nanj ne odgovori, šteje za resnične le dolžnikove dejanske navedbe (ne pa tudi pravnih zaključkov), le-te pa morajo biti pravno pomembne, tj. zmožne morajo biti, da pripeljejo do (pravno pravilnega zaključka), da izvršba ni dopustna. Kadar dolžnik takih navedb ne poda, niso podani pogoji za ugoditev njegovemu ugovoru.
Sestavina sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ni ponovno navedba izvršilnega naslova in dolžnikove obveznosti, temveč so potrebne sestavine le oznaka, na podlagi katerega sklepa o izvršbi je bila izvršba dovoljena, upnik in dolžnik, izvršilno sredstvo, račun za poplačilo terjatve oziroma morebitni drugi podatki, potrebni za opravo izvršbe, ter pravni pouk. Zakon ne zahteva, da sodišče v tak sklep vnese tudi opozorila po 101. in 102. členu ZIZ, ter so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da mora na omejitve izvršbe in na to, da izvršbe ne opravlja na sredstva, na katera izvršba ni dopustna, paziti že sam izvrševalec sklepa. Prav tako v sklepu sodišče ni dolžno navajati, da bo izvrševalca obvestilo, ko bo sklep o novem izvršilnem sredstvu pravnomočen, saj je to samoumevna dolžnost sodišča. Ne glede na to, da je upnik sicer predlagal rubež plače dolžnika, je sodišče prve stopnje smelo dovoliti rubež pokojnine in drugih - seveda zgolj rubljivih - prejemkov, saj upnik v predlogu ni dolžan navesti podatkov o dolžnikovi zaposlitvi oziroma izplačevalcu stalnih denarnih prejemkov.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - IZVRŠILNO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00079492
ZIZ člen 17, 226. ZEKom-2 člen 27. ZUreP-3 člen 209, 209/4, 217, 217/1, 217/6, 221, 221/9.
izvršba na uveljavitev nedenarne terjatve - načelo formalne legalitete - predložitev pogodbe - ustanovitev služnosti v javno korist - nadomestilo za služnost - upravni postopek - nepravdni postopek
Dolžniku je bila po izvršilnem naslovu naložena zgolj obveznost, da upnici predloži v podpis pogodbo o služnosti, kar pa ne obsega tudi obveznosti dolžnika, da z upnico (tudi dejansko) sklene pogodbo o služnosti.
Za situacijo, ko ne pride do sklenitve pogodbe o služnosti v javnem interesu sporazumno med strankami, je predviden postopek, ki se (sprva) vodi pred upravnim organom. V primeru, da stranke po pravnomočno zaključenem upravnem postopku ne dosežejo soglasja glede (višine) nadomestila za služnost, pa nadomestilo določi sodišče v nepravdnem postopku.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/4, 407/5, 407/5-1. KZ-1 člen 81, 81/1, 81/2, 82, 82/4.
ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - izpis iz kazenske evidence - pravica do izjave v postopku - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - storitev novega kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilja v družini
Zakon ne predvideva izjave dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa.
KZ-1 je tu specialni predpis, kar pomeni, da zakon določa, da pred izbrisom iz kazenske evidence ni niti dopustna razlaga drugega zakona, ki bi omogočila drugačno presojo, kot jo določa zakon. To je upoštevano tudi v določilih ZFPPIPP, ki oviro za odpust obveznosti po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP veže izključno na podatke, razvidne iz kazenske evidence, pri čemer je dopustno le presojati, ali so morda izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo, ki jih določa KZ-1, pa še v tem primeru ni dopuščena samostojna odločitev stečajnega sodišča, temveč je treba najprej pri kazenskem sodišču doseči izbris obsodbe iz kazenske evidence zaradi rehabilitacije obsojenca in šele nato je to dejstvo dopustno upoštevati pri odločanju o odpustu obveznosti.
Določilo, da je neizbrisana obsodba zaradi kaznivega dejanja proti premoženju ovira za odpust obveznosti, je jasno, zato po oceni višjega sodišča razlage sploh ne potrebuje. Razpravljanje o tem, kako bi moralo biti, ne sodi v okvir presoje rednega sodišča, temveč je to v rokah presoje Ustavnega sodišča. Zakonski poseg v ustavno pravico je po oceni višjega sodišča sicer dopusten, vendar pa je pri uporabi te pravice vsa določila, ki jo omogočajo, treba presojati ozko, restriktivno, in tega ni mogoče širiti zunaj z zakonom določenih pogojev.
Višje sodišče pritrjuje razlogom, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev, da iz besedila pogodbenega določila jasno izhaja, da pogodbenici v dogovorjen znesek odmene nista vključili DDV, zaradi česar ga je tožeča stranka na podlagi veljavne zakonodaje ob izdaji računa upravičeno obračunala. Pritožnica zgolj v vztrajanjem pri stališču, da je 138.000,00 EUR maksimalni znesek odmene, ki se jo je zavezala plačati, ne more uspeti, saj je v nasprotju z jasnim besedilom pogodbenega določila. Kot tudi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih pritožnica ne izpodbija.
SZ-1 člen 112a, 112a/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 435, 435/2, 436, 436/2.
izpraznitev stanovanja - odpoved najemne pogodbe - ugovor zoper plačilni nalog - zahteva za obrazloženost ugovora - standard obrazloženosti ugovora
V tej fazi postopka je bila naloga prvostopenjskega sodišča (zgolj) v presoji ali toženkin ugovor izpolnjuje zahtevani standard obrazloženosti. Ugovor je obrazložen, če stranka navede dejstva, ki so pravno pomembna in za njihovo dokazovanje predlaga dokaze. Pravno pomembna so tista dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se v pravdnem postopku, ki bo sledil izpodbijanemu sklepu, izkažejo za resnična. To zahtevo je toženka izpolnila, ko je navedla, da najemnine za stanovanje, ni bila dolžna plačevati. Resničnost tega dejstva bi pogojevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je navedla dejstva, na katerih temelji navedeni zaključek in za njihovo dokazovanje predlagala dokaze. S tem je izpolnila tudi drugo zahtevo za zaključek o obrazloženosti ugovora. Ker je toženkin ugovor obrazložen, je prvostopenjsko sodišče pravilno z izpodbijanim sklepom razveljavilo nalog za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 436. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 112.a člena SZ-1).
namen stečajnega postopka - poplačilo upnikov - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - rok za plačilo - pravica do spoštovanja doma - pravica do zasebne lastnine - pravica do sodnega varstva - tehtanje ustavnih pravic v koliziji
Bistvo in namen glavnega stečajnega postopka je poplačilo upnikov, ta namen pa je izražen v načelu zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov. To načelo zavezuje organe stečajnega postopka, ki morajo postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine poplačila, kar velja tudi glede rokov za poplačilo terjatev upnikov.
SPZ člen 88. ZPP člen 13, 189, 206, 206/1-1, 339, 339/1.
zavrženje predloga - vsebinsko odločanje - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - litispendenca - nujna pot - pogoji za določitev nujne poti - tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - razlastitveni postopek - meje odločanja pritožbenega sodišča - pravica do pritožbe
Vprašanji, kateri od postopkov se je začel prej in ali postopki tečejo med istimi strankami, za odločitev o predlogu za prekinitev postopka nista relevantni, saj iz tega razloga postopka ni mogoče prekiniti.
Tek razlastitvenega postopka ne predstavlja katerega od drugih zakonskih razlogov, na podlagi katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek.
Sodišče prve stopnje je tisto, ki odloči, ali bo v primeru ugotovljenega predhodnega vprašanja sklenilo, da se postopek prekine do njegove pravnomočne razrešitve, ali pa ga bo reševalo samo. Pritožbeno sodišče takšne odločitve namesto njega ne more sprejeti, saj bi bila v nasprotnem strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim bi bilo odločeno o predlogu za prekinitev postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00080153
URS člen 26. OZ člen 164, 164/2, 168, 168/2, 169, 299, 299/2. ZPP člen 185, 185/1, 186.
nakup nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - zemljiškoknjižni postopek - napaka sodišča - manjša površina nepremičnine - odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - obseg povrnitve premoženjske škode - popolna odškodnina - načelo popolne odškodnine - vzpostavitev prejšnjega stanja - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - višina odškodnine - izvedensko mnenje - zastaranje - zakonske zamudne obresti - kdaj pride dolžnik v zamudo
Vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev v stanje, kakršno bi bilo, ko ne bi bilo škodnega dogodka, v tem primeru torej v stanje, ko je bila tožeča stranka lastnica 11.371 m2 stavbnega zemljišča. Premoženjski položaj tožeče stranke mora biti enak, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, to pa je lahko zgolj v primeru, da bo prejela denarni znesek v taki višini, da bo lahko (na trgu) kupila drugo enako nepremičnino (nepremičnino enakih lastnosti).
Načelo popolne odškodnine pomeni, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.
URS člen 2, 15, 50, 51, 51/2. ZZVZZ člen 25, 78. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 158, 254. ZPP člen 353. ZZDej člen 3.
povrnitev stroškov zdravljenja - samoplačniška storitev - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč
Zmoten je pritožbeni očitek, da je pravica do operacije, ki jo je opravil tožnik, določena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi mu moral toženec že zato povrniti stroške za opravljen poseg. Čeprav je tožnik zavarovanec obveznega zdravstvenega zavarovanja in uveljavlja pravico iz takšnega zavarovanja, do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. Storitev je namreč opravil samoplačniško v zasebnem zavodu, s čimer je izstopil iz sistema javnega zdravstva. Storitev ni bila opravljena v okviru javne zdravstvene službe, ki se financira iz javnih sredstev. Na to je bil tožnik opozorjen in se je za opravo posega na ta način kljub temu odločil. Poseg je opravil mimo čakalne vrste na način, da je storitev plačal sam. Zato tudi niso ključne pritožbene navedbe, da je tožnik zdravstveni poseg opravil pri zasebniku, ki sicer ima koncesijo. Kadar oseba kot samoplačnik opravi zdravstveno storitev zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšne storitve upravičena le, če gre za nujno zdravljene ali nujno medicinsko pomoč (25. člen ZZVZZ in prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ).