Pritožbena teza, da je tožena stranka pri spornem poslu nastopala v svojem imenu (posredno zastopanje), ker naj bi bila v komunikaciji s tožečo stranko, sama grajala napake pri izvedbi del in sama nakazovala pogodbena plačila po predhodnih dveh računih, ne more vzdržati kritične pravne presoje. Tožena stranka je navedena dejanja opravljala v okviru izvajanja svoje upravniške funkcije zastopanja etažnih lastnikov v pravnem poslu s tretjo osebo, kar pa ne pomeni, da je sama z lastnimi sredstvi odgovorna za njihove pogodbene obveznosti.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj zaradi izostalosti seznama etažnih lastnikov kot priloge k pogodbi s tretjo osebo, to še ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov.
ZFPPIPP člen 298a, 298a/3, 380, 380/1. ZZK-1 člen 5, 7.
stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - procesna legitimacija upnika - hipotekarni upnik - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po začetku stečajnega postopka - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo
Hipotekarnemu upniku, ki ga je upravitelj na podlagi 298.a člena ZFPPIPP dolžan vključiti v dodatni seznam preizkušenih terjatev, ni mogoče odreči procesne legitimacije upnika, saj njegova hipoteka in terjatev, zavarovana z njo, veljata za pravočasno prijavljeni že po samem zakonu.
Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev.
Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.
Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.
Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.
V nasprotju z elementarno logiko je, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi.
Tožena stranka je z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.
Višjemu sodišču se je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00081320
ZPP člen 226, 226/1, 226/3, 394, 394-10. ZIL-1 člen 88, 88/1, 88/1-b, 91, 91/1, 92, 92/1, 92/2, 93, 93/1, 111.
obnova postopka - novi dokazi in nova dejstva - informativni dokaz - novost in inovativnost izuma - izum - mnenje - intelektualna lastnina - najbližje stanje tehnike - stanje tehnike - ugotovitvena odločba - URSIL - listina pri drugi osebi
"Kandidati" za najbližje stanje tehnike, s katerimi je treba primerjati izum (prejšnji patenti, izdelki itd.), bodo lahko različni, enaki ali (najpogosteje) delno enaki in delno različni, kadar jih presoji v sodnem sporu izpostavi konkurent (tipično v pravdi) ali organizacija, ki opravlja popoln preizkus (tipično v upravnem sporu).
Pritožnica utemeljeno kritizira zavrnitev pridobitve mnenja RO205365 pri URSIL in izvedbe (branja) tega dokaza s strani sodišča prve stopnje. Zavrnitev je posledica napačne uporabe 10. točke 394. člena ZPP, češ da navedeno mnenje naj "ne bi predstavljalo novega dokaza, saj naj bi se v ponovljenem postopku ponovno preverjalo, ali izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, torej vključno pogoja novosti in inventivnosti, kar pa je že bilo predmet tega postopka". A je ravno to treba v ponovljenem postopku storiti pod pogojem, da bo mnenje RO205365 razkrilo enega ali več predmetov stanja tehnike, s katerimi patentirani izum še ni bil primerjan v pravnomočni sodbi.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081838
ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 5, 6, 88, 88/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
delna sodba - kreditna pogodba v CHF - nična pogodba - hipoteka na nepremičnini - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - načelo dobrega strokovnjaka - dobra vera - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - sodna praksa Sodišča EU - razvoj sodne prakse
Sistem varstva, ki je uveljavljen z Direktivo, temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti. Vprašanje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti je torej ključna in skupna nit navzven sicer raznolikih kontekstov nepoštenosti pogodbenega pogoja. Pri kreditih v tuji valuti je pojasnilna dolžnost neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Osrednji pomen ima zato pojasnilna dolžnost prodajalca ali ponudnika, s katero se uresničijo prizadevanja, da se formalna enakost, ki je v večplastno asimetričnih razmerjih, kakršna so razmerja med banko (kreditodajalcem) in posameznikom (kreditojemalcem) lahko samo navidezna enakost, nadomesti z dejansko enakostjo ter s tem doseže enega od osrednjih ciljev Direktive. Iz teh razlogov je zmotna pritožbena teza, da je obseg pravnega varstva potrošnika v razmerju do ponudnika kredita normativno (bil) omejen le na ZPotK, ki tudi izključuje uporabo Direktive.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081214
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 36, 36/1.
nadaljevano kaznivo dejanje - krajevna pristojnost - kraj storitve - časovna povezanost - opis dejanja v obtožnem predlogu
Očitek dveh kaznivih dejanj, časovno odmaknjenih dve leti in pol, ne ustreza konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Za presojo kriterijev iz 54. člena KZ-1 je odločilen tenor obtožnega akta, ne drugi (pred)kazenski postopek zoper domnevnega storilca.
ZASP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50. ZKUASP člen 9, 46, 48, 48/6. Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) člen 4.
kolektivno uveljavljanje pravic - reproduciranje avtorskih del - privatno in drugo lastno reproduciranje - fotokopiranje - skeniranje - razlog podobnosti - mobilni telefoni - nadomestilo - pravica do nadomestila - sodni izvedenec - izvedensko mnenje
Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja – razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.
Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali mobilni telefoni, ki jih je uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - načelo enakosti - upravni spor
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.
Kaznivo dejanje pranje denarja je kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pri čemer je dobrina oz. objekt, ki se ščiti z inkriminacijo kaznivega dejanja, poleg varnosti ljudi in premoženja, tudi varnost gospodarstva in varnost monetarnega sistema EU, kar vse sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasni. Varnost ljudi se tako ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazensko pravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da pri tem kaznivem dejanju ni neposredno ogrožena niti varnost ljudi in tudi ne tako intenzivno njihovo premoženje, da bi bil tak ukrep sorazmeren in nujen.
sodna taksa - več zahtevkov na različnih pravnih in dejanskih podlagah
V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081310
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 5, 6, 27, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9.
izključna krajevna pristojnost - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odškodninska odgovornost bank - odločba o izrednih ukrepih - imetniki podrejenih obveznic - izbris obveznic - nov zakon
Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj. Navedeni zaključek podpira tudi splošno načelo hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP), ki glede na identične določbe ZPSVIKOB in ZPSVIKOB-1 o izključni pristojnosti mariborskega sodišča, narekuje čim prejšnji odstop pristojnemu sodišču, ker Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti za opravljanje nadaljnjih procesnih dejanj nima (več).
Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00081950
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 14, 15, 17. ZD člen 123.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - postopek z mednarodnim elementom - zapuščinski postopek - začetek postopka - postopek, uveden po uradni dolžnosti - prekinitev zapuščinskega postopka - navezne okoliščine - običajno prebivališče - preuranjena odločitev
Skladno z Uredbo, bi slovensko sodišče moralo po uradni dolžnosti prekiniti postopek, dokler se ne ugotovi (ne)pristojnost hrvaških organov za vodenje predmetnega postopka. Ker takšne odločitve hrvaško sodišče oziroma pooblaščeni notar še nista sprejela, je ugotovitev slovenskega sodišča, da ni pristojno, preuranjena. Ob pravilnem postopanju bi moralo slovensko sodišče prekiniti postopek in počakati na odločitev hrvaških organov, bodisi, da se v predmetni zadevi izrečejo za nepristojne oziroma počakati, da se na Hrvaškem postopek dedovanja zaključi z izdajo sklepa o dedovanju. Tolmačenje prvostopnjskega sodišča, da ni pristojno, ker je na Hrvaškem v teku postopek dedovanja, kjer je bil opravljen tudi narok zapuščinske obravnave, je skladno z navedenim, zgrešeno.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
določitev preživnine za mladoletnega otroka - višina preživnine - preživninska obveznost staršev - pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena - brezposelnost - nosečnost - prednost preživljanja pred drugimi obveznostmi
Predlagateljica se svoje preživninske obveznosti do mladoletnega sina ne more razbremeniti s posplošenim sklicevanjem na brezposelnost in nosečnost.
Plačevanje preživnine ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Ko gre za mld. otroka, morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo preživninska sredstva.
zapuščinski postopek - sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka - sklep o napotitvi na pravdo - spor o dejstvih - spor o veljavnosti oporoke - formalna veljavnost oporoke - manj verjetna pravica - pavšalne trditve - domneva o sprejemu dediščine - konkludentna dejanja
To, da je oporoka neveljavna, bo moral pritožnik v pravdnem postopku šele dokazati. Do tedaj pa oporoka velja. Posledično se ostalim dedičem, ki oporoko priznavajo, tudi ni potrebno argumentirano in detajlno opredeljevati o vsaki navedbi pritožnika v zvezi z neveljavnostjo oporoke, saj je temu prvenstveno namenjen pravdni postopek. Izjava dedičev, da razglašeno in formalno popolno oporoko priznavajo, je zadostna.
Registrsko sodišče glede na naravo vpisa spremembe družbenika v sodni register in glede na to, da subjekti vpisa pogosto vpisa sprememb v sodni register ne priglašajo ažurno, res ne more samo ugotavljati, ali se čistopis družbene pogodbe v vsem ujema z dejanskim stanjem. V kolikor pa udeleženec postopka oziroma pritožnik na neskladja opozori, se registrsko sodišče s tem mora ukvarjati, zlasti če je bil predlog za vpis podatkov, ki jih vsebuje čistopis družbene pogodbe, že pravnomočno zavrnjen (kot v danem primeru), pa četudi ti vpisi niso v povezavi z vpisom, ki je predmet izpodbijanega sklepa.
Skladno z določbo prvega odstavka 186. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Zato na toženkino odgovornost za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost zgoraj navedenih v razmerju do tožnice ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) namreč odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člen OZ), kar pomeni, da lahko tožnica zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ne bi bila popolnoma poplačana. Vse ostalo je stvar razmerja oziroma regresa med povzročitelji škode.