Predlog se zavrne.
S sklicevanjem na kršitev 112. člen ZDR-1 tožnik v reviziji (in tudi že pred tem) ne uveljavlja, da bi bilo treba to določbo v primeru, ko delavec odkloni podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, tolmačiti tako, da bi morala toženka kljub temu pridobiti soglasje sveta delavcev za njegovo odpoved. Določba je tudi sicer pojmovno jasna: soglasje sveta delavcev se ne zahteva v primeru odpovedi iz poslovnega razloga članu sveta delavcev, če delodajalec temu delavcu ponudi ustrezno zaposlitev pri delodajalcu, ta pa jo odkloni.
Toženka tožniku ni znižala plače, saj mu je v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za čas trajanja mandata v svetu delavcev namesto osnovne mesečne plače za 30. plačni razred ponudila plačo za isti plačni razred kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (34. plačni razred). Takšna določitev plače je v skladu s 67. členom ZSDU. Po drugem odstavku 112. člena ZDR-1, članu sveta delavcev ni zagotovljena enaka plača še eno leto po prenehanju članstva, temveč se enoletno podaljšano varstvo po tej določbi nanaša le na varstvo pred odpovedjo. Varstvo plače torej ni zagotovljeno še v času po prenehanju mandata.
Sodišči nižje stopnje sta pravilno uporabili določbo 67. člena ZSDU o prepovedi manj ugodnega in podrejenega položaja in določbo 56. člena ZSDU, po kateri člani sveta delavcev ne smejo biti ovirani oziroma jim ne sme biti onemogočeno opravljanje njihovih aktivnosti v svetu delavcev, kot tudi ne njihovo redno delo. Toženka namreč ni zanikala tožnikovega članstva v svetu delavcev in mu je tudi v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zagotovila vse pogoje za opravljanje funkcije člana sveta delavcev.
Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko razporejen le na delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba namreč ne vpliva na zakonsko možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Instituta razporeditve (ki ga ZDR-1 ne pozna več) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe sta različna delovno pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pri toženki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede na pisno obrazložitev dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Delavcu v času opravljanja poskusnega dela ni dopustno podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Že pred vložitvijo revizije (ta je bila vložena 1. 10. 2025) je nadzorni svet prvega nasprotnega udeleženca 24. 9. 2025 sprejel sklep o imenovanju drugega delavskega direktorja za mandatno obdobje petih let. V sklepu je bilo določeno, da stopi v veljavo, ko B. B. pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje funkcije člana uprave. To dovoljenje je pridobil 8. 1. 2026. S tem je začel sklep o njegovem imenovanju polno učinkovati in je takrat prenehal mandat druge nasprotne udeleženke kot delavske direktorice v upravi prvega nasprotnega udeleženca. S tem pa je odpadel tudi razlog za odločanje sodišča o odpoklicu druge nasprotne udeleženke kot delavske direktorice, torej tudi pravni interes predlagatelja za revizijo, saj ne more več doseči oblikovalnih učinkov sodne odločitve, ki jo je predlagal.
Posebnosti glede ureditve položaja pravic in obveznosti vodilnih delavcev ne pomenijo, da tudi vodilnim delavcem ni mogoče zagotoviti polnega varstva pravic in da se zgolj zaradi njihovega posebnega položaja in prenehanja mandata z razrešitvijo v nobenem primeru ne morejo vrniti na vodilno delovno mesto.
Vodilni delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas opravljanja mandata in mu mandat nezakonito preneha, lahko za preostali čas mandata zahteva tudi vrnitev na vodilno delo. Od okoliščin primera pa je odvisno, ali bo s takšnim zahtevkom tudi uspel.
Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se vzpostavlja povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc, zato da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 urno tedensko obremenitev).
Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oz. počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje presojalo utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brez podlage v prvostopenjskih navedbah tožnika;
- ali je sodišče druge stopnje presojalo utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brez podlage v dopustnih pritožbenih navedbah tožnika;
- ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neutemeljenosti pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
V postopku z revizijo se na podlagi 383. člena ZPP smiselno uporablja določba drugega odstavka 334. člena ZPP, po kateri lahko vlagatelj umakne pravno sredstvo, dokler sodišče o njem ne izda odločbe. Ker vrhovno sodišče o vloženi reviziji še ni odločilo, je s tem sklepom upoštevalo toženkin umik revizije.