Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8, 8a. OZ člen 86. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2. ZVPot člen 20, 22, 22/4, 23, 23/1, 23/1-3, 24, 24/1, 24/1-4.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - vezanost izpolnitve denarne obveznosti na tujo valuto - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - varstvo potrošnikov - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - implementacija direktive - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
V vmesnem času, ki je pretekel med odločitvijo sodišča prve stopnje (17. 3. 2021) in druge stopnje, se je utrdila razlaga, da je nacionalni zakonodajalec določbe Direktive prenesel v ZVPot (ki se uporablja v tej zadevi) na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnikov tako glede drugega odstavka 4. člena Direktive, ki ni bila prenesena in zato velja razlaga, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko opravi tudi, če je ta zapisan v jasnem in razumljivem jeziku kot tudi tega, da so predpostavke iz 24. člena ZVPot določene alternativno. Sodišče pa je v citirani zadevi C-405/21 jasno povedalo, da je takšna nacionalna ureditev, ko je torej določeno, da sta lahko predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja, ki jih opredeljuje tako prvi odstavek 3. člena Direktive kot tudi razlaga Sodišča v številnih primerih, določeni alternativno, skladna z Direktivo. Sodbe Sodišča imajo praviloma učinek "erga omnes" in "ex tunc".
Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino pojma pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na razlago Sodišča v zadevi Andriciuc. Nanjo se v svojih odločbah sklicuje tako VSRS kot Ustavno sodišče.
Sodišče druge stopnje je v istovrstni zadevi že sprejelo razlago, da ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med obema predpostavkama, ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti (zahteva iz četrtega odstavka 22. člena ZVPot: "Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi."), pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - pravni interes za ugotovitveno tožbo - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - premoženje, ki spada v zapuščino - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - vknjižba lastninske pravice na občino - dejanski lastnik nepremičnine - nakup nepremičnine na javni dražbi - stanovanje - priposestvovanje - lastninjenje stanovanj - pravni naslov - dobrovernost - trajanje dobroverne posesti
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka v celotnem postopku prepričljivo dokazala obstoj pravnega temelja, kupoprodajno pogodbo, iz katere sledi, da je pokojni kupil stanovanje na javni licitaciji 24. 11. 1966, kot edini ponudnik za izklicno ceno. Prvotožena stranka nikoli ni zatrjevala, da bi prodajalec zaradi neplačila kupnine od pogodbe odstopil, zato ni razloga za dvom v veljavnost sklenjene pogodbe. To pa zadostuje za pravilen materialopravni zaključek v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pokojnikova posest temeljila na pravnem naslovu, ki je bil usmerjen v pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe in se pridružuje stališču, da je na podlagi vsega navedenega pokojni A. A. utemeljeno verjel, da ima stanovanje s pripadajočima kletnima prostoroma upravičeno v posesti kot svoje. Čeprav v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik, pa iz navedb drugotožene stranke sledi, da zgradba, v kateri se nahaja stanovanje pred letom 2002, niti ni bila etažirana, zato vpis stanovanja v zemljiško knjigo pred tem datumom ne bi bil mogoč.
ZPP člen 343, 343/4. ZFPPIPP člen 126, 126/2, 128, 128/1.
postopek osebnega stečaja - pravica do pritožbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - pravica do pritožbe stečajnega upravitelja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Upravitelju je po ZFPPIPP dana pravica do pritožbe le tedaj, kadar gre za odločitev sodišča, ki zadeva njega osebno in posega v njegove pravice ter njegov pravni položaj.
rok za predložitev listine - navajanje novih dejstev in dokazov - odškodnina za izgubljeno preživljanje - stroški preživljanja
Na naroku za glavno obravnavo 13. 9. 2022 je tožeča stranka zaprosila za dodatni rok za predložitev manjkajočih listin v prevodu, sodišče prve stopnje pa je na omenjenem naroku njen predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da bi manjkajoče listine kljub temu, da sodišče o njenem predlogu (z dne 14. 2. 2022) za podaljšanje roka za 30 dni ni odločilo, lahko predložila, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in še dodaja, da tožeča stranka niti v roku 30 dni, za katerega je sama zaprosila z vlogo z dne 14. 2. 2022, manjkajočih listin ni predložila niti jih ni predložila do naslednjega naroka za glavno obravnavo, ki je bil izveden več kot pol leta kasneje (in sicer 13. 9. 2022), čeprav bi to glede na določbo tretjega odstavka 286 člena ZPP, ki dovoljuje navajanje novih dejstev in dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora, lahko storila. To pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo razumno dolgo obdobje za predložitev manjkajočih listin, te možnosti pa ni izkoristila, zato očitana kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno in posebno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - sporno dejansko stanje
Kakšna je bila višina tožničine in toženčeve plače, niti kolikšen je bil dobiček tožničinega podjetja, stranki nista navedli. Glede na to, da med njima ni spora o okoliščini, da delež na skupnem premoženju vsakega od njiju znaša 1/2, je mogoče zaključiti, da sta k premoženju, ki sta ga pridobila v času trajanja življenjske skupnosti, prispevala približno enako.
Pritožbena navedba, da je imela tožeča stranka pri pridobivanju podatkov v zvezi s skupnim premoženjem nemalo težav, ni opravičljiv razlog za širitev trditvene podlage z obsežnimi dokaznimi predlogi po prvem naroku za glavno obravnavo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00071345
ZVPot člen 23, 24. ZUstS člen 1, 1/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 88, 88/1.
kredit v CHF - ničnost kreditne pogodbe - hipotekarni bančni kredit - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - načelo lojalne razlage - načelo vestnosti in poštenja - profesionalna skrbnost - varstvo potrošnikov - sodbe SEU
Pogodbeni pogoj je nepošten, če predstavlja enega od primerov, navedenih v prvem odstavku 24. člena ZVPot in za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih. Zadostuje, da pogodbeni pogoj bodisi povzroča znatno neravnotežje bodisi je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem.
Zavedanje finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, tudi med valutami največjih svetovnih gospodarstev, se ni vzpostavilo s finančno krizo leta 2008 in tudi ne z ukrepom Švicarske centralne banke v letih 2011 oziroma 2015, ampak je oziroma bi moralo obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe in že davno prej. Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, banka bi zato morala kreditojemalce opozoriti, da bodočih gibanj ni mogoče napovedati in jim predstaviti „črni scenarij“.
Pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, zato je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
procesna sposobnost - vloga poslovno nesposobne osebe - pritožba poslovno nesposobne osebe - odvzem poslovne sposobnosti - učinek procesnih dejanj - ugotovitveni sklep
Sodni izvedenec je zaključil, da v času vročitve izpodbijanih sklepov in v času vložitve obravnave pritožbe dolžnik ni bil procesno sposoben, torej ni mogel samostojno opravljati procesnih dejanj. Njegova vložena pritožba zato ne more imeti nobenih pravnih posledic, kar je s tem ugotovitvenim sklepom ugotovilo sodišče druge stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00070875
ZVEtL-1 člen 43, 44, 44/4.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - razlastitev nepremičnine - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo
V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljeno lastninsko pravico predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je zato pritožničino mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubila lastninsko pravico.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00072051
ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - pojasnilna dolžnost banke - sodna praksa Sodišča EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - novejša sodna praksa
Krediti v tuji valuti sami po sebi niso nepošteni, vendar pa lahko neustrezna pojasnila glede potencialno neomejenega predmeta obveznosti vzpostavijo znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je odvisna od njegove vsebine in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, ter načina njegove predstavitve. V ta okvir spadata zlasti zahtevi, da potrošnik dobi informacije, potrebne za sprejem informirane odločitve, in da ponudnik opusti agresivne prakse, ki bi lahko vplivale na potrošnikovo odločitev. S tem se potrošniku omogoči, da zaščiti svoje interese in se izogne, da bi vstopil v pogodbeno razmerje, ki bi se mu ob ustreznem informiranju izognil.
Pojasnilna dolžnost je neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Temeljna predpostavka za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja je ugotavljanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, dokazno breme za ugotavljanje tega dejstva pa je na strani tožene stranke (banke). Ugotovitev, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, je namreč odločilna pri presoji, ali obstaja katera od alternativno določenih predpostavk za nepoštenost spornega pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00071412
OZ člen 148. URS člen 26. ZIZ člen 211.
odškodninska odgovornost države - napaka sodišča - odgovornost za delo izvršilnega sodišča - prodaja nepremičnine v izvršbi - rubež nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - pravica do povračila škode - kvalificirana stopnja napačnosti - obstoj protipravnosti - pretrganje vzročne zveze - odškodninska tožba
Pravna teorija in sodna praksa odklanjata možnost plačila odškodnine v primerih, ko naj bi bil nastanek škode posledica napake, ki je bila odpravljiva s pravnimi sredstvi v okviru postopka, v katerem je nastala. Oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice napake sodišča, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze. V takšnem primeru je treba škodo pripisati strankini opustitvi. Opustitev stranke, ki je najprej sama dolžna poskrbeti za varstvo svojih pravic in interesov (v nasprotnem naj škodljive posledice pripiše sebi), zato vrednostno pretehta protipravno ravnanje sodišča. Strankina opustitev dolžnosti aktivno skrbeti za svoje pravice ima učinek prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
Pritožnik utemeljeno opozarja na sodno prakso, ki indikacije o boljšem standardu priznava kot relevantno okoliščino o pridobitnih zmožnostih, poleg pa redno upošteva tudi dejstvo, koliko stikov in s tem posredno in neposredno več izdatkov ima z otrokom roditelj.
Materine zelo dobre pridobitne zmožnosti, kljub temu, da ima še eno mladoletno in še eno polnoletno hčer, vodijo do tega, da je treba preživninsko breme bolj pravično porazdeliti med oba roditelja. Ob vsem ugotovljenem je denimo nesprejemljivo, da bi mati porabila za mesečni strošek lizinga za vozilo pred 8 leti več, kot mora sedaj prispevati za svojega 16 letnega sina, s katerim poleg vsega nima praktično nobenih stikov in s tem tudi ne stroškov.
Ni dvoma, da je gospodarska družba samostojna pravna oseba, vendar toženkina podjetnost preko uspešnosti omenjene družbe prepričljivo izkazuje njene zelo dobre preživninske zmožnosti.
določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča - korekturna dolžnost sodišča - arbitrarnost sojenja - sprememba stvarne pristojnosti sodišča - očitno prenizka vrednost spornega predmeta - izpodbijanje vrednosti spornega predmeta - postopek preverjanja vrednosti spornega predmeta - opredelitev vrednosti spornega predmeta pri nedenarnem zahtevku - preizkus pravilne ocene vrednosti spornega predmeta - pritožba zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - določitev tržne vrednosti nepremičnin
Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter način preverilo pravilnost navedene vrednosti spornega predmeta, a po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno ocenilo te vrednosti.
Ker za pristojnost okrožnega sodišča ni ključno, ali je vrednost 300.000 EUR, kot sta vrednost zahtevka opredelila tožnika, ali pa 127.332 EUR, kolikor bi znašala vrednost upoštevaje najnižji vrednosti po prodajnih pogodbah, ki sta jih sodišču predložila tožnika, sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti korekturne dolžnosti in ni bilo potrebe posegati v višino spornega predmeta, kot sta jo navedla tožnika, saj ta ni očitno (kar pomeni – na prvi pogled) previsoka.
ukrepi po zpnd - prepustitev stanovanja v skupni rabi - preprečevanje nasilja v družini - mladoletni otroci - načelo sorazmernosti - sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja - fizično nasilje - obstoj resne grožnje - stopnja konflikta - sprememba dejanskega stanja - sprememba ukrepa
Napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je ugotovitev, da naj bi bila udeleženca v konfliktu enakovredna, štelo za ločnico med dopustnim in nedopustnim, med tem, da se ukrepi za preprečevanje družinskega nasilja lahko izrečejo ali pa ne. Napačno je razumevanje, da predlagateljica ni bila žrtev nasilja že zato, ker je nasprotni udeleženec ni spravljal v podrejeni položaj, ampak se mu je enakopravno zoperstavljala. To bi pomenilo, da je družinskega člana mogoče opredeliti kot žrtev družinskega nasilja le, če ponižno sprejme nasilje ali pa se mu umakne. Takšno pričakovanje ravnanja žrtve ne more biti razumno sprejemljivo. Zgolj za to, ker žrtev ni ravnala v skladu s takšnim pričakovanjem, se ji ne more odkloniti pomoč in varstvo po ZPND.
skupnost etažnih lastnikov kot stranka v postopku - aktivna legitimacija - posli upravljanja - solastnina na skupnih delih
Vrhovno sodišče RS je jasno razmejilo, da skupnost etažnih lastnikov lahko nastopa v sodnem postopku le glede poslov upravljanja po SZ-1, v ostalem pa le posamezni etažni lastniki.
societeta - družbena pogodba (societas) - financiranje projekta - gradnja stanovanjskega objekta - trditveno in dokazno breme - nedokazanost - obstoj poslovnih dogodkov - prenehanje družbe - neupravičena obogatitev - ugovor zastaranja - splošni zastaralni rok
Tožnik ni ponudil nobenega oprijemljivega dokaza, iz katerega bi prepričljivo izhajalo, da je v skupni projekt plačal več, kot je bilo dogovorjeno, oz. da bi bile tožene stranke (katerakoli od njih) zaradi njegovih vplačil neupravičeno obogatena. Zmotno, brez podlage, je njegovo prepričanje, da to izhaja že iz tega, ker prva toženka kot nosilka projekta (societete) ni pripravila ustreznega obračuna.
V pravdnem postopku so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ni namen pravdnega postopka, da sodišče sâmo ugotovi, „kaj se je v resnici med strankami dogajalo„, torej da razišče materialno resnico. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, ki ga je stranka zatrjevala, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pomeni, da je treba v primeru, ko tožeči stranki ne uspe s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevanih dejstev, na katerih je gradila svoj zahtevek, ta tožbeni zahtevek po dokaznem bremenu zavrniti. Stopnja prepričanja pa je dosežena, ko o dokazanih dejstvih ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074709
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1. ZPP člen 338, 355, 355/1, 358. URS člen 33, 67.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - alternativnost pogojev - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - kreditno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja
V skladu s sodno prakso SEU ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka ne zadosti pojasnilni dolžnosti, če se na podlagi podanih informacij kreditojemalec lahko zgolj abstraktno zaveda tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita. Informacije morajo biti takšne, da bi se povprečen potrošnik moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Evropsko pravo vzpostavlja domnevo, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice tistih, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Natančnost pojasnil mora biti torej premo sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo, to breme pa je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno.
V nasprotju s povprečnim potrošnikom ponudniki kreditov dnevno trgujejo tudi s po več desetimi valutami, zato je zavedanje in zgodovinska izkušnja finančnega sektorja, da so valutna razmerja docela nestabilna in da so nihanja lahko zelo visoka, nedvomno obstajalo že v času sklepanja spornih kreditnih pogodb (ne šele po dogodkih v letih 2011 in 2013).
NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00071285
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1, 47, 47/1, 71.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - paranoidna shizofrenija - duševno zdravje - hujše ogrožanje lastnega zdravja - izvedensko mnenje - čas zdravljenja
Čeprav pritožba konkretizirano ne polemizira s časom, za katerega je določeno trajanje zdravljenja, velja zaradi jasnosti pojasniti, da je sodišče prve stopnje omejilo trajanje zdravljenja na čas enega meseca od naroka iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se tudi določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno določeno. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00074708
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/1-2. ZPP člen 165, 165/3, 358, 358-5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izbrisna tožba - neveljavnost vknjižbe hipoteke - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - avtonomna razlaga pravne norme - skladnost s pravnim redom EU - jasnost pogodbenih določil - nepošten pogodbeni pogoj - novejša sodna praksa - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dolžna profesionalna skrbnost - dobra vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - spremembe valutnih tečajev - tuja valuta denarne obveznosti - valutna klavzula v CHF - valutno tveganje - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, zmožen mora biti oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.
Po novejši sodni praksi ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti, da razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. V primeru kreditne pogodbe v tuji valuti gre predvsem za potencialno povečanje kreditne obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike apreciacije tuje valute in povečanja obrestnih mer na obroke za odplačilo kredite.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - določitev vrednosti daril - vračunanje daril v dedni delež - spor o obsegu zapuščine - spor o obsegu zapustnikovega premoženja
Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je zapuščinski postopek prekinilo. Ker gre v tem delu za spor o obsegu zapuščine, sodišče prve stopnje spornih dejanskih vprašanj ne sme reševati samo, ampak mora odločanje prepustiti pristojnemu pravdnemu sodišču. Enako velja za vračunanje darila v dedni delež dediča C. C. mlajšega, ki darilo sicer priznava, vendar je med dediči sporna njegova vrednost. Odveč je potemtakem sklicevanje pritožnice na trditveno in dokazno gradivo, ki ga je že posredovala zapuščinskemu sodišču, lahko pa to vpliva na presojo, čigava pravica je manj verjetna, in posledično na odločitev o tem, koga bo zapuščinsko sodišče napotilo na pravdo.
Utemeljena je pritožbena trditev, da ni sporna celotna terjatev zapustnika zoper dolžnika B. B., pač pa samo njen presežek nad 30.000,00 EUR. Za ta znesek je bila z dolžnikom sklenjena poravnava, čemur ostali dediči ne nasprotujejo. Sodišče bi torej moralo pritožnico napotiti na pravdo samo za 21.600,00 EUR, kolikor naj bi po stališču dedinje znašale dolgovane obresti. Čeprav gre v tem delu za pravno vprašanje, bo morala pritožnica svoje stališče dokazati v pravdi, ker se to vprašanje tiče obsega zapuščine.