Pritožba ima prav, da je tatvina storjena na poseben predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, nima pa prav, ko zatrjuje, da načina, kot je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče šteti za posebno predrzen način. Kot tak namreč šteje tudi tatvina, izvršena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci, pa je zato sodišče prve stopnje že na osnovi tega, da je obdolženi S.N. oškodovanki odtujil denar iz spalnice pri odprtih vratih, kot je to razvidno iz posnetka video kamere, ko sta se oškodovanka in soobdolžena J.N. nahajali v sosednjem prostoru in se pogovarjali, kaznivo dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje storjeno na posebno predrzen način po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je, kljub evidencam, ki jih je predložila za dokazovanje tedenskega počitka (na drugi misiji), ugotovilo, da tedenski počitek ni bil zagotovljen. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini (v zvezi s tem je izvedlo zaslišanja), tudi ni storilo kršitve protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je dokaze, izvedene v zvezi z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka, ustrezno ocenilo, svojo dokazno oceno pa je v sodbi tudi jasno obrazložilo.