Ker je sodišče prve stopnje z obvestilom 14. 3. 2023 v sklepu z dne 6. 2. 2023 dodeljeni sodni rok le podaljšalo, vlagatelja vloge ni bilo dolžno še ponovno obrazloženo pozivati k ustrezni dopolnitvi vloge.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 46, 97f, 98c. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3, 9/2, 9/3. ZSPJS člen 3, 3/1.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - dodatek za nevarne naloge - vojak - misija - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine za ves dan tedenskega počitka, če ni 24 ur neprekinjeno prost vseh delovnih obveznosti. Glede na novejšo sodno prakso je pripadnik Slovenske vojske na mednarodni misiji upravičen do plačila za ure več opravljenega dela v času, ko bi moral biti zaradi izrabe dneva tedenskega počitka po evidencah prost (premoženjska škoda).
Tudi v zvezi s sedaj ponovljenimi pritožbenimi navedbami lahko pritožbeno sodišče zgolj ugotovi, da v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ko so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in ne glede na pojasnjevanje pritožbe, zakaj da je obtoženi tolikokrat kršil odrejeno prepoved približanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob vseh pravilno ugotovljenih okoliščinah pravilno dognalo, da je ponovitvena nevarnost še vedno podana.
Postavitev začasnega skrbnika zapuščine sodišče ne more vezati na založitev predujma za njegove stroške. Takšen pogoj iz 131. člena ZD ne izhaja in sodišče tega od dedinj niti ni zahtevalo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da dedinja ni seznanjena s tem, da bi sodišče pozvalo sodedinjo k založitvi stroškov.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 285, 339, 339/1, 362, 362/2. ZDR-1 člen 126, 127, 130. OZ člen 274, 311, 312, 318.
razlika v plači - dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja - pogodbeno pravo - nova dejstva in dokazi v ponovljenem postopku - trditveno breme - preiskovalno načelo - pobotni ugovor - vračilo izplačanih stroškov - stroški službenih poti - nepobotljivost terjatev
Vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva, v okvir trditvenega bremena strank pa zato spadajo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba. Toženec v prvem sojenju ugovora zoper tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljeval z določilom, da se je tožnica s podpisom sporazuma odpovedala zapadlim zahtevkom iz naslova prikrajšanja pri plači. Te trditve je brez navedbe opravičljivega razloga za to podal prvič šele v drugem sojenju.
Ključna je presoja, da pogodbeno določilo o vključitvi stroškov prehrane v osnovno plačo nasprotuje kogentnim določbam 126., 127. ter 130. člena ZDR-1 in da so bili v dogovorjeno osnovno plačo nepravilno vračunani tudi stroški za prevoz na delo in od marca 2017 dalje stroški službenih poti.
Terjatve tožnice do toženca predstavljajo bruto zneske plač, ki poleg neto zneskov plač vsebujejo davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - naloge policije - uporaba sile
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v opisu očitanega dejanja navedena tudi ravnanja obtoženega, ki jih je pritožnik izpustil: "prerival in mahal proti glavi policista A. A. in nato še proti B. B.", "s koleni brcnil B. B. v predel trebuha", "brcnil (B. B.) v predel nog", ki nedvomno pomenijo uporabo sile usmerjene neposredno na uradno osebo (v obravnavni zadevi: policista), kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Ta izvršitvena ravnanja pa so, kot bo razvidno iz nadaljevanja, bila obtoženemu tudi dokazana.
Kaznivo dejanje, pravno opredeljeno po tretjem in prvem odstavku 299. člena KZ-1, ne vsebuje zakonskega znaka "ogrožanje osebne varnosti", kar je znak kaznivega dejanja po četrtem odstavku istega člena. Očitano dejanje je bilo izvršeno v izvršitveni obliki "s silo" in posledice sile v smislu poškodb, ki jih utrpi policist, sploh niso zakonski znak, še manj, da bi morala biti podana vzročna zveza med ravnanjem obtoženega in poškodbo policista.
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost za delo - uporaba direktive - delovni čas - vojaška oseba - varovanje državne meje - vojaška operacija - usposabljanje
Toženka ni uspela dokazati izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo ter varovanjem državne meje izključila s področja uporabe Direktive. Niti straža niti varovanje državne meje nista bili dejavnosti, ki bi potekali v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč sta predstavljali redno dejavnost Slovenske vojske; nista se izvajali v izrednih okoliščinah niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč sta bili načrtovani v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti.
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uporabiti določb 97.č) in 97.e) člena ZObr ter 46. člena KPJS, saj iz njih v bistvenem izhaja, da se ne glede na konkretne okoliščine, pripravljenost na delo ne všteva v delovni čas. Ker pa celoten kontekst obravnavane zadeve terja, da se ta čas (ne glede na dejansko opravljanje dela) opredeli za delovni čas, kot ga pojmuje pravo EU, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno oprlo neposredno na določbe Direktive.
Produciranje dodatnih finančnih obveznosti partnerja kot pogodbene stranke pod plaščem zanjo zavezujočih smernic, bi po presoji pritožbenega sodišča pomenila kršitev enega temeljnih načel v obligacijskih razmerjih - to je načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), ki pomeni, da nobenemu udeležencu obligacijskih razmerij ni dopustno zagotoviti več pravic ali boljšega izhodiščnega položaja pri urejanju obligacijskih razmerij. S širitvijo pogodbenih obveznosti tožene stranke z enostransko sprejetimi smernicami je bilo kršeno prav to načelo.
Pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da za spremembo pogodbenih obveznosti tožene stranke ne zadostuje sklicevanje na enostransko sprejete smernice, pač pa navedena sprememba terja natančno opredelitev pogodbenih obveznosti tožene stranke glede kadrovskih zadev. Vsekakor pa je v zvezi s tako spremembo potrebno nedvoumno soglasje volj obeh pogodbenih strank.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 60, 60/4, 299, 299/2, 299/3. ZPP člen 154.
ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice - prerekanje terjatev v stečajnem postopku - povračilo stroškov postopka - obveznost predložitve listinskih dokazov
Pravilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP o povračilu stroškov pravdnega postopka je izjema od splošnega načela povračila stroškov glede na uspeh po 154. členu ZPP. Njegov namen je sankcioniranje upnika, ki je zaradi nepopolne prijave terjatve ali izločitvene pravice (manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov) povzročil, da se upravitelj o njej ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga prerekal. Ker gre za izjemo od splošnega pravila iz 154. člena ZPP, jo je treba tolmačiti ozko. Uporabljiva je le v zgoraj navedenem primeru, ne pa tudi v primeru, če je bila izločitvena pravica prerekana tudi iz drugih razlogov.
Prav za tak primer izključitve izjeme iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru gre, saj je tožena stranka tožnikovo prijavo izločitvene pravice prerekala tudi zato, ker pri predmetni nepremičnini še ni vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik. S tem pa je izpodbijala prijavljeno izločitveno pravico tudi iz razloga, ker ni izpolnjen pogoj za njen obstoj iz 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP (pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ali na drugi izviren način na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini). Tako se pokaže, da je tožena stranka prijavljeno izločitveno pravico prerekala tudi iz drugih razlogov (v zemljiško knjigo nevpisane njene lastninske pravice na sporni nepremičnini). Iz doslej razloženega zato izhaja, da bi tožena stranka prijavljeno izločitveno pravico prerekala tudi, če bi tožeča stranka predložila listine, za katere ji tožeča stranka očita, da jih ni predložila.
ZDR-1 člen 155. ZObr člen 97, 97/4, 97/5, 97f, 97f/2.
dnevni počitek - sklepčnost tožbe - prekoračitev trditvene podlage - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Podobno kot velja v sporih, ki so se nanašali na tedenski počitek, je treba, da bi bil tožnik do vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo oziroma plačila za več opravljeno delo upravičen, ugotoviti, ali je v času pripravljenosti in počitka oziroma v urah, ko bi mu bil zagotovljen dnevi počitek, dejansko opravljal določeno (konkretno) nalogo (in koliko časa jo je opravljal).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00071120
OZ člen 6. SPZ člen 49, 49/1, 49/2. ZPP člen 337, 337/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja - dolžnost plačila - upravljanje večstanovajskih stavb
Tožena stranka se ne more izogniti plačilu stroškov za nepremičnino, če zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, iz njenih trditev podanih med postopkom pred sodiščem prve stopnje in opisanih ravnanj pa istočasno jasno in nedvoumno izhaja, da se je sama štela za lastnico zadevnega poslovnega prostora in si je več let (tudi s sprožitvijo sodnih postopkov) prizadevala zemljiškoknjižno stanje urediti z dejanskim.
prepozna zahteva za izločitev sodnika - pravica do naravnega sodnika - triaža - ugovor krajevne nepristojnosti - prepozen ugovor - pravica do obravnavanja pred sodiščem - odsotnost z naroka - dokazna moč vročilnice - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov
Toženki bi bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem zgolj v primeru, če bi ji sodišče prve stopnje onemogočilo sodelovanje na obravnavi, ker ne bi upoštevalo njene utemeljene prošnje za preložitev naroka, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Toženka namreč niti naknadno ni izkazala upravičenega razloga, zaradi katerega se zakoniti zastopniki toženke obravnave niso mogli udeležiti.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija
Formalna razporeditev tožnika v hitre odzivne sile ni poseg v pravico do tedenskega počitka, saj to pomeni, da bi se moral tožnik, če bi bilo to treba, aktivirati. Tožnik ni znal pojasniti, kdaj so bili dejansko aktivirani za hitro posredovanje, da bi bile te sile aktivirane, pa se med zaslišanjem ni spomnila niti priča. Tako je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da je bil v okviru hitroodzivnih sil aktiviran in s tem opravljal delo.
Sama dosegljivost na telefon na dela prost dan ne pomeni, da je bil tožniku, če ni bil klican in ni opravljal nobenih nalog, iz tega razloga kršen tedenski počitek.
Ob izkazani obtoženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti in tudi begosumnosti, se tudi po sodbi sodišča druge stopnje izkaže pripor kot edini v poštev prihajajoč ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti in tudi za preprečitev ponovitvene nevarnosti in da drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, katerega se pritožnik dotakne na povsem načelni ravni, ne pridejo v poštev.
Plačilu storitve zagotavljanja določenega števila delavcev se tožena stranka ne more izogniti s pavšalnim sklicevanjem na nekvalitetno opravljeno delo, saj razmerje med pravdnima strankama nima pravne narave podjemne pogodbe med izvajalcem in naročnikom. Da bi tožeča stranka kršila kakšno drugo pogodbeno dogovorjeno obveznost tožena stranka ni trdila.
ZObr člen 97e, 97e/2. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. ZDR-1 člen 1, 142, 142/2, 154. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1. ZJU člen 5, 5/2. ZODPol člen 71.
stalna pripravljenost - uporaba direktive - delovni čas - nacionalna zakonodaja
Le v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Navedena določba ni skladna z določbo Direktive v primeru, če gre za pripravljenost na delo na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu. Glede na navedeno, torej vprašanje delovnega časa v času pripravljenosti za delo na določenem kraju, ni le vprašanje Direktive, temveč tudi vprašanje naše zakonodaje. Iz določb ZDR-1 ne izhaja, da pripravljenost na določenem kraju ne predstavlja delovnega časa, saj je mogoče določbo drugega odstavka 142. člena razumeti tako, da tudi pripravljenost na določenem kraju, kjer je delavec na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti, kar v konkretnem primeru pomeni, da je takoj na voljo za opravljanje nalog, predstavlja efektivni delovni čas. V direktnem nasprotju s to določbo in določbo Direktive pa je določba drugega odstavka 97.e člena ZObr, ki izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne všteva v delovni čas, v kolikor se nanaša na pripravljenost na določenem kraju. Pri tem je bistveno, da Direktiva o določenih vidikih organizacije delovnega časa predstavlja zaščito delavcev in je prvenstveno namenjena zagotavljanju zadostnega počitka delavcem in ne obsega določanja plačila za delovni čas. Torej, tudi če je določena organizacija opravljanja nujnih, neodložljivih nalog izvzeta iz Direktive in s tem zaščite delavcev v smislu zagotavljanja zadostnih počitkov, še ne pomeni, da opravljanje takega dela ni vrednoteno v višini 100 % urne postavke delavca.
tožba na plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - pritožba v sporu majhne vrednosti - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - pravica do pritožbe zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje - pritožba zoper sklep višjega sodišča - postopek s pritožbo zoper sklep - ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje - preuranjenost odločitve - kršitev pravice do pravnega sredstva - kršitev pravice do obravnavanja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Sodišče prve stopnje je v tej zadevi prvič odločilo s sodbo V P 000/2019 z dne 8. 9. 2021, s katero je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Toženka je zoper to sodbo vložila pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 376/2022 z dne 30. 3. 2022 ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o še nepravnomočno odločenem delu zahtevka, ne da bi pred tem ustrezno upoštevalo, da se je toženka pritožila tudi zoper sklep pritožbenega sodišča. O toženkini njeni pritožbi zoper sklep pritožbenega sodišča I Cp 376/2022 z dne 30. 3. 2022 še ni bilo odločeno. S tem ji je bila onemogočena pravica do uveljavljanja pravnega sredstva oziroma odvzeta možnost obravnavanja pred instančnim sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 47, 47/1, 94, 94/3, 108, 108/6, 111, 111/1, 111/1-7, 111/1-8, 111/2, 111/3, 164. ZPP člen 7, 214, 214/1, 214/2. OZ člen 131, 131/1. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina namesto odpovednega roka - odškodninska odgovornost delodajalca - nadlegovanje - pisni opomin - razpravno načelo - nepremoženjska škoda - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni šlo za trpinčenje, ampak nadlegovanje, ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Presoja, ali ravnanja predstavljajo trpinčenje ali nadlegovanje, je pravna in sodišče prve stopnje na navedbe strank ni vezano.
Glede na to, da že sama trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja (poseg v dostojanstvo delavca oziroma v njegove osebnostne pravice) predstavlja pravno priznano škodo, ne gre za dejstva, za katera bi se zahtevalo strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.
Način prenehanja delovnega razmerja na pravico do denarnega nadomestila ne vpliva. Za nastanek pravice do denarnega nadomestila se ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja, kot je, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.
družinsko pravo - osebni stiki z otrokom - največja korist otroka - spremenjene razmere
Predlagateljica izpodbija odločitev v sklepu o kraju predaje mld. A. A. in predlaga, da naj se v vseh primerih predaja izvaja pred PP .... Sodišče druge stopnje se že iz razlogov, ki jih je podalo v zvezi s stiki ob torkih in stikih vsaki drugi vikend, strinja s predlagateljico. Zato je tudi v tem delu pritožbi ugodilo in kraj predaje otroka spremenilo, tako da le ta ne poteka pred stanovanjskim blokom predlagateljice, pač pa pred PP .... Na ta način se bo namreč zagotovila največja korist otroka in tudi vseh, prisotnih ob predaji, glede na to, da je po podatkih v spisu ob predaji pred stanovanjskim blokom predlagateljice prihajalo do situacij, zaradi katerih je bil otrok v stiski.