URS člen 22 ,25. ZIZ člen 17, 17/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14.
izvršilni naslov - opisno opredeljena obveznost - višina obveznosti - standard razumljive obrazložitve - načelo stroge formalne legalitete
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo skupni znesek glavnice 10.818,66 EUR, ki izhaja iz izreka. Sodišče prve stopnje navedenega zneska v obrazložitvi sploh ni navedlo, ampak je premalo povezano pojasnilo le posamezne segmente obračuna na način, ki ne zadosti standardu razumljive obrazložitve.
Četudi je v izvršilnem naslovu obveznost le opisno opredeljena, je izvršilno sodišče ne sme samo ponovno ugotavljati, ampak ob upoštevanju opredelilnih elementov iz izvršilnega naslova le še določiti njeno konkretno višino.
Pojasnjeno pomeni, da lahko izhaja tudi iz pojasnil opredelilnih elementov, ki so navedeni v obrazložitvi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, ne sme pa ponovno presojati dokazov, ki jih je sodišče, ki je izdalo izvršilni naslov, upoštevalo kot dokazno podlago svoje odločitve. Tako se v primeru delovnopravne sodbe v zvezi z višino plače ne sme opreti na morebitno pogodbo o zaposlitvi in je ponovno presojati.
ZUP člen 113, 113/1, 113/2, 126, 126/2. ZPIZ-1 člen 259, 259/1, 259/2.
stroški postopka - začetek postopka - predlog osebnega zdravnika
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 195, 196. ZPIZ-2 člen 63, 81, 81/1, 81/1-3. ZPIZ-1 člen 101, 101/2, 102. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - invalid - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZSV člen 18a, 18a/1, 18a/2, 18a/2-3. Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika člen 3, 5, 5/1, 5/2.
družinski pomočnik - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kontradiktornost
Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,
saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana
težka
motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 242. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 6, 7, 7/1, 9, 14.
stroški priče – potni stroški – stroški za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi – stroški za prevožene kilometre – pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo – izgubljeni zaslužek – referenčna cena – prosti preudarek
Priča ima načeloma pravico le do povrnitve stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi.
Prosti preudarek, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.
Pritožba je pravno sredstvo, ki jo imajo stranke pravico vložiti zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. ZPP v 343. členu določa, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena in iz tega razloga tudi nima pravnega pouka za vložitev rednega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev direktorja - direktor zavoda
V 14. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je bilo med drugim določeno, da v kolikor je direktorica (tožnica) predčasno razrešena brez utemeljenega razloga, ji pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja preneha s 30-dnevnim odpovednim rokom in ji pripada odpravnina v višini treh zneskov zadnje plače. V zapisniku seje sveta tožene stranke (zavoda) je bil sprejet sklep, da dosedanja direktorica preneha opravljati delo direktorice in ji preneha mandat direktorice z dnem imenovanja novega direktorja. Iz zapisnika seje mestnega sveta občine pa izhaja, da na tej seji še ni bil imenovan novi direktor zavoda, bilo pa je dano daje soglasje k navedenemu sklepu. Novi direktor je delo nastopil 12. 4. 2013, tožnici pa je takrat predčasno prenehal štiriletni mandat, ki bi sicer trajal do 24. 11. 2014. Ker sta sklepa brez kakršne koli utemeljitve razlogov za razrešitev tožnice z mesta direktorice, je sodišče prve stopnje na podlagi dogovora v pogodbi o zaposlitvi tožnici pravilno priznalo celotno vtoževano odpravnino zaradi predčasne razrešitve.
Sporazum med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji člen 2, 2-b, 2-c, 2-d, 3, 3/1, 8.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - napaka volje - podpis sporazuma
Določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) je kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.
Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin (med drugim tudi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) razumel slovensko, in da je vedel, kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in vodji voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanje na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost. Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Tudi v sporu majhne vrednosti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ob reševanju pritožbe pazi na eventuelno kršitev določbe iz 7. točke II. odstavka 339. čl. ZPP.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
regres za letni dopust - obveznost plačila - pobotni ugovor - litispendenca
Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istima strankama pomeni okoliščino, zaradi katere sojenje v konkretni zadevi ni dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride. Tako v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, kar je storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrglo, saj je bila v času odločanja že v teku pravda, v kateri je tožena stranka uveljavljala plačilo istega zneska, kot ga je v konkretnem sporu uveljavljala s pobotnim ugovorom.
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.