postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
nedovoljena revizija - zavrženje revizije - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - upravičen vzrok za zamudo
Revizijo je vložil tožnik sam, ki ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZPP tožnikovo revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki ga je vložila stranka sama, pravilno zavrglo kot nedovoljeno, ker ni izkazala izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sodišče tožnika kot prava neuke stranke ni poučilo o pravilnem načinu uveljavitve pravice do revizije, ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. V določbah ZPP ni zahteve po pravnem pouku niti podlage za to, da bi sodišče s pravnim poukom na odločbi pritožbenega sodišča poučevalo stranke o izrednih pravnih sredstev in drugih pravicah, zato sodišče tudi v okviru pomoči neuki stranki takšne stranke tudi na drug način ni dolžno obveščati o možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev in o pogojih, pod katerimi se izredna pravna sredstva lahko vlagajo, vključno s posebnimi omejitvami postulacijske sposobnosti in njenimi posledicami. Zato je tožnikovo stališče, da je zato, ker na te pravice in omejitve ni bil opozorjen, iz upravičenega razloga zamudil rok za vložitev revizije po pooblaščencu – odvetniku, zmotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Glede na to, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in navedeni sklep potrdilo, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije z dne 14. 3. 2016 kot prepozno vložene. Sodba pritožbenega sodišča je bila tožniku vročena 25. 1. 2016, rok za vložitev revizije pa se je iztekel po preteku 30 dni od navedenega datuma. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila revizija z dne 14. 3. 2016 vložena prepozno.
Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek do pravnomočnega zaključka upravnega spora. Če je bil postopek prekinjen zaradi predhodnega vprašanja, se nadaljuje, ko je to vprašanje pravnomočno rešeno ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka (drugi odstavek 208. člena ZPP). Postopek pred Upravnim sodiščem RS je bil pravnomočno končan, zato je nastopil pogoj za nadaljevanje postopka. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen do pravnomočnega zaključka upravnega spora, nadaljuje.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V I. točki sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi starostne upokojitve je bilo določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati zaradi upokojitve tožeče stranke. V III. točki sporazuma pa sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeči stranki ob odhodu v pokoj pripada odpravnina v skladu z ZDR-1 v višini dveh povprečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil sporazum sklenjen v skladu s 1. odstavkom 132. člena ZDR-1, ki določa, da v kolikor s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, je delodajalec dolžan delavcu, ki je bil pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi utemeljen.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Glede na ugotovitev, da je bil razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da uporabnik (in ne tožena stranka) tožnikovega dela ne potrebuje več in da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato zakonita, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožena stranka tožnikovega dela ne potrebuje več pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je postopku zatrjeval, da je potreba po njegovem delu še vedno obstajala in da ni res, da bi uporabnik toženo stranko obvestil, da je tožnikovo delo pri njem postalo nepotrebno. Tega obvestila, ki naj bi bilo poslano strokovnemu sodelavcu tožene stranke po elektronski pošti, tožena stranka ni predložila. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi s tem dejstvom ni izvajalo (kljub tožnikovim dokaznim predlogom), zato je tudi v zvezi z navedenim dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0015908
ZDR-1 člen 83, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-5. KZ člen 325, 325/1. ZJU člen 154, 154/1, 154/3. ZKP člen 138.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela zaradi prestajanja zaporne kazni - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Bistveno je, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ker je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom pravnomočnosti sodbe že 22. 5. 2013, materialnopravno zmoten.
Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti poleg obstoja enega od razlogov za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovljene tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Iz 109. člena ZDR-1 izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, torej delavca in delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin na strani tožene stranke ter njihovega vpliva na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZFPPIPP člen 19, 201, 201/5, 210, 211, 211/1, 213, 213/3, 215, 215/3, 216. ZIZ člen 3.
pravni učinki potrjene prisilne poravnave – izvršba na premoženjsko pravico – ločitvena pravica na enem predmetu izvršbe – nadaljevanje izvršilnega postopka – uresničitev ločitvene pravice – obseg izvršbe in zavarovanja
Neutemeljene so upnikove pritožbene navedbe, da bi sodišče, ko je upnik ločitveno pravico pridobil le na enem predmetu izvršbe, izvršbo moralo nadaljevati v celoti z vsemi s sklepom o izvršbi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi. Res je sicer, da ZFPPIPP izrecno ne opisuje “vmesnega postopanja“ sodišča, t. j. nadaljevanja izvršbe le s tistim sredstvom oziroma predmetom izvršbe, ki je predmet ločitvene pravice, vendar pa je treba ločitveno pravico razumeti v povezavi z določbo o učinkovanju prisilne poravnave za neplačani del terjatve, če upnik z uresničitvijo ločitvene pravice ne doseže plačila celotne terjatve, ki je bila zavarovana s to pravico. V primerih, ko vrednost zarubljenega premoženja ni znana v nominalni višini, namreč sodišče ne more opraviti izvršbe za izterjavo celotne terjatve ali pa le terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, dokler ni znana višina terjatve, ki je poplačana z uresničitvijo ločitvene pravice. Predmet izterjave v takem primeru v prvi fazi ne more biti terjatev v večjem obsegu, kot je zavarovan z ločitveno pravico, in z vsemi predlaganimi izvršilnimi sredstvi, temveč le v tistem obsegu, v katerem ima upnik ločitveno pravico na konkretnem predmetu tega izvršilnega postopka. Ker je upnik v tem postopku pridobil ločitveno pravico le na enem predmetu izvršbe, se izvršba najprej opravi za izterjavo terjatve v tem obsegu oziroma s predmetom, na katerem je upnik pridobil ločitveno pravico. Ni namreč mogoče pritrditi upnikovem pritožbenemu stališču, da je sodišče postopek dolžno nadaljevati z vsemi sredstvi ne glede na to, ali bo upnik morebiti celo preplačan.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080039
OZ člen 255, 255/2, 311, 312. ZIZ člen 100, 272. ZPP člen 241, 241/2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – Paulijanska tožba – unovčljivost terjatve – neplačevitost dolžnika – pravno dejanje, ki je bilo storjeno v škodo upnikov – enakovrednost protidajatev
V primeru dvostranskega pravnega posla z enakovrednimi dajatvami do oškodovanja upnikov ne pride. Tudi terjatev, ki jo s takim pravnim poslom pridobi dolžnik, je premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. Dejanje pa je storjeno v škodo upnikov, če je iz okoliščin razvidna dolžnikova načrtna pridobitev terjatve, ki lahko vsak trenutek preneha s pobotom.
STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083871
ZPPCP-1 člen 2, 2/1, 2/2, 67, 70, 70/2, 74. OZ člen 190, 190/1, 289, 300, 921, 943, 943/2, 1083, 1083/1. ZOR člen 1087. ZFPPIPP člen 151, 151/1, 269, 269/1, 269/5. ZPP člen 151, 151/1.
Bančno garancijo lahko izda le banka, druga toženka pa ni bila banka in že zato ni mogla dati bančne garancije.
Prva toženka ni bila v kakšnem posebnem davčnem položaju kot katerakoli druga pravna oseba. Pri nakupu bencina je torej morala plačati ne le njegovo vrednost brez davkov, temveč tudi DDV in trošarino. Takšna je bila tudi vrednost izgubljenega bencina. Če se je na tej poti izgubil bencin, ga je morala tožena stranka nadomestiti z drugim, za katerega je poleg čiste nabavne cene morala plačati še obe davščini.
Terjatev na povrnitev stroškov iz v času pričetka stečajnega postopka še nedokončanega pravdnega postopka, nastane šele s končanjem pravdnega postopka.
Rekonstrukcija je ponovitev dejanj oziroma dogajanja v enakih ali bistveno podobnih razmerah, da bi se moglo ugotoviti, ali je do dogodka prišlo na zatrjevani način. Rekonstrukcija kot način dokazovanja v ZPP ni posebej urejena. Še najbližje je ogledu, ki ga ureja 220. člen ZPP. V prvem odstavku 220. člena ZPP je določeno, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Število dokaznih sredstev pa ni omejeno le na tista, ki jih ZPP neposredno ureja. To je posledica načela proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP - katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zato tudi ni nedopustna rekonstrukcija, kjer dokazovanje ni osredotočeno le na neposredno čutilno zaznavanje lastnosti stvari (ogled), temveč je predmet zaznavanja vzročno-posledični potek dogodkov kot celota.
Sodna praksa šteje, da zahtevi po podpisu pritožbe ni zadoščeno, če ta vsebuje samo žig pooblaščenca brez njegovega podpisa. To še toliko bolj velja za pritožbo, ki ne vsebuje niti žiga.
Tožena stranka je zavrnila zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni predložila dokaza o plačilu prispevka za zaposlovanje za najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih pred nastankom brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnici omogočiti, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Uradna oseba mora stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, da je rezultat postopka za stranko neugoden. V kolikor bi tožena stranka ravnala tako, bi ji tožnica glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na plačilo prispevkov, lahko posredovala dokaze o tem, da je prispevke za brezposelnost plačala pred izdajo prvostopenjske odločbe. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti in je odločitev sodišča, ki je nezakoniti odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, pravilna.
postopek za delitve stvari – razdružitev solastnine s prodajo stvari – postopkovna pravila za prodajo stvari – nepravdni postopek – predlog udeleženca za prodajo stvari – predlog za izvršbo – načelno pravno mnenje
V postopku za delitev stvari se prodaja na predlog vsakega od udeležencev opravi v nepravdnem (in ne v izvršilnem) postopku.