prenehanje delodajalca - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje družbe po skrajšanem postopku
Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 39, 39/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - mednarodna prodaja blaga - pravočasno grajanje stvarnih napak - obvestilo o napakah - primeren rok
Dolžina primarnega roka za grajanje napak je odvisna od okoliščin konkretnega primera, med drugim tudi od narave dobavljenega blaga. Če gre za hitro pokvarljivo blago, mora kupec reagirati hitreje kot pri nepokvarljivem blagu. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi glede na to, da je bilo predmet dobave meso (svinjski jeziki), ki je pokvarljivo, morala toženka zatrjevane pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga grajati takoj oziroma brez odlašanja, in sicer ne glede na to, ali je bilo blago zamrznjeno ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00083509
SPZ člen 10, 11. ZVEtL-1 člen 18, 24, 31, 31/1, 35, 35/1. SZ-1 člen 17, 17/1, 17/2. ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2-8.
postopek v sporu majhne vrednosti - upravljanje večstanovajskih stavb - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - lastništvo posameznega dela stavbe - neprerekana dejstva - konkretizirano prerekanje dejstev - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dejanska lastnina - pravica uporabe - izgradnja objekta - vzpostavitev etažne lastnine - sklep o vzpostavitvi etažne lastnine - vpis etažne lastnine - deklaratorni učinek sklepa - odločanje v pravdnem postopku - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - obvestilo o spremembi lastništva
Iz drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, pri čemer se za neprerekana dejstva štejejo tudi dejstva, ki jih nasprotna stranka ni obrazloženo prerekala. Zgolj pavšalna navedba, da so toženkine navedbe v celoti neutemeljene in da toženka ni uspela dokazati, da ni dejanska lastnica nepremičnin ne pomenijo obrazloženega prerekanja toženkinih trditev o tem, da toženka ni bila investitor gradnje večstanovanjske stavbe, da niti ob izgradnji stavbe niti kasneje posameznih delov večstanovanjske stavbe ni prodajala, prav tako jih ni nikoli kupila, uporabljala, posedovala ali oddajala v najem. O vseh dejanskih okoliščinah v zvezi z izgradnjo večstanovanjske stavbe ter glede preteklega razpolaganja s posameznimi deli te stavbe se torej tožnica ni izrekla. Zato je prvostopenjsko sodišče te toženkine navedbe pravilno štelo za priznane. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.
Pravnomočen sklep o vzpostavitvi etažne lastnine, s katerim je nepravdno sodišče ugotovilo, da je toženka lastnica posameznih delov, ne preprečuje toženki, da v tej pravdi dokazuje neobstoj svoje lastninske pravice na teh posameznih delih. Namen ZVEtL-1 je omogočiti vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo v skladu z veljavnimi predpisi. Postopek ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Sodišče zato razmerij ne ureja na novo ali konstitutivno, temveč le z verjetnostjo ugotavlja obstoječa razmerja. O spornih vprašanjih odloča v skladu s predpisanimi dokaznimi pravili in domnevami oziroma v korist udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno (18. in 24. člen ZVEtL-1). Odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine zato ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdnem postopku (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).
Tožnica se neutemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da to načelo velja zgolj za ravnanja v pravnem prometu, je pravilno. Tožnica, ki s toženko ni sklenila nobenega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke iz zemljiške knjige, se zato na to načelo ne more sklicevati. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine.
pritožba - pravdna sposobnost - neobstoječa pritožba - odvzem poslovne sposobnosti - skrbnik
Sodišče torej ni dolžno skrbnika pozivati, naj se izreče o vlogi pravdno nesposobne stranke, saj je le-ta brez pravnega učinka. Takšne vloge so neupoštevne.
ZPIZ-2G člen 130, 130/1. ZPIZ-2 člen 4, 4/1. ZPP člen 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje tožbe - smrt stranke pred vložitvijo tožbe - sposobnost biti stranka - absolutna ovira
Med dokaznim postopkom je sodišče ugotovilo, da je bila tožba vložena v času, ko je bila A. A. nesporno že mrtva. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po ustaljeni sodni praksi pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka, ko oseba, navedena kot stranka, že v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, ker je umrla, ni mogoče odpraviti. Upoštevajoč obrazloženo, na pravilnost izpodbijane odločitve tako ne morejo vplivati, sicer življenjsko sprejemljivi razlogi, ki pa ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od izpodbijane.
ZP-1 člen 19a, 19a/1, 199, 199/2, 200, 200/1, 200/2, 200/3.
predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - delo v splošno korist - rok za vložitev predloga - rok za plačilo globe - štetje rokov - pravnomočnost odločbe - izvršljivost odločbe - vložitev pravnega sredstva - zadržanje izvršitve - seznanitev z odločbo - vročitev odločbe
Pri štetju roka za plačilo globe in stroškov postopka pa je potrebno upoštevati določbe ZP-1 o pravnomočnosti in izvršljivosti odločb. V primeru, če je bilo zoper odločbo organa za odločanje o prekršku vloženo pravno sredstvo, o katerem je bilo odločeno na drugi stopnji, v skladu z drugim odstavkom 199. člena ZP-1 pravnomočnost nastopi z dnem, ko se odločitev odpravi vlagatelju pravnega sredstva. Odločba, izdana v postopku o prekršku, pa se v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZP-1 izvrši, ko postane pravnomočna in ko za izvršitev ni zakonskih ovir, če ta zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 200. člena ZP-1 se odločba izvrši, ko preteče rok, ki je v njej določen za plačilo globe in stroškov postopka. V tretjem odstavku 200. člena ZP-1 pa je določena izjema, saj v primeru, če je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo oziroma pritožbo, pa zahteva oziroma pritožba zadrži izvršitev ali če izvršitev zadrži sodišče, se ta rok šteje od dneva, ko je bila storilcu naznanjena odločba, s katero je bila izpodbijana odločba potrjena ali spremenjena.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2. ZPP člen 249, 350, 350/2, 365, 365-3.
študij spisa - večkratni študij spisa - pripombe na izvedensko mnenje - nagrada za študij spisa - nagrada za izvedenca
V zadevi je sporno, ali je izvedenski organ oziroma ali sta člana izvedenskega organa, ki sta sodelovala pri podaji dopolnilnega izvedenskega mnenja, upravičena tudi do priznanja vsak po 51,00 EUR za študij spisa oziroma pripomb. Glede priznanja dvakrat po 51,00 EUR za študij spisa, pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje navedenih stroškov. Člana izvedenskega organa, ki sta podala dopolnilno izvedensko mnenje, sta spis že preštudirala in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Sodišče izvedenskemu organu ni posredovalo dodatne dokumentacije, prav tako pa tudi iz dopolnilnega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi izvedenca preštudirala drugo dokumentacijo, kot je bila uporabljena že pri izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. Razen tega je tudi od podaje osnovnega izvedenskega mnenja ter nato do podaje dopolnilnega izvedenskega mnenja preteklo zgolj dva meseca. V tem primeru izvedenca, ki sta sodelovala pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja, do nagrade, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, nista upravičena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
ZMed člen 2, 2/1, 31, 31/1, 31/1-2, 27, 27/1, 27/3, 27/4, 28, 28/1. ZPP člen 7, 7/2, 212, 358.
objava popravka - vsebina objave popravka - ustreznost popravka - objava popravka brez sprememb in dopolnitev - kršitev razpravnega načela
V primerjavi z objavo, na katero se zahtevani popravek nanaša, sta navedena zapisa oblikovana na enak način kot naslov in podnaslov objave, besedilo, s katerim je tožnica naslovila popravek, pa je v enaki obliki kot ostali del besedila. Toženčev ugovor, da ni spremenil naslova, torej ni utemeljen. Enako velja za sklicevanje na tehnično postavitev; kolikor sega v zakonske obveznosti odgovornega urednika, toženec odgovarja tudi zanjo. Dokazana je nadalje tožničina navedba, da je toženčev odziv objavljen v drugem zavihku kot prvotni članek.
Vse navedeno utemeljuje sklep, da popravek ni bil objavljen v taki obliki in na takem mestu, da bi imela njegova objava enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša.
V tem primeru gre po stališču pritožbenega sodišča za obrazložen dopis po 3. točki 43. člena OT, za katerega tožniku pripada 50 točk. Tožnik je sodišču namreč zgolj sporočil, da se s podanim izvedenskim mnenjem strinja, medtem ko drugih navedb, ki bi kakorkoli vplivale na sam potek postopka, vloga ne vsebuje.
ZPP člen 5, 165, 165/1, 286a, 286a/3, 286a/5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, ,350, 350/2, 353. ZDSS-1 člen 20, 63, 63/1. URS člen 22.
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec - medicinska dokumentacija - sprememba tožbe - prekluzija dokazov
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo, zakaj navedenih naknadno predloženih listin ni dopustilo. Pritožbeno sodišče z razlagovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na posebnosti ureditve v socialnih sporih, pa pritožbeno sodišče poudarja, da 19. člen ZDSS-1 ureja načelo primarne uporabe določb ZDSS-1 v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. V primeru, da določeno vprašanje ni urejeno v ZDSS-1, pa je potrebno uporabiti določbe ZPP.
Pri sojenju je potrebno upoštevati tudi bistvo samih socialnih sporov, v katerih se presoja dokončen upravni akt, izdan v predsodnem postopku (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). V primeru sprememb dejanskega stanja, ki so nastale po izdaji dokončne odločbe, to narekuje nov postopek pri tožencu. Obravnava sprememb, nastalih po izdaji dokončne odločbe, bi namreč pomenila, da je sodišče prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec, za kar pa ni nobene pravne podlage.
V zadevi je sporno, ali je bila tožnica v času od 1. 7. 2023 do 15. 9. 2023 nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu. Vprašanje, ali je bila tožnica od 1. 7. 2023 dalje do 15. 9. 2023 začasno nezmožna za delo (bolniški stalež) za poln delovni čas, je sodišče prve stopnje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodna izvedenka je preučila medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnico tudi osebno pregledala. Sodišču ni mogoče očitati, da je nekritično sprejelo izdelano izvedensko mnenje.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-2. ZIZ člen 42, 63, 63/1.
verodostojna listina - obnova izvršilnega postopka - dovoljenost predloga za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - fikcija vročitve - nepravilna vročitev sklepa - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša le na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe in se vsebinsko nanašajo na kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem.
V okviru tega obnovitvenega razloga so zato relevantne le tiste kršitve, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ne pa kršitve, ki se nanašajo na vročitev sodne odločbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Pravne posledice nepravilne vročitve oziroma nevročitve sodne odločbe (tj. neutemeljena izdaja potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe) se lahko namreč sanirajo z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe po določbah 42. člena ZIZ, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog stranke (drugi in tretji odstavek 42. člena ZIZ).
ZUTD člen 163, 163/1, 166, 166/2, 178, 178/1, 178/1-4. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5. ZDR-1 člen 62.
posredovanje delavcev drugemu uporabniku - pogodba o posredovanju - podjemna pogodba - svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča - dejanje ni dokazano - ustavitev postopka o prekršku
Predmet pogodbe o opravljanju storitev glavne pisarne, ki sta jo sklenili pravna oseba kot naročnik in A. d.o.o. kot izvajalec, je upravljanje z dokumentarnim gradivom ter urejanje dokumentarnega in arhivskega gradiva, bistvo pogodbe pa ni v številu delavcev, ki bi te storitve opravljali, temveč v vsebini njihovega dela.
Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da pri sklenjeni pogodbi ni šlo zgolj za posredovanje dela delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi A. d.o.o., temveč je ta družba kot izvajalka preko svojih zaposlenih organizirala in vodila delo glavne pisarne pri storilki pravni osebi. Zato po presoji višjega sodišča ne gre za pogodbo o posredovanju delavcev po 62. členu ZDR-1, pri kateri je bistvo pogodbene obveznosti delodajalca v tem, da uporabniku zagotovi potrebno število delavcev, temveč gre dejansko za podjemno pogodbo, s katero se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal in je bistvo pogodbene obveznosti v tem, da je dogovorjeni posel opravljen. Tako se pritožbene navedbe, da gre za klasično podjemno storitveno pogodbo, ki jo izvajalec opravlja z naročnikovim orodjem, izkažejo za utemeljene, saj gre dejansko za opravo storitve, pri kateri je bila izvajalcu omogočena uporaba sredstev storilke pravne osebe.
adhezijski postopek - poslovna goljufija - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
ZPP člen 154, 158, 158/1. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 288.
spor majhne vrednosti - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - utesnitev izvršbe - nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršilni stroški - odločanje o stroških postopka - uspeh strank v postopku - vračunavanje plačil
Zmotno je prepričanje, da morajo biti izvršilni stroški, ki so bili priznani v razveljavljenem sklepu o izvršbi ob prehodu v pravdo, avtomatično obravnavani kot del končnega zahtevka.
Zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še neprisojene izvršilne stroške postopka in jih vračunavati v delna plačila glavnice po 288. členu OZ je tako zgrešen.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-18, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2021) člen 79, 79/3, 81. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2021) člen 11. ZDR-1 člen 108, 108/1, 108/2, 108/2-3, 108/4, 108/6. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
razlika v odpravnini - solidarnostna pomoč - predlagatelj - zamudne obresti - individualna pogodba o zaposlitvi - kolektivna pogodba
Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti v 81. členu, ki ga je citiralo že sodišče prve stopnje, določa, da je delavec v primeru, da mu na podlagi zakonskih ali pogodbeno določenih kriterijev za izračun odpravnine v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti pripada odpravnina, ki je višja od določenega mnogokratnika v zakonu, upravičen tudi do dela odpravnine, ki ta mnogokratnik presega. Iz določbe kolektivne pogodbe jasno izhaja, da so kriteriji, na podlagi katerih bi bila izračunana odpravnina višja od določenega mnogokratnika (10-kratnika), lahko določeni tako z zakonom kot s kolektivno pogodbo. Prav za zakonsko določene kriterije gre v tožnikovemu primeru. Pravico do višje odpravnine mu daje 3. alineja drugega odstavka 108. člena ZDR‑1, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, in sicer glede na število let dela pri toženki (33 let do prenehanja delovnega razmerja) v višini 33/3 oziroma 11-kratnika osnove.
Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo 93. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa pravico v višini 50 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, in sicer tudi v primeru odsotnosti zaradi bolezni nepretrgano nad 90 dni. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje, ureja to pravico v 79. členu, pri čemer jo iz tega razloga daje le za člane sindikata (tretji odstavek), oziroma če je tako določeno s podjetniško kolektivno pogodbo.
Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do s strani toženke izpostavljenega stališča, da tožnik, ki je imel visoke dohodke, nima pravice do solidarnostne pomoči (točka 14 obrazložitve); pravilno je razlogovalo, da iz kolektivne pogodbe takšen pogoj (cenzus ali prag) ne izhaja. Drži sicer, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja trenutna finančna pomoč delavcu v primeru nastopa določenih okoliščin, da jih laže prebrodi (in bi se tako za tožnika lahko zastavilo vprašanje upravičenosti do te pravice upoštevaje njen namen), vendar je v konkretnem primeru bistveno (česar sicer sodišče prve stopnje ni posebej izpostavilo), da je bila pravica do solidarnostne pomoči zanj izrecno dogovorjena v njegovi (individualni) pogodbi o zaposlitvi (tretji odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019, pogodbo o zaposlitvi je predložila toženka in je v spisu popisana kot priloga B1).
V tretjem odstavku 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da solidarnostno pomoč, ki pripada delavcu (kot tožniku) zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni v nepretrganem trajanju nad 90 koledarskih dni, predlaga sindikat oziroma neposredni vodja delovne enote ali službe pri delodajalcu. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 15 obrazložitve. Kot ključno je izpostavilo, da je bil tožnik vodja tehnične službe in štelo, da je bil na tem delovnem mestu predlagatelj v smislu tretjega odstavka 93. člena Podjetniške kolektivne pogodbe. Tudi če bi šteli, da to ni pravilno, druge možnosti, kot da je podal predlog sam zase, tožnik ni imel. Ozko tolmačenje določbe Podjetniške kolektivne pogodbe bi pomenilo, da tožnik do pravice, ki je bila izrecno dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi in za katero je izpolnil pogoje, določene v kolektivni pogodbi, ne bi bil upravičen. Enako bi veljalo v primeru, če bi sledili toženki, ki si neutemeljeno prizadeva, da bi se štelo, da je predlagatelj direktor toženke kot tožniku nadrejeni delavec, kar iz določbe kolektivne pogodbe niti ne izhaja.
ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 171. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365 365-2.
vročitev odločbe - rok za vložitev tožbe v socialnih sporih - prepozna tožba - zavženje tožbe
Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika vloženo 5. 7. 2024 potem, ko je ugotovilo, da je bila le-ta vložena po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. ZPIZ-2 v 171. členu določa, da sodno varstvo lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji.
Pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je bila vročitev 4. 6. 2024 pravilna. Iz žiga na pisemski ovojnici in dohodnega žiga na listovni številki 1 sodnega spisa je razvidno, da je bila tožba pri sodišču vložena 5. 7. 2024.1 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1, je glede na datum vročitve dokončne odločbe potekel 4. 7. 2024. Tožba vložena 5. 7. 2024, je bila prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZDSS-1 člen 72, 73, 73/1. ZPP člen 339, 339/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
zavrženje tožbe - socialni spor - poziv na dopolnitev tožbe - nepopolna tožba - predložitev akta, ki se izpodbija
Sodišče je v sklepu z dne 23. 10. 2024 tožniku razumljivo pojasnilo, kako mora ravnati ter ga opozorilo, da v kolikor ne bo ravnal skladno z zahtevanim, bo sodišče tožbo zavrglo. Ker tožnik v postavljenem roku ni dopolnil vloge tako, da je primerna za obravnavo, sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijanega upravnega akta, predstavlja to tako pomanjkljivost, da je moralo tožbo z dne 16. 10. 2024 zavreči. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni predložil izpodbijanega upravnega akta niti k pritožbi.
dodatek za delo v rizičnih razmerah - nagrada za poročilo stranki - prepozen dokazni predlog - COVID-19
Tožnik je v aprilu in maju 2021 delo opravljal na delovnem mestu skladiščnik IV. Toženka ga je razvrstila v zeleno skupino, kar je pomenilo upravičenost do dodatka za delo v rizičnih razmerah po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) za 10 odstotkov delovnega časa in dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije po 71. členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v deležu 5 odstotkov.
Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo le na podlagi ugotovitve, da je toženka tožnika razvrstila v zeleno skupino, ampak je pravilno ugotavljalo, ali ga opravljanje dela (stiki z zunanjimi strankami oziroma osebami) upravičuje do višjega dodatka, do kakršnega so bili upravičeni delavci, uvrščeni v rumeno skupino.
V zvezi s stroškovno odločitvijo tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno materialnopravno presojo (155. člen ZPP oziroma določbe Odvetniške tarife - OT), saj je sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno priznalo strošek za končno poročilo stranki. Storitve, navedene v tarifni številki 43/2 OT, se priznajo le, kadar gre za samostojne storitve, ne pa, kot pri toženki, kadar so te že zajete v drugih tarifnih številkah (tarifni številki 16 OT).