Kadar sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je bil zaposlen za polni delovni čas, pa se je po prenehanju delovnega razmerja za polni delovni čas zaposlil pri drugem delodajalcu, v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko prizna delovno razmerje le za obdobje, ko ni bil zaposlen pri drugem delodajalcu. Za vmesno obdobje mu gre lahko kvečjemu odškodnina v višini razlike med plačo, ki bi jo prejel od delodajalca, pri katerem mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, seveda, če do takšne razlike prihaja. Na ustrezen način je to pravilo treba uporabiti tudi, ko gre za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo sklenjeno za čas, krajši od polnega delovnega časa.
Predlagatelj je ob ugotovitvenem zahtevku, ki ga je postavil že v predlogu in ki ima podlago v 1. točki prvega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, na prvem naroku za glavno obravnavo postavil še dajatveni zahtevek, ki ima podlago v drugem odstavku 53. člena ZDSS-1. Ta namreč določa, da sodišče v primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka (to je takrat, ko ugotovi kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe) lahko glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. Sam zakon tako predvideva, da v kolektivnem delovnem sporu predlagatelj lahko, ob ugotovitvenem zahtevku na ugotovitev kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, postavi tudi dajatveni zahtevek, da se nasprotnemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti npr. plačilo plače in podobno. Gre torej za uveljavljanje drugega zahtevka od obstoječega, kar v celoti ustreza definiciji spremembe tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP.
Stališče sodišča druge stopnje, da terjatev, o kateri je bilo odločeno z dajatvenim delom sodbe, ni zastarana, temelji na zmotni presoji, da predlagatelj z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka na prvem naroku za glavno obravnavo ni spremenil tožbe.
Ob uveljavljanju terjatve na izpolnitev obveznosti iz Podjetniške kolektivne pogodbe na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2018 je petletni zastaralni rok že potekel. Ker je nasprotni udeleženec ugovarjal zastaranje terjatve, je ta del tožbenega zahtevka treba zavrniti.