Položaj vodilnega delavca je drugačen od položaja poslovodne osebe. Pri vodilnih delavcih pogojev za opravljanje funkcije ne določajo zakon ali predpisi, izdani na njegovi podlagi. To pa pomeni, da razrešitev vodilnega delavca, za razliko od razrešitve poslovodnega delavca, ne more predstavljati sama po sebi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Tožnica se je s 3. členom Sporazuma lahko veljavno odpovedala terjatvam, ki so do takrat že zapadle. Takšni sta prav gotovo terjatvi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust (VI. točka prvostopenjske sodbe) in plačila nadurnega dela (VII. točka izreka prvostopenjske sodbe).
Za terjatev, ki je ob sklenitvi Sporazuma že zapadla in bi tožnica zato z njo lahko razpolagala, ni mogoče šteti denarnih terjatev iz naslova obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 3. 2019, to je za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Te terjatve so vezane na izpodbijanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča, da se tožnica ob prenehanju delovnega razmerja in sklenitvi Sporazuma ni mogla veljavno odpovedati pravici do pravnega varstva zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
75. člen ZDR-1 kot specialni predpis ne ureja vprašanja morebitne solidarne odgovornosti prenosne in prevzemne družbe za obveznosti delodajalca prenosnika napram delavcu, ki mu je delovno razmerje pri prenosniku prenehalo še pred prenosom in zato zanj določbe 75. člena ZDR-1 ne veljajo. Posledično ni ovire, da bi glede teh obveznosti uporabili kak drug predpis, ki to vprašanje ureja.
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru določba 433. člena OZ ne more biti pravna podlaga za presojanje tožnikovega zahtevka, saj je prehod premoženjske celote oz. posameznega njenega dela sicer bil izveden s pogodbo, vendar je pri tem šlo za pogodbo o oddelitvi, ki je institut prava gospodarskih družb, kar pomeni, da je po načelu "lex specialis derogat legi generali" treba uporabiti določbo 636. člena ZGD-1, ki sicer prav tako ureja varstvo upnikov, vendar ga ureja posebej za primer delitve družbe.
Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni čista denarna terjatev, saj se spor prvenstveno nanaša na dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje (torej ali bi tožnik sploh moral biti poklicno zavarovan itd.) in šele posledično na plačevanje prispevkov za takšno zavarovanje.
Iz sklepa sodišča prve stopnje I Pd 553/2017 izhaja, da je bila tožnikova prva tožba zavržena, ker je njegov zahtevek izhajal iz delovnega razmerja, šlo pa je za zahtevek, glede katerega je treba najprej uporabiti notranje varstvo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1.2 Ker tožnik tega ni storil, ni bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem, zaradi česar je sodišče tožnikovo prvo tožbo zavrglo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku.
Podlaga za odločitev sodišča je bila formalne narave - neizpolnjevanje procesne predpostavke za sodno varstvo - in ne vsebinski razlogi za odločitev. Očitno je šlo torej za zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne tiče same stvari v smislu določbe prvega odstavka 367. člena OZ. Prav za takšen primer („če je bila tožba zoper dolžnika zavržena iz kakšnega vzroka, ki se ne tiče same stvari“) pa ta določba predvideva možnost, da se pomanjkljivosti popravijo, kljub temu, da tožnik ni pravilno ukrepal. Vendar pa mora zato, da pride do prekinitve zastaranja že z vložitvijo prve tožbe, vložiti novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. To je tožnik storil.