ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015495
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 185. ZVZD člen 8, 15. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - višina - odmera
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni, ko so vrata zdrsnila iz okvirja in stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). V obravnavanem primeru je obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tožnik bi se lahko izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071295
OZ člen 58, 198. SPZ člen 95, 96. ZDen člen 24. ZPSPP člen 12. ZPP člen 70, 70-6, 74.
neupravičena obogatitev – prikrajšanje – neupravičena uporaba prostorov – vrnitev nepremičnine z odločbo o denacionalizaciji – nedobroverni posestnik – najem poslovnega prostora – obličnost – konvalidacija – teorija o realizaciji – trenutek prenehanja uporabe prostorov – višina uporabnine – način ugotavljanja uporabnine – odločitev o pobotnem ugovoru – zahteva za izločitev sodnika – nadaljevanje naroka
Najemna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna (12. člen ZPSPP). Tudi, če bi bila najemna pogodba med pravdnima strankama sklenjena ustno, s konkludentnimi dejanji strank, ne bi bila veljavna, saj ob dejstvu, da toženka ni plačevala nobene najemnine, ni mogoče govoriti niti o izpolnitvi obveznosti v pretežnem delu oziroma o realizaciji pogodbe v pretežnem obsegu (58. člen OZ).
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – prekoračitev obtožbe
Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist.
V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).
Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.
obveznost plačila - razlike v plači - opravljanje nalog zahtevnejšega delovnega mesta - vrednotenje delovnih mest
Tožnik je v konkretnem individualnem delovnem sporu uveljavljal, da opravlja zahtevnejše delo višje vrednotenega delovnega mesta (pravosodni svetnik I), ne pa delovnega mesta, na katerem je formalno zaposlen (višji pravosodni svetovalec II). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre na področju sodne uprave za drugačne naloge, kot jih sicer opravljajo strokovni sodelavci na posameznih pravnih področjih pri toženi stranki pod vodstvom sodnika mentorja, pri čemer je te naloge opredelilo kot zahtevnejše, kar vse ustreza delovnemu mestu pravosodnega svetnika I. Ker je šlo v primerjavi s tožnikovim delom na delovnem mestu pravosodni svetovalec II za različne naloge različne zahtevnosti, je utemeljeno različno vrednotenje oziroma razlikovanje v plačilu, posledično pa tožniku ni kršena pravica do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS).
V konkretnem primeru je ostalo dejansko stanje zaradi zavrnitve predloga s sodno medicinskim izvedenstvom pomanjkljivo razčiščeno. Ker je sodba utemeljena le z dopolnilnim mnenjem izvedenskega organa tožene stranke, je kršena pravica do enakega varstva, ki zagotavlja enakost „orožij“ obeh strank v sodnem postopku. Načeloma mnenje invalidske komisije ni brez vrednosti samo zato, ker deluje v sestavi toženca, v kolikor niso navedeni konkretni argumenti in izvidi, ki dajejo dvomu podlago. Ob presojanju upravnih aktov zgolj zato, ker sta izdana na temelju mnenj izvedenskega organa tožene stranke, dokaz s sodnim izvedenstvom ni vedno potreben. Vendar pa morajo biti mnenja invalidskih komisij iz predsodnega postopka popolna in strokovno medicinsko tako prepričljivo obrazložena, da dajejo podlago najvišji stopnji prepričanja o pravilnosti ocenjenega zdravstvenega stanja oz. invalidnosti.
Ob ugotovljeni časovni razbremenitvi 4 ure dnevno in množici stvarnih razbremenitev, priznanih od leta 2008 dalje, se poraja dvom v obstoj pritožnikove preostale delovne zmožnosti in v obstoj delovnega mesta ali vrste del, na katerih bi bilo mogoče realizirati že priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti s tako številnimi razbremenitvami. Brez kritične strokovno medicinske sinteze vseh mikro omejitev in razbremenitev v povezavi z definicijo preostale delovne zmožnosti iz 64. člena ZPIZ-2 in s tem ocene obstoja ali neobstoja omejene, zmanjšane ali celo izgubljene delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (2. odstavek 63. člena), v zadevi ni mogoče zakonito razsoditi. Ni namreč razjasnjen pomen ocene osebnega zdravnika, po kateri tožnik za delo več ni sposoben, niti tožnikovo zatrjevanje o bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja in popolni nezmožnosti za vsako delo. Brez sodno medicinskega izvedenstva, pri katerem bi sodeloval specialist medicine dela, prometa in športa ter glede na prevladujoče zdravstvene težave tožnika tudi ortopedske stroke, ostaja dejansko stanje nerazčiščeno. Sodišče namreč nima strokovno medicinskega znanja, da bi lahko samo ocenjevalo pomen ugotovitev in priporočil bodisi lečečega zdravnika ali lečečih specialistov ortopedske ter nevrološke stroke. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
V sporih pred prvostopenjskim Delovnim in socialnim sodiščem, ki ima položaj okrožnega sodišča, ali Višjim delovnim in socialnim sodiščem je v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Procesna dejanja lahko na pravno veljaven način opravlja le kvalificirani pooblaščenec. V konkretnem primeru je za tožnika pritožbo vložil pooblaščenec A.A. in vlogo tudi podpisal, ne da bi izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato se pritožba, vložena po nekvalificiranem pooblaščencu, kot nedovoljena zavrže.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080038
ZIZ člen 272. ZPP člen 411.
začasne odredbe v družinskih sporih – otrokova največja korist – nujnost začasne odločitve o stikih – začasno omejevanje stikov
Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - zamudna sodba
Tožeča stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker so v letu 2014 plače zamujale več kot zadnjih 6 mesecev in do dneva podaje izredne odpovedi nista bili izplačani plači za november in december 2014. Tožeča stranka je pred tem toženi stranki podala tudi opomin pred izredno odpovedjo in obvestila Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke utemeljena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine iz naslova izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen (3. odstavek 111. člena ZDR-1).
ZPP člen 106, 106/1, 108, 108/6, 336, 374, 374/1, 383.
zavrženje revizije - nepopolna revizija - zadostno število izvodov
Sodišče prve stopnje je zmotno zavrglo revizijo kot nepopolno. Tožnik je vložil revizijo zgolj v dveh izvodih, ne pa v treh. V tem primeru ne gre za nepopolno revizijo. Tudi iz sodne prakse izhaja, da nezadostno število izvodov ne pomeni nepopolnosti pritožbe oziroma v sporni zadevi nepopolnosti revizije. V primeru, če stranka ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog mora sodišče, kot je to določeno v 6. odstavku 108. člena ZPP, vložniku naložiti, naj v določenem roku to stori. Šele v primeru, če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.
Sodni red v četrtem odstavku 285. člena določa, da se v primeru, če obdolženec vloži nasprotno tožbo, ta vpiše na novo ter se zadeva lahko obravnava skupaj s prvo tožbo po določilih procesnih zakonov. To pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje ob prejemu nasprotne tožbe zasebnega tožilca dolžno le-to najprej vpisati pod novo opravilno številko. Plačana sodna taksa ob vložitvi zasebne tožbe je procesna predpostavka za nadaljnje obravnavanje. Ker ta ni bila plačana, je ravnalo sodišče prve stopnje pravilno, ker jo je zavrglo še pred združitvijo z zadevo, v kateri je zasebni tožilec po nasprotni tožbi obdolženi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023475
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 355, 355/2, 358, 358/3, 364, 364/7, 373, 392/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe – dokazna ocena – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokaz z izvedencem – dokazni predlog – razlogi o odločilnih dejstvih – razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Dokazna ocena o okoliščinah, zakaj obdolženka mladoletnega sina zadržuje pri sebi oziroma zakaj onemogoča stike oškodovancu s sinom ter zakaj (če sploh) sin odklanja stike z oškodovancem, nekritično sledi izpovedbam prič, ne da bi sodišče hkrati ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanca v povezavi z drugimi predlaganimi dokazi.
pravica do pritožbe – hitri postopek – zahteva za sodno varstvo – pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče vloženo pritožbo najprej preizkusilo v smeri, ali obsega vse kar določa 153. člen ZP-1 (v zvezi z 168. členom ZP-1), to je ali vsebuje navedbo odločbe (sklepa), proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ima pritožba vse obvezne sestavine in ne gre za nepopolno vlogo, ko bi moralo sodišče postopati po tretjem odstavku 76. člena ZKP, ki se v obravnavani zadevi smiselno uporablja, ampak za pritožbo, ki jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe (ni oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (storilec), ni zakoniti zastopnik prej navedene osebe niti zagovornik ali lastnik odvzetih predmetov). Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1 zavrglo, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje.
Glede na zaskrbljujoče ugotovitve izvedenke o prizadetosti otrok in ogroženosti njunega osebnostnega razvoja (tako kratkoročnega kot dolgoročnega) zaradi, milo rečeno, neprimernega ravnanja udeležencev (zlasti predlagateljice, katere dosedanje ravnanje je bilo bolj ali manj prikrito usmerjeno v preprečevanje stikov otrok z nasprotnim udeležencem), pritožbeno sodišče soglaša z izvedenko, da bo v primeru nadaljnjih nespremenjenih ali celo še poslabšanih razmer v zvezi z izvrševanjem stikov, zaradi zaščite koristi otrok zelo verjetno aktualna možnost spremembe odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, oziroma njune namestitve v rejniški družini.