Trditve tožnice je mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnica je zatrjevala, da je toženec z neutemeljenim obračunom 9.000,00 EUR DDV prekršil prodajno pogodbo. Navajala je, da je zaradi postopanja toženca kot samostojnega podjetnika in davčnega zavezanca utemeljeno pričakovala, da bo plačani davek dobila povrnjen. Ker tega statusa toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe in izstavitvi računa (v katerem je obračunal DDV) ni več imel, tožnica izkazanega DDV ni mogla odbiti. Tožnica je torej zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini 9,000,00 EUR plačanega DDV pri prodaji tovornega vozila, ki bi ga sicer dobila vrnjenega. S tem je podala tudi trditve o vzročni zvezi, tj. da je bil zaradi nepravilnega postopanja toženca (kot davčnega zavezanca) tožničin zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Bistveno je namreč, da je tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe (obračunu DDV, čeprav ni bil davčni zavezanec) dejansko plačala 9.000,00 EUR kupnine več.
Revizija se dopusti glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin.
Sodišče druge stopnje je torej brez opravljene pritožbene obravnave poseglo v dejanske ugotovitve glede vprašanja, kolikšen strošek je v konkretnem primeru potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnika zato v reviziji utemeljeno opozarjata, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP.
Primarni cilj ZJShemFO je izboljšanje položaja ogroženih skupin fizičnih oseb in ne povečanje zaščite bank. (Večja) naklonjenost oziroma pripravljenost bank do dajanja kreditov tem skupinam oseb je le sredstvo za dosego navedenega cilja.
Ni sprejemljiva razlaga, da je že zgolj na podlagi dejstva, da tožeča stranka ima možnost toženi stranki zagotoviti odlog, delni odpis, odpis ali obročno plačilo dolga, ta v enakem položaju kot druge osebe, ki bodo zaradi unovčenja jamstva države, svoj dolg lahko odplačale po pravilih ZJShemFO in ZDavP-2.
Položaj dolžnikov, ki so v slabem premoženjskem stanju, je v postopku davčne izvršbe bistveno bolj ugoden kot položaj istih dolžnikov, ki se znajdejo v postopku redne izvršbe, po določbah ZIZ. Razlaga, da lahko banka sama izbere ali bo plačilo svoje terjatve uveljavila direktno od dolžnika (po določbah ZIZ) ali pa bo njeno plačilo zahtevala od RS, ki bo v nadaljevanju postopala po določbah ZJShemFO v povezavi z ZDavP-2, bi glede na navedeno brez dvoma povzročila neenako obravnavo dolžnikov, ki so sicer v bistveno enakem položaju (vsi so socialno šibke osebe, ki jim je država zagotovila enako varstvo).