Tožeča stranka je bila na podlagi pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe upravnik objekta, tožena stranka pa lastnica poslovnih prostorov in garaž, ki jih je upravljala tožeča stranka. Za toženo stranko je založila stroške, ki so predmet tožbenega zahtevka; pojasnila je ključe delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). Navedeno za sklepčnost tožbe zadošča. Ugovarjanje, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, lahko vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka.
Materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka. Odločbi Ustavnega sodišča, ki sta navedeni v dopuščenem vprašanju, ne absolutizirata materialnega procesnega vodstva, kot to očitno meni revident. Ne zadevata procesnih situacij, ki bi bile primerljive zgoraj opisani.
Ker je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen dne 22. 3. 2010, uporaba določbe petega odstavka 286.a člena ZPP ne pride v poštev. Od prejema vloge tožene stranke z dne 7. 1. 2010 je imela tožeča stranka vsekakor dovolj časa, da je lahko uresničila svojo pravico do izjavljanja (četrti odstavek 286.a člen ZPP).
Iz določbe drugega odstavka 72. člena ZDen niti po nasprotnem razlogovanju ni mogoče neposredno razbrati, kdaj se konča časovno obdobje, začeto z uveljavitvijo ZDen, za katero je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine. Vendar pa je odgovor vseeno očiten. Ker se priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, je čas trajanja vezan na čas, ko denacionalizacijski upravičenec premoženja ni mogel uporabljati oziroma upravljati.
Tožeča stranka je pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). Navedeno za sklepčnost tožbe zadošča. Drži, da je tožena stranka nato ugovarjala, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, vendar pa ta ugovor lahko vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Slednja namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi.