Odklonitev sprejema pisanja in odklonitve podpisa vročilnice sta dve različni ravnanji naslovnika, za kateri zakon predpisuje različna postopanja vročevalca. Če naslovnik brez zakonitega razloga odkloni prevzem pisanja, postopa vročevalec po prvem odstavku 144. člena ZPP, če pa naslovnik odkloni podpis vročilnice, postopa vročevalec po tretjem odstavku 149. člena ZPP.
Dokazno breme, da je tožnik odklonil vročitve izredne odpovedi, je bilo glede na tretji odstavek 88. člena ZDR-1 na toženi stranki.
Tožena stranka ni dokazala, da je zakoniti zastopnik ravnal v skladu s tretjim odstavkom 149. člena ZPP. Tožnik namreč ni nasprotoval vročitvi izredne odpovedi (to odpoved je celo želel prevzeti, da bi jo pokazal svojemu pooblaščencu), odklonil je le podpis vročilnice. Zaradi odklonitve podpisa vročilnice pa zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku izredne odpovedi spornega dne sploh ni izročil, saj je to izročitev pogojeval prav s podpisom vročilnice.
Javni uslužbenec se v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS ob zaposlitvi v javnem sektorju uvrsti v izhodiščni plačni razred delovnega mesta oziroma zgolj izjemoma, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in je podano soglasje, za največ pet plačnih razredov višje od izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta. Iz navedenega člena ne izhaja, da bi moral delodajalec ob zaposlitvi oziroma ponovni zaposlitvi v javnem sektorju upoštevati morebitne predhodne zaposlitve delavca v javnem sektorju (in takrat dosežene ocene). Ravno obratno. Glede na prvi odstavek 19. člena ZSPJS se javni uslužbenec ob zaposlitvi vedno (ne glede na morebitne predhodne zaposlitve v javnem sektorju) uvrsti v izhodiščni plačni razred, kar pomeni, da se predhodne pogodbe o zaposlitvi ne upoštevajo. Predhodna zaposlitev delavca v javnem sektorju je kvečjemu lahko razlog za podajo predloga za določitev višjega plačnega razreda na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS, vendar je odločitev o tem v domeni soglasodajalca, ki v vsakem primeru posebej presodi, ali gre za utemeljen razlog za določitev višjega plačnega razreda.
Ker ZDR-1 ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih, je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Zato nima zakonske podlage stališče druge stopnje, da bi bilo mogoče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tožniku, sindikalnemu zaupniku, le v primeru, če bi dejansko storil očitano kršitev, pa bi bila izredna odpoved ugotovljena za nezakonito iz postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. zaradi nepravočasnosti).
Sodišče mora tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, kršitve, ki mu je bila očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni storil, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti o predlogu stranke za sodno razvezo.
Ker tožene stranke k uporabi kriterijev za izbiro presežne delavke ni zavezovala niti kolektiva pogodba niti njen splošni akt, je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.
Tožena stranka utemeljeno navaja, da sporni okoliščini (zniževanje stroškov dela, usposobljenost) nimata narave kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj nista bili določeni niti s kolektivno pogodbo, niti jih ni tožena stranka vnaprej sama določila. Tožena stranka je namreč v zvezi s tem le pojasnila miselno presojo (razmišljanje) zakonitega zastopnika (kar je ta potrdil tudi v svoji izpovedbi), ki ga je privedla do odločitve, katere od treh delavk ne bo več potreboval.
Sodišče na litispendenco pazi po uradni dolžnosti (četrti odstavek 189. člena ZPP in drugi odstavek 350. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, se, dokler teče pravda, ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora in da o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde, ter obratno, da v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda. V takem primeru mora sodišče, v skladu s tretjim odstavkom 189. člena ZPP, pobotni ugovor zavreči. Toženka torej v tem sporu ne more uveljavljati pobotnega ugovora v zvezi s terjatvijo, glede katere je predhodno vložila samostojno tožbo, ki je bila nasprotni stranki tudi že vročena.
Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno.
V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.
Delodajalec v primeru individualnih odpustov ni dolžan uporabiti kriterijev, razen, če je s kolektivno pogodbo to izrecno določeno ali pa če sam oblikuje kriterije, ki jih bo uporabil pri izbiri. Zakon ne določa, da mora delodajalec kriterije objaviti. Edina zahteva v tem primeru je - oblikovala pa jo je sodna praksa - da morajo biti kriteriji, ki jih uporabi, primerni, torej ne nedoločni ali taki, da jih ne bi bilo mogoče vrednotiti ter objektivni in uporabljeni enako za vse delavce, ki se jih primerja med sabo.
Kriterij "strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti" ne zajema samo strokovne izobrazbe (zato je zmotno stališče, da bi že samo ta kriterij zadoščal za izbiro), pač pa tudi usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja. Toženka ni ravnala nezakonito, ker je ta kriterij razdelila na tri "podkriterije". Obe sodišči sta spregledali, da kriterij ne zajema le strokovne izobrazbe in da ocena ključnih opravil ter ocena dodatnih znanj ne predstavljata naslednjega kriterija, pač pa sta oba sestavni del enega in istega kriterija. Že zato presoja, da metoda izključevanja ni bila pravilno uporabljena, ni pravilna.
"Večopravilnost" je kriterij, ki ga delodajalec lahko zakonito uporabi pri izbiri delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje. Ni nujno, da vsi delavci, ki so razporejeni na enakih delovnih mestih, opravljajo povsem enake naloge, oziroma da vsi delavci na istem delovnem mestu opravljajo prav vse naloge tega delovnega mesta. Zato ni nezakonito, če delodajalec nekaterim delavcem zaupa več in zahtevnejše naloge določenega delovnega mesta kot drugim in jih glede na "večopravilnost" pri uporabi kriterijev tudi različno oceni.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki mu sodišče druge stopnje ni nasprotovalo, da je nepomembno, kakšna opravila je imel tožnik ob domnevno prostih dnevih. Pomembno je, katera opravila so bila, v kakšni obliki in obsegu v vsakem konkretnem primeru. Zaradi te zmotne materialnopravne presoje sodišči nista ugotavljali, kaj konkretno je tožnik delal na evidentirano proste dneve.
Konkretne pritožbene navedbe toženke bi zahtevale tudi konkretne in natančne odgovore, ne pa povsem pavšalno pokrivanje s strani sodišča druge stopnje, nenazadnje tudi z vprašljivimi stališči oziroma predpostavko, da že vsakodnevni sestanki in jutranji postroj (kot vsaj smiselno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje pa tudi pripravljenost in nošenje telefona) predstavlja delo za delodajalca, ki je v nasprotju s pravico pripadnika toženke do tedenskega počitka.
Sklicevanje tožnika na sestanke, ki naj bi jih imeli pripadniki toženke vsakodnevno, tudi v času, ko naj jim bi bil zagotovljen počitek, samo po sebi ne pomeni opravljanja nalog za delodajalca oziroma onemogoča tedenski počitek tudi na te dni. Za presojo je namreč pomembna narava teh sestankov, torej ali je šlo za neke formalne in organizirane sestanke, ki so se jih pripadniki morali udeleževati v določenem času in na določenem kraju, ki so tudi trajali nekaj časa, ali pa je šlo le za neformalno predajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan (ki so bile sicer morda že vsaj splošno v naprej določene in planirane), ki je zahtevalo le golo in kratko informacijo, glede katere pa posamezni pripadnik Slovenske vojske niti ni imel posebnih obveznosti v smislu prisotnosti na določenem mestu, ob točno določenem času itd.
Tudi v zvezi z opravili čiščenja (prostorov oziroma orožja itd.), na katere se je tožnik skliceval, ni nepomembno, ali so mu bila ta opravila res odrejena (zapovedana) v smislu opravljanja delovnih nalog, ki bi jih moral opraviti prav na dan predvidenega počitka, ali pa je šlo za opravila, ki jih je prostovoljno opravljal tega dne in mu za ta dan niso bila odrejena kot delovne naloge.
Celoten opis zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti v obeh pisnih opozorilih povsem konkretno določa kraj, čas in način očitane kršitve. Tožnik je na opozorila podal celo ugovore, kar pomeni, da je vedel, kaj se mu očita. Zato bi jih moralo sodišče prve stopnje presojati po vsebini glede na pravdne trditve strank ter dokazne predloge s tem v zvezi.
Pravica do zagovora je namenjena obrambi delavca oziroma njegovi opredelitvi do očitanih kršitev. Delodajalcu pa je prepuščeno, ali bo upošteval razloge, ki jih v zagovoru ponudi delavec. To pomeni, da delodajalec nase prevzame tveganje, če ne upošteva razlogov, ki jih v zagovoru navede delavec. Posebne pravne posledice ga ne morejo zadeti samo zato, ker razlogov iz zagovora ni upošteval ali če je zavrnil njihovo vsebinsko obravnavo. Zadenejo ga "le" posledice zmote o obstoju kršitve (ki je ob upoštevanju zagovora morebiti ne bi bilo) in s tem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o čemer v končni fazi odloča sodišče.
V primeru, če sindikat pri delodajalcu imenuje ali izvoli le enega sidnikalnega zaupnika, njegovo varstvo po 112. členu ZDR-1 ne more biti odvisno od tega, ali je med delodajalcem in sindikatom prišlo do dogovora o kriterijih za določitev števila sindikalnih zaupnikov iz prvega odstavka 207. člena ZDR-1. Namen dogovora o kriterijih je izbira med več sindikalnimi zaupniki glede posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, v primeru le enega sindikalnega zaupnika pa je ta izbira že pojmovno izključena. Dejstvo, da kriteriji niso dogovorjeni, ne more imeti za posledico, da zaradi tega tudi edini sindikalni zaupnik ne bi bil varovan po 112. členu ZDR-1.