Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali lahko prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po trenutku izdaje zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (drugi odstavek 140. člena Zakona o davčnem postopku) prevlada nad načelom nevtralnosti v sistemu davka na dodatno vrednost?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?
3. Ali Upravno sodišče lahko zavrne strankino zahtevo za izvedbo glavne obravnave, čeprav je stranka v tožbi izrecno zahtevala, naj se izvede njeno zaslišanje in zaslišanje drugih oseb z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje?
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo ne da bi opravilo glavno obravnavo in tudi brez uporabe materialnega procesnega vodstva, je prišlo do kršitve pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
Relevantne določbe 19. do 23. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54č. člena ZTro in 9. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54b. člena ZTro je treba razlagati tako, da pojem kupca, ki je upravičen zahtevati (delno) vračilo trošarine, vključuje tudi obvladujočo družbo, ki je kupila energent, čeprav so bila vozila v njeni lasti, za delovanje katerih je bil porabljen energent, prepuščena v uporabo njenim hčerinskim družbam.
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko transakcijo, pri kateri ni prišlo do finančne koristi prejemnika računa (kupca v sistemu DDV), opredelimo kot dejanje, ki predstavlja zlorabo davčnih predpisov.