ZS člen 83, 83/3, 83/3-1, 83a. BMKI člen 18, 18/1.
tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - procesni rok - nujna zadeva - izročitev tujca - postopek izvršitve kazni - izvršitev kazni zapora - izročitev pristojnemu organu druge države zaradi izvršitve kazni zapora
Obravnavano zadevo, ki je po vsebini postopek izročitve tujca zaradi izvršitve kazni zapora, je šteti med nujne zadeve, saj 1. točka tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) od 25. 7.2020 med nujne uvršča tudi postopke v zvezi z izvrševanjem kazni zapora.
ZPP člen 70, 70-6, 72, 72/2, 72/6, 73, 343, 344, 344/2, 345, 345/1. KZ-1 člen 288.
izločitev sodnika - izločitev strokovnega sodelavca - rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika - upoštevanje rokov - prepozen odgovor na pritožbo - predsednik okrožnega sodišča - prepozna vloga - zavrženje zahteve za izločitev - pristojnosti predsednika senata - ekonomičnost postopka - izločitveni razlog - predlog za obnovo postopka - pravnomočno zaključen postopek - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - procesna kršitev
Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Zahtevo mora stranka podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe.
Izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP se nanaša le na obstoj okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika oziroma strokovnega sodelavca. Pri tem razlog ne more biti zgolj v tem, da stranka ni zadovoljna z odločitvami v postopku, ali da meni, da so bile storjene v postopku procesne kršitve. V konkretnem primeru se pritožnika konkretno sklicujeta na takšno procesno kršitev, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodnica pritožbenemu sodišču poslala tudi prepozen odgovor na pritožbo nasprotne stranke. Takšna odločitev je skladna z določbo prvega odstavka 345. člena ZPP, po katerem pošlje sodišče prve stopnje pritožbo in odgovor na pritožbo, če je bil vložen, z vsemi spisi sodišču druge stopnje v pristojno odločanje.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4. ZPP člen 214, 343, 343/3.
poenostavljena prisilna poravnava - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - nesporna dejstva - nepopolna pritožba - nepodpisana pritožba
Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - povračilo škode - višina nepremoženjske škode - premoženjska škoda - delovno dovoljenje - vzročna zveza
Po stališču sodne prakse se pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih upošteva poleg časa, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen razpad zakona, družinskih vezi in podobno).
Glede povrnitve stroškov upravnih taks za pridobitev delovnih dovoljenj ni podane vzročne zveze med izbrisom iz evidence stalnega prebivalstva RS in temi stroški že zato, ker je tožnik ohranil status tujca, ker ni državljan RS, niti ni nikoli vložil prošnje za pridobitev državljanstva. Zakon o zaposlovanju tujcev je določal, da mora vsak tuj državljan ali oseba brez državljanstva, da lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS, imeti delovno dovoljenje. Tožniku bi stroški s pridobivanjem delovnih dovoljenj glede na to, da ni državljan RS, nastajali ne glede na to, ali je bil vpisan v register stalnih prebivalcev RS ali ne.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
ugovor proti odpustu obveznosti - poročanje o premoženjskem stanju - kršitev obveznosti poročanja
V poročilu o stanju premoženja je dolžnik zamolčal nepremičnino v lasti dolžnika do 1/2, v vrednosti 120.000,00 EUR.
Ni stvar presoje dolžnika, da v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja navede le tisto premoženje, za katero sam ocenjuje, da naj se unovči v stečajnem postopku, pač pa mora v primeru, če je potrošnik, sodišču dati podatke o vsem svojem premoženju, skupaj z izjavo, da je v poročilu tudi navedeno vse njegovo premoženje. Pravila o tem so jasna in niso namenjena samim sebi. Če je dolžnikov odnos do tega, kaj mora razkriti sodišču, takšen, da zanj predstavlja le nepotrebno administriranje, ker imajo upniki in upraviteljica tako in tako dostop do podatkov o premoženju, ki sodi v stečajno maso, potem ne more pričakovati, da bo sodišče razloge upnika, ki temeljijo na zakonskih obveznostih dolžnika, zavrnilo kot neutemeljene, njegovim pa pritrdilo kot utemeljenim. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je dolžnik tisti, ki sam nosi odgovornost za izvajanje svojih dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Če ravna v nasprotju s temi, mora nositi posledice, ki jih predpisuje zakon.
ureditev razmerij med etažnimi lastniki - odločanje etažnih lastnikov - potrebna večina za sprejem sklepa - upravljanje skupnih delov stavbe
Kot izhaja iz jasnega zapisa vsebine določbe prvega odstavka 34. člena SZ-1, pa tudi iz naslovov in vsebine 35. in 36. člena SZ-1, etažni lastniki o poslih upravljanja odločajo na dva načina, s podpisovanjem listine, na kateri je zapisan predlog sklepov ali na zboru lastnikov. Veljaven sprejem odločitve s podpisovanjem listine tako ni pogojevan z njenim sprejemom na zboru lastnikov. Če na sami listini (izjavi) ni zapisane večine, potrebne za ″veljaven″ sprejem takšnega sklepa, zaradi manjkajočega takšnega zapisa listina ni izgubila svojstva listine iz prvega odstavka 34. člena SZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 35. členom SZ-1.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponarejanje listin - rok za podajo odpovedi
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je kot bančni svetovalec pri izvajanju bančnih poslov za komitente ponaredila listine oziroma jih je spremenila, zato da bi se take listine uporabile kot prave in sicer tako, da je od strank predhodno pridobila podpise na praznih listih, ko pa je izvajala bančni posel, pa je, namesto da bi stranka posamezen posel podpisala, na to listino z lepljenjem vstavila predhodno pridobljene podpise strank, ali tiskala dokumente na prazne liste, ki so že vsebovali podpis stranke in tako ponarejene listine vstavila v arhive posameznih poslov.
Pravilna je ugotovitev, da ima tožničino ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 251. člena KZ-1, saj je tožnica, kljub temu da je vedela, da tega ne sme storiti, ponaredila pravo listino ali pa jo je spremenila in tako listino uporabila kot pravo. Ker se je zavedala protipravnosti svojega ravnanja in je hotela na tak način zaključiti posle s posameznimi komitenti, je ravnala naklepno.
ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1, 406, 406/1, 406/1-1.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ugotovitve davčnega organa - prispevki za socialno varnost
Zmotno je pritožbeno stališče, da so neizkazane ugotovitve sodišča, da se je dolžnik z neplačevanjem prispevkov izognil davčni izvršbi. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni predložil niti obračunov prispevkov za socialno varnost in da tak obračun skladno z 2. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko opravi davčna izvršba. V obravnavanem primeru pa je bila za izterjavo potrebna aktivnost davčnega organa z izdajo odločbe o odmeri prispevka, ki so šele predstavljale izvršilni naslov. Odločitev prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti na podlagi zakonske domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki je dolžnik ni uspel izpodbiti, je zato pravilna in zakonita.
OZ člen 633, 633/2. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 1. Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007-2013 (2007) člen 1.
pogodba o sofinanciranju - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - podjemna pogodba (pogodba o delu) - upravna pogodba - pregled in prevzem dela
Ko je pogodba sklenjena med pravno osebo javnega prava in drugimi subjekti (ki so lahko osebe javnega ali zasebnega prava), in katere cilj in vsebina je v izpolnitvi nekega javnega interesa, ki ga zastopa in uresničuje oseba javnega prava, gre za tako imenovano upravno pogodbo.
Pogodba o sofinanciranju niti po vsebini nima značilnosti podjemne pogodbe. Obveznost tožene stranke je bila sofinancirati navedeni projekt z javnimi sredstvi v 15 % deležu in v celoti nadzirati zakonito, namensko in gospodarno porabo vseh dodeljenih sredstev. Razmerje med pravdnima strankama je torej v bistvenem javnopravne narave, v katerem tožena stranka nastopa v svoji oblastveni funkciji (ex iure imperii), kot zastopnica javnega interesa in javne koristi. Zato pogodbenega razmerja, v katerega vstopa tožena stranka z upravičencem, ki so mu bila dodeljena javna sredstva, ni mogoče razlagati kot vzajemne obligacijsko pravne pogodbe, za katero bi veljali predvsem splošni instituti obligacijskega pogodbenega prava. Pravica in dolžnost tožene stranke je torej, da v skladu s strogimi zahtevami in pravili evropske in nacionalne kohezijske politike vseskozi (med izvajanjem projekta in tudi po njegovem zaključku) pregleduje, kontrolira, preverja upravičenost in sledljivost stroškov, nastalih pri izvajanju projekta. Država nastopa kot nosilka sistemske skrbi in odgovornosti za pravilno in zakonito rabo sredstev evropskega (nacionalnega) proračuna in je zato nosilka izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti v zvezi z morebitno nepravilno porabo kohezijskih sredstev.
Tožena stranka kot zastopnica javnega interesa sme nepravilnosti odkriti tudi naknadno, potem, ko je predhodno že odobrila določene operacije in izplačala določene stroške.
ZFPPIPP člen 57, 57/3, 78, 78/1, 78/2-2, 85, 85/1-1.
prisilna poravnava - cesija terjatve - upniški odbor - imenovanje v upniški odbor - procesna legitimacija upnika - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - fiktivni posli
Učinek cesije je v spremembi pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega subjekta. Prevzemnik s prevzemom terjatve pridobi vsa upravičenja, ki izvirajo iz te terjatve.
Iz namenske in sistematične razlage določb ZFPPIPP o upniškem odboru tako ne izhaja, da bi se omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP prenašale skupaj s terjatvijo.
izključitev družbenika iz d.o.o. - odpoklic poslovodje d.o.o. - izstop iz d.o.o. - izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - utemeljen razlog - pravica družbenika do informacij in obveščenosti
Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.
V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.
Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.
Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 28, 28/1, 31, 31/1, 35, 35/2. URS člen 39, 40, 74.
pravica do popravka - pravica do objave popravka - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - vsebina in dolžina popravka - objava na spletni strani - tiskani mediji - absolutno javna oseba - poseg v osebnostne pravice posameznika - svoboda novinarskega izražanja - svobodna gospodarska pobuda - kolizija ustavnih pravic - neprimeren dokaz - mediji
Dokaz z zaslišanjem tožnika je bil upravičeno zavrnjen. Gre za neprimeren dokaz v pravdi zaradi objave popravka, saj v njej niso odločilna dejstva o vrsti in obsegu škode, ki jo tožnik trpi zaradi posega v njegove osebnostne pravice in kar se praviloma ugotavlja z zaslišanjem stranke, pač pa je odločilna vsebina in sporočilna moč zahtevanega popravka, ki se praviloma ugotavlja in presoja z analizo besedila oziroma vsebine zahtevanega popravka in ne z zaslišanjem prizadete stranke.
Pravica do popravka je ustavno varovana pravica. Njen namen je, da se v primeru, ko je objavljeno obvestilo takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, slednji da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Primarno je namenjeno varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari svoje mnenje.
Ustavna pravica posameznika do objave popravka posega v svobodno uredniško politiko medijev in v svobodo novinarskega izražanja, ter v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija. Ker gre za kolizijo različnih ustavnih pravic, je treba med njimi vzpostaviti ustrezno ravnovesje – sorazmernost. Opraviti je treba tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kakšnem obsegu.
Teorija, ki zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00042399
ZKP člen 18, 344, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. URS člen 29, 29/3. OZ člen 335, 335/3, 433. ZFPPIPP člen 34. KZ-1 člen 2, 18, 38, 227, 227/1, 227/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pomoč pri kaznivem dejanju - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti - izvedba naroka v odsotnosti ene od strank - združitev in izločitev postopka - pravica do obrambe - izločitev izvedenca - nepristranskost izvedenca - odreditev novega izvedenca - prosta presoja dokazov - sprememba obtožnice - prenos poslovnega deleža - poplačilo upnikov - čas storitve kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - vzročna zveza
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka.
Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki.
Obsodba obdolženke torej niti izključno niti večinoma ne temelji zgolj na zagovoru obdolženca, na katerega pa sicer obdolženka tekom glavne obravnave ni imela prav nobenih pripomb. Izvedeni postopek je zato mogoče oceniti kot pošten, ki obdolženki v nobenem pogledu ni onemogočal uresničevanja pravice do obrambe.
Dopolnjeno novejše stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak je torej plačilna nezmožnost, to pomeni, da dolžnik trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan.
V obravnavanem primeru imajo naravo dopolnilnih norm k blanketni normi 227. člena KZ-1 določbe ZFPPIPP, ne pa izvršilnega prava.
Rok za plačilo kupnine v, kot že pojasnjeno lažni pogodbi, ni odločilen za nastanek prepovedane posledice, ker je, kot pravilno utemeljuje državni tožilec, prišlo do premika edinega realnega premoženja I. prav in izključno s podpisom pogodbe in zato tudi ni pomembno, kdaj je zapadel v pogodbi lažno določen rok za izpolnitev kupnine.
Kaj določa vsebino pomoči, kot udeležbe pri kaznivem dejanju po 38. členu KZ-1, je sodna praksa, kot tudi pravna teorija, že večkrat poudarila. Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar pa se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti). Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.
Premoženjskopravni zahtevek je po vsebini civilnopravni zahtevek, ki ga sodišče v kazenskem postopku ugotavlja po pravilih civilnega prava. Pravočasno uveljavljanje zahtevka s strani upnika, na drugi strani terja pravočasno in konkretizirano ugovarjanje dolžnika - torej obdolženke oziroma obdolžencev - tudi glede ugovora morebitnega zastaranja terjatve.
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
ZOZP člen 15, 17, 34, 36. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3. OZ člen 149, 153.
pojem uporaba vozila - obvezno zavarovanje motornih vozil - vozilo za prevoz oseb ali blaga - športna vožnja - cestni promet - vožnja po dirkališču (avtodromu)
Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila.
Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - objektivna nevarnost - nevarnost razpolaganja s premoženjem - subjektivna nevarnost - neznatna škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali precej otežil izterjavo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ podano subjektivno delovanje dolžnika.
Glede na to, da tožeča stranka ni predstavila drugih okoliščin glede premoženjskega stanja tožene stranke, da bi se lahko štela nepremičnina kot njen neznatni del, je sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazala pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.