invalidnost - poklic - invalid III. kategorije invalidnosti - nastanek invalidnosti
Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso, če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah), so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače. Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.
V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena
ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je, ne da bi utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena in temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanje ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0022932
KZ člen 29, 49, 58, 191, 191/1, 191/3, 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/2, 372, 372/1, 372/1-4, 373.
kaznivo dejanje nasilje v družini - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - pogojna obsodba - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - neprištevnost - bistvena zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - predmet kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - pogojna obsodba
Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015393
URS člen 2, 50, 125, 158. ZUP člen 263, 263/1, 263/4, 267, 267/2.
obnova upravnega postopka - invalidska pokojnina - ponovna odmera pokojnine - objektivni rok - zamuda roka
Tožnik je predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, vložil po preteku 3 letnega objektivnega roka, določenega v 4. odstavku 263. ZUP, zato je sodišče prve stopnje predlog za obnovo postopka pravilno zavrglo (2. odstavek 267. člena ZUP). Poleg tega ni bil zatrjevan nobeden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Zatrjevanje pritožnika, da bi morala biti invalidska pokojnina odmerjena ob upoštevanju plač za delovno mesto in naziv, ki ga je imel pred nastopom zaporne kazni (delovno mesto tehnologa) in da je imel večje število prometnih nesreč, samo po sebi ne predstavlja novega dejstva, niti novega dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Ne gre za t.i. stara nova dejstva, ki ne bi bila znana ali uporabljena že v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, oziroma ki bi v zvezi s takrat izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dovolitvijo obnove upravnega postopka ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezgoda pri delu - nasprotje v razlogih sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna dejavnost
Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.
premestitev - poslovni razlog - prenehanje potreb po delu - javni uslužbenec
Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je bila tožnica iz delovnega mesta podsekretar premeščena na delovno mesto višji svetovalec. Razlog te premestitve je bil v tem, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ukinjeno. Soglasje k temu Pravilniku je dala tudi Vlada RS. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto dejansko ukinjeno, tožnica pa opravlja druge naloge na področju statističnega raziskovanja v sektorju B. (v primerjavi z njenim prejšnjim delom). Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita, saj je potreba po tožničinem dotedanjem delu dejansko prenehala.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožena stranka se je zaradi potreb po nižjih stroških dela in optimizaciji poslovanja odločila izvesti organizacijske spremembe v poslovnem procesu. Delovne naloge, ki jih je izvajala tožnica, je porazdelila med ostale komercialiste na področju trženja, zaradi česar je trajno prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica na delovnem mestu komercialist II na področju trženja. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
IZVRŠILNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077503
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 12, 12/1, 12/3, 12/4. ZIZ člen 29a. ZPP člen 261, 261/2.
oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – dvom v pravilnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju – narok za ugotovitev upravičenosti do oprostitve – vabilo na narok po pooblaščencu
Ker dolžnik v izjavi o premoženjskem stanju družinskih članov ni navedel, v dopolnitvi izjave pa je navedel, da preživlja otroke z izposojanjem denarja in da nima dohodkov in ima blokiran tekoči račun, je sodišče upravičeno dvomilo v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju. Ker dolžnik izjave o premoženjskem stanju družinskih članov v postopku niti ni predložil, pa tudi ne drži očitek dolžnika, da sodišče ni imelo podlage zahtevati, da te podatke dolžnik predloži oziroma poda na drug način in da bi jih moralo pridobiti samo. Resničnosti podatkov, katerih dolžnik niti sam ni predložil, sodišče ni bilo dolžno preverjati v uradnih evidencah. Sodišče lahko v izvršilnem postopku opravi narok v vseh primerih, če je po njegovem mnenju to smotrno. Tudi vabila na narok, na katerem se izvede dokaz zaslišanjem strank, se, če ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu.
Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil.
Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR, in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
Sporazum med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji člen 2, 2-b, 2-c, 2-d, 3, 3/1, 8.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - napaka volje - podpis sporazuma
Določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) je kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.
Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin (med drugim tudi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) razumel slovensko, in da je vedel, kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in vodji voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanje na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost. Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev - nadomestna vročitev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni vstajala s postelje in je bila 9. 8. 2014 hospitalizirana, zato ni mogla prevzemati poštnih pošiljk, konkretno odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ugotovitev je sodišče štelo, da vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v avgustu 2014 ni bila opravljena in je tožnica za dejstvo, da ji bo delovno razmerje prenehalo, izvedela šele s prejemom obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2014, zaradi česar je štelo tožbo, vloženo 27. 10. 2014, za pravočasno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa t. i. fikcijo vročitve oziroma nadomestno vročitev. Učinki nadomestne vročitve po ZDR-1 so enaki kot učinki nadomestne vročitve po ZPP, tj. da se šteje pošiljka za vročeno, čeprav dejansko ni bila izročena naslovniku in ta niti ni imel možnosti seznaniti se s pošiljko. Določbe o nadomestni vročitvi je treba razlagati restriktivno: da se lahko šteje, da je pošiljka vročena skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ne sme biti dvoma, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom: naslovnikovo ime in naslov morata biti v sodni pošiljki navedena brez napak, vročitev mora biti poskušana na naslovu dolžnikovega dejanskega prebivališča, obvestilo o prispeli pošiljki mora biti pravilno izpolnjeno itd. V predmetni zadevi tožnica ni podala trditev, da bi bilo vročanje pošiljke z odpovedjo v neskladju z zakonom. Tožnica v času poskusa vročitve (1. 8. 2014) ni bila v bolnišnici, temveč je takrat dejansko bivala doma, hospitalizirana pa je bila šele 9. 8. 2014, kar pa na pravilnost vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrtem odstavku 88. člena ZDR‑1 ne vpliva. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo tožničino tožbo za pravočasno, nepravilno uporabilo materialno pravo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila namreč tožnici pravilno vročena z nadomestno vročitvijo 9. 8. 2014 (to je po poteku osmih dni od prvega poskusa vročitve), zato je 27. 10. 2014 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi prepozna. Ker je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok 30 dni za vložitev tožbe, je pritožbeno sodišče ugodilni del II. točke izreka sodbe razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084698
OZ člen 179, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 358, 358-3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pravična denarna odškodnina – zakonske zamudne obresti – zamuda zavarovalnice – kdaj pride dolžnik v zamudo – valorizacija akontacije odškodnine – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.