pogodba o štipendiranju - razveza pogodbe - razlogi - spremenjene okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo za razvezo pogodbe o štipendiranju, sklenjeno med strankama za študij 1. letnika fakultete. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ob tem pa kot razlog za odločitev navedlo 113. člen OZ, ki določa, da mora stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. To določilo ne pomeni, da razveza pogodbe zaradi navedenega ni mogoča, pač pa OZ v tem členu določa le odškodninsko odgovornost stranke, ki navedenega ni storila, ne predstavlja pa predpostavke za utemeljenost razveze pogodbe. Pri tem je sankcija v primeru neobvestitve odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
poenostavljena prisilna poravnava – zahtevane listine za potrditev poenostavljene prisilne poravnave – notarski zapisnik o izidu glasovanja.
V spisovnem gradivu ni odpravkov notarskih zapisov pogodb o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, iz katerih naj bi prvostopenjsko sodišče sklepalo o izpolnjevanju pogojev za sprejem poenostavljene prisilne poravnave, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, niti odgovoriti na pritožbeni očitek o nepravilnem izračunu glasovalnih pravic. Podana je zato bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Posebej pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na nerazumljivost 2. točke izreka sklepa, ki glasi: „Dolžnik mora terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih in rokih, določenih v 1. točki tega izreka.“, saj iz nje ni razvidno, na katere terjatve se 2. točka izreka sklepa nanaša. Že navedene procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti, so narekovale ugoditvi pritožbama in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.
Zahteva po predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja je izpolnjena, če ta zapisnik vsebuje vse podatke iz dvanajstega odstavka 221.e člena ZFPPIPP. Izid glasovanja o sprejetju poenostavljene prisilne poravnave mora namreč preveriti notar in o tem sestaviti notarski zapisnik.
Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 22. 2. 2016 predlagatelja zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave pozvalo k dopolnitvi zahteve v osmih dneh po prejemu sklepa tako, da predloži sodišču notarski zapisnik o izidu glasovanja in odpravke notarskih zapisov pogodb o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (čeprav bi bilo glede slednjega poziva možno predložiti tudi izjave upnikov o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave. Prvostopenjsko sodišče bo zato v ponovljenem postopku moralo najprej preveriti, ali je predlagatelj sploh izpolnil svojo obveznost iz sklepa o dopolnitvi zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave z dne 22. 2. 2016.
Tožnica je z namenom, da bi svojemu sinu in njegovi partnerki pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja spravila toženo stranko v zmoto in jo zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in stroške za prihod na delo in prehrano, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožnica je bila dolžna spoštovati Navodila za registracijo delovnega časa, s katerimi je sama seznanila vse zaposlene v laboratoriju in od njih zahtevala, da se pravilno evidentirajo. Zato nespoštovanje te obveznosti predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je identifikacijska kartica za registracijo delovnega časa vezana na delavca, na katerega se glasi. Zahteva delodajalca, da kartico uporablja le delavec, na katerega se nanaša, je razumljiva sama po sebi in zato registracija prisotnosti za druge delavce z uporabo njihove kartice predstavlja kršitev, saj je to v direktnem nasprotju z delodajalčevimi navodili o uporabi registrske kartice. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Ker je bilo torej izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je na toženi stranki, da dokaže, da subjektivni pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ni izpolnjen (drugi odstavek 287. člena v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP).
Neredno plačevanje oziroma plačevanje z zamudami, blokada računov in podobno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na to, da je bila tožeča stranka v času spornega pravnega posla v neugodnem finančnem položaju. Zato bi morala biti tožena stranka (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) aktivna pri tem, da poizve (oziroma stori ustrezne korake v smeri, da zve), ali ni bila tožeča stranka v spornem obdobju že insolventna.
ZFPPIPP člen 7, 7/7, 387, 387/1, 389a, 400, 400/4.
osebni stečaj – zasebnik – odvetnik – odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – opravljanje poklica
Odvetnik je zasebnik ki mu preneha status odvetnika že z začetkom stečajnega postopka. Nemožnost opravljanja odvetniškega poklica v stečaju ni tista osebna okoliščina, ki bi lahko vplivala na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če bo dolžnik izpolnil zakonske pogoje, mu bo sodišče dovolilo, da tudi v stečaju opravlja odvetniški poklic in na ta način z dohodki iz poslovanja poveča stečajno maso za poplačilo terjatev upnikov. Zato ne drži stališče pritožnika, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja prezrlo za dolžnika izjemno pomembno okoliščino, da v času preizkusnega obdobja ostane brez možnosti opravljati odvetniški poklic.
Sodišče prve stopnje je kršilo 236.a člen ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožnika zato, ker ta ni predložil njihovih pisnih in podpisanih izjav v skladu s prvim odstavkom 236.a člena ZPP. Drugi odstavek 236.a člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Iz navedenih določb izhaja, da se pisne in podpisane izjave prič nanašajo na priče, ki so bile s strani strank predhodno predlagane. Ker v času, ko sta bili stranki s pozivom pozvani na dostavo pisnih in podpisanih izjav prič, tožnik prič še ni predlagal, ga ni mogla doleteti sankcija iz drugega odstavka 236.a člena ZPP. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko s sklicevanjem na drugi odstavek 236.a člena ZPP ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik (pravočasno) predlagal, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Prvi in drugi odstavek 236.a člena ZPP je uporabilo nepravilno, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.
ZGD-1 člen 580, 591. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3.
nadaljevanje postopka - zmotna uporaba materialnega prava - pripojitev
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prenehala zaradi pripojitve tožene stranke kot samostojnega podjetnika, ki je svojo dejavnost prenehala opravljati (in je izbrisana iz poslovnega registra samostojnih podjetnikov), k družbi A. d.o.o. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo določbe zakonskih predpisov (zlasti 580. in 591. člena ZGD-1), iz katerih izhaja, da s pripojitvijo preide na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe in da prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati poseben položaj samostojnega podjetnika in dejstvo, da je tožena stranka (delodajalec) v primerih, kadar gre za samostojnega podjetnika, vedno fizična oseba, ki ne preneha s prenehanjem dejavnosti (in pripojitvijo drugi d.o.o.). Prvotno tožena stranka je torej še vedno stranka v tem sporu (poleg prevzemne družbe kot univerzalnega pravnega naslednika). Ker v obravnavanem primeru ni bilo pogojev niti za prekinitev postopka v skladu s 3. točko 1. odstavka 205. člena ZPP, ker tožena stranka kot fizična oseba ni prenehala (in o tem tudi ni bil izdan ustrezen sklep, ki ga je potrebno izdati tudi tedaj, kadar se postopek prekine po samem zakonu), tudi pogoji za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni, zlasti ne za nadaljevanje postopka samo s pravno naslednico tožene stranke družbo A. d.o.o.. Dosedanja tožena stranka je kot fizična oseba še naprej stranka v postopku, poleg nje pa – glede na izvedene statusne spremembe – tudi družba A. d.o.o., ki je s pripravljalno vlogo obvestila sodišče o prevzemu in aktivno vstopila v pravdni postopek. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - razlog za izbris - ustavna odločba U-I-57/15 oz. U-I-2/16 - dolžnik ni izpolnil vseh obveznosti
Ustavno sodišče Republike Slovenije je izdalo odločbo, U-I-57/15 oz. U-I-2/16 z dne 14.4.2016, to pa pomeni, da je mogoče v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP uveljaviti vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
ZDR člen 147, 147/7. ZDR-1 člen 148, 148/7. ZObr člen 97b, 97b/2. Pravila službe v slovenski vojski člen 217. ZUJF člen 163.
nadurno delo - vojska - neenakomerna razporeditev delovnega časa - plačilo za nadurno delo - referenčno obdobje
Tožnica v spornem obdobju ni opravljala nadurnega dela, saj je šlo za kompenzacijo ur v referenčnem obdobju, kar ni v neskladju z zakonodajo. Ure, ki jih je tožnica opravila, so bile vštevane kot polna delovna obveznost, za katero je tožena stranka pravilno obračunala urno postavko v višini 100 % in je tožnici tudi izplačevala pripadajoče dodatke (npr. za nedeljsko delo). Ker je tožnica za sporno obdobje od 1. 11. 2008 do 30. 6. 2014 vse ure neenakomernega dela kompenzirala s prostimi urami, pri čemer ni nezakonito, da za načine koriščenja ni dala posebnega soglasja, pač pa je zanjo veljal ukaz o delovnem času v Slovenski vojski, ji ne pripada še 130 % urne postavke za 40 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur v spornem obdobju.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0015908
ZDR-1 člen 83, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-5. KZ člen 325, 325/1. ZJU člen 154, 154/1, 154/3. ZKP člen 138.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela zaradi prestajanja zaporne kazni - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Bistveno je, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ker je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom pravnomočnosti sodbe že 22. 5. 2013, materialnopravno zmoten.
Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti poleg obstoja enega od razlogov za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovljene tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Iz 109. člena ZDR-1 izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, torej delavca in delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin na strani tožene stranke ter njihovega vpliva na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena – objektivna nevarnost
Izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, predstavlja zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe z namenom zavarovanja nedenarne terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnica je bila pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodja programa, za katerega so bila na podlagi pogodbe o sofinanciranju za leto 2013 zagotovljena denarna sredstva. V letu 2014 pa program ni bil (več) sofinanciran. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni (poslovni) razlog ni obstajal. Tožena stranka od 1. 1. 2014 ni imela sredstev za izplačilo plač tožnici, kar je ekonomski razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v katerega sodi tudi ekonomski razlog, pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan, ker so se naloge, ki jih je opravljala tožnica, po 1. 1. 2014 še vedno opravljale. Ker je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.
Tožena stranka je zahtevala izločitev sodne izvedenke, ker sodna izvedenka ni ravnala nepristransko, saj je bila med pripravo izvedenskega mnenja v stiku s tožnikovim pooblaščencem (ne pa tudi s pooblaščenci tožene stranke), ki je vplival na njeno delo s tem, da ji je brez vednosti sodišča prve stopnje in tožene stranke izročil listine, ki jih je izvedenka nato upoštevala pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje o zahtevi tožene stranke za izločitev sodne izvedenke ni odločilo (niti na naroku za glavno obravnavo niti s posebnim sklepom niti skupaj s sodbo). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določbe četrtega odstavka 247. člena ZPP in kršitev četrtega odstavka 73. člena ZPP (ki ureja postopek pred izdajo sklepa o izločitvi sodnika in se smiselno uporablja tudi za izločitev izvedencev), ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč oprta predvsem na izvedensko mnenje, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZIN člen 15. ZJU člen 100, 100/1, 100/1-2, 100/1-3, 100/4.
prepoved opravljanja dela - nepristranskost - inšpektor
Določba 15. člena ZIN določa, da inšpektor ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo. Tako ZIN v tej določbi, čeprav je v razmerju do ZJU specialni zakon, ne izključuje uporabe 100. člena ZJU, ki v 2. in 3. točki 1. odstavka določa, da uradnik ne sme opravljati dejavnosti, če bi opravljanje dejavnosti lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela ali če bi pri opravljanju dejavnosti lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne. Tožnik ima možnost na zvezi, kjer opravlja funkcijo predsednika, uporabiti informacije, za katere je izvedel pri opravljanju nalog na delovnem mestu inšpektorja pri toženi stranki. Izvajanje te funkcije pri zvezi pa lahko toženi stranki vzbudi dvom v nepristransko opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno prepovedala opravljanje funkcije predsednika pri zvezi.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev - prerekanje terjatve - napotitev na pravdo - neobstoj terjatve - izvršilni naslov - upnik - stečajni upravitelj - odstop terjatve - sklep izvršilnega sodišča o prehodu terjatve - vstop
Ker upnikova terjatev temelji na izvršilnem naslovu, terjatev pa je prerekal upravitelj, se na tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve napoti upravitelja, in ne upnika.
ZPP člen 108, 108/5, 180, 180/1, 214, 214/1, 214/3, 337, 337/1. ZIZ člen 62, 62/2.
individualizacija – dejanska podlaga – popolnost tožbe – dopolnitev tožbe – zavrženje tožbe – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – priznana dejstva v ugovoru – sporna dejstva
Kadar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prizna poslovno razmerje z upnikom in trdi, da so bili vsi nesporni računi iz tega poslovnega razmerja tudi plačani, dopolnitve tožbe ni mogoče zavreči kot nepopolne, če tožeča stranka ne poda trditev in dokazov o priznanem poslovnem razmerju, saj le ta utemeljeno pričakuje, da se bo spor osredotočil le na vprašanje, ali je tožena stranka v celoti plačala račun, posledično torej ali je obveznost tožene stranke z izpolnitvijo prenehala. Toženo stranko namreč priznanje v ugovoru zavezuje, razen če ga pozneje prekliče, sodišče pa oceni, da se zato določeno dejstvo ne šteje več za priznano. Sodišče pa lahko odredi, naj se dokazujejo tudi priznana dejstva le, če misli, da jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-5, 31/1-6. ZDU-1 člen 14, 14/1, 14/2. ZJA člen 33.
pravica do popravka – pravica javne agencije do popravka – izključitveni razlog – odklonilni razlog – žaljivost popravka
Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.
ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 77, 81, 81/2, 85, 85/2, 87, 87/1, 200, 200/3. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 50, 51.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - sporazum - nezakonitost odpovedi
ZDR-1 v 77. členu določa načine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Med njimi so navedeni tudi sporazum ter redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za vse tri načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi je določena obličnost, t.j. v pisna oblika. Sporazum ima naravo dvostranske pogodbe, kar pomeni, da mora biti podpisan s strani obeh strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, ni podpisana s strani tožnika in že zato ne more imeti narave sporazuma. Prav tako odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma bi bila kot takšna nezakonita na podlagi člena 2. odstavka 85. člena ZDR-1, ker tožena stranka tožnika ni seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Tega delodajalcu ni potrebno, v kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vendar tožena stranka teh okoliščin ni dokazala in tudi ni predlagala nobenega dokaza. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti kot redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj skladno z 2. odstavkom 87. člena ZDR-1 v njej ni obrazložen dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma v njej o poskusnem delu ni nobenega zapisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - škoda
Tožnik je šele v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku opredelil, da vtožuje odškodnino za nematerialno škodo iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva, ki so mu nastale zaradi tega, ker je zaradi ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, občutil jezo, tesnobo, skrb za preživljanje družine, občutek, da ga družba gleda postrani in sram. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevani občutki ne ustrezajo pravno priznani škodi v obliki pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in okrnitve osebnostnih pravic ter dostojanstva. Poleg tega tožnik zatrjevanih škodnih posledic ni opredelil po trajanju, ni opredelil njihove intenzitete, prav tako škode ni opredelil po višini, glede na posamezno, v zadnji pripravljalni vlogi navedeno obliko. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.