Poseg v pravnomočno urejena razmerja je torej dovoljen le izjemoma, v zakonsko določenih primerih, med katere sodi tudi odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, če je z njo (očitno) prekršen materialni zakon (drugi odstavek 88. člena ZDavP‑2). Vrhovno sodišče je kot takšne kršitve v svoji sodni praksi že spoznalo primere, ko se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes), in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), to je Sodišče Evropske unije, Vrhovno in Ustavno sodišče, pri slednjem v obsegu, razvidnem iz te sodbe.
Z odločbo Ustavnega sodišča, izdano v abstraktnem postopku presoje ustavnosti, katerega rezultat je razveljavitev posamezne zakonske določbe, pa ni poseženo v njeno učinkovanje oziroma pomen z učinkom od njenega nastanka. Nasprotno, razveljavitev velja le za naprej (ex nunc) in za razmerja, o katerih do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča zato, tudi če se nanaša na materialnopravno zakonsko normo, sama po sebi še ne pomeni, da je bilo zaradi uporabe te norme v upravni odločbi z njo že prekršeno materialno pravo v smislu drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Uporaba izrednega pravnega sredstva na tej podlagi je izjemoma lahko podana tudi v takšnih primerih, vendar le pod pogojem, da ugotovljena protiustavnost materialnega zakona, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, temelji na ugotovitvi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnih zavezancev, ki je vodila do tega, da so bili posamični akti, izdani na podlagi neustavnega zakona, že ob njihovi izdaji obremenjeni z (očitno) kršitvijo materialnega prava.
Ustavno sodišče v obrazložitvi 1. točke izreka odločbe U‑I‑113/17 z dne 30. 9. 2020 (delna razveljavitev četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2) ni prepoznalo kršitev človekovih pravic, ki bi vodile do očitne kršitve materialnega prava pri izdaji upravnih odločb, izdanih na podlagi te zakonske določbe, temveč je ugotovilo kršitve procesnih pravic strank v navedenih davčnih postopkih. To pomeni, da tudi protiustavnost, ugotovljena s to odločbo Ustavnega sodišča, ne pomeni kršitve materialnega prava, ki bi utemeljevala uporabo izrednega pravnega sredstva na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Morebitno zastaranje (dela) terjatev iz seznama izvršilnih naslovov, ki naj bi po navedbah pritožnika nastopilo po začetku sodne izvršbe, ne pomeni, da se je spreminjal sam izvršilni naslov. Če zastaranje terjatve nastopi po izdaji sklepa o izvršbi in izvršilnega naslova, to ne vpliva na zakonitost teh dveh aktov, in tega tudi ni mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper ta dva akta, pač pa je to razlog za (delno) ustavitev izvršbe. Če izvršba davčnih ali drugih javnopravnih terjatev poteka v obliki sodne izvršbe je zato poznejše zastaranje mogoče uveljavljati v postopku sodne izvršbe, kot je pritožniku že pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.
Zahteve po izpolnjenosti procesne predpostavke postulacijske sposobnosti v trenutku vložitve vloge (tožbe, pritožbe, ...) ni mogoče obiti z vložitvijo novega pravnega sredstva (zoper drug akt) po kvalificiranem pooblaščencu, saj se izpolnjenost procesnih predpostavk presoja za vsako vlogo posebej.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zadnjemu letu nadzora (to je letu 2013) pripisalo sorazmeren del prirasta premoženja, čeprav je nesporno, da v tem letu (2013) do prirasta premoženja ni prišlo?
2. Po kakšni davčni stopnji se obdavči prirast premoženja, če v zadnjem davčnem obdobju ni prirasta premoženja, davčni zavezanec pa nima obdavčljivih dohodkov?
Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilna razlaga, da je določbo 200.a člena ZIZ mogoče upoštevati le v notranjem upniško - dolžniškem razmerju med upnikom in dolžnikom v zvezi z vprašanjem poplačila terjatve, ne pa tudi v razmerju takšnega upnika kot kupca nepremičnine v izvršilnem postopku do države oziroma oblastnih organov ob odmeri kapitalskega dobička, pri čemer gre pri določbi 200.a člena ZIZ za fikcijo, ki je namenjena odvrnitvi nesorazmernosti položaja, ko bi upnik, ki je kupil nepremičnino po nižji vrednosti, obdržal terjatev do dolžnika, ne nanaša pa se ta fikcija na kupnino, ki jo v zameno za nepremičnino plača upnik kot kupec?
Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki.
Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.
Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). Povedano velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Predlog za zavarovanje, ki ga vloži davčni organ na sodišče na podlagi 243. člena ZIZ, sodi med uradna dejanja davčnega organa iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 in pretrga tek zastaranja pravice do izterjave zavarovane terjatve že z dnem oprave tega dejanja, pod pogojem, da je dolžnik o tem dejanju že obveščen. Za učinkovanje pretrganja zastaranja pa ni odločilno, kdaj točno je bil dolžnik o dejanju obveščen - zadostuje, da se je to zgodilo pred potekom relativnega zastaralnega roka.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?"
2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji pa ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). To velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.
Predlagateljica v predlogu za dopustitev revizije tudi predlaga, naj Vrhovno sodišče pri SEU sproži postopek predhodnega odločanja z naslednjim vprašanjem: "Ali je treba člen 146(1)e Direktive 2006/112/ES razlagati tako, da davčnemu zavezancu (tožeči stranki), ki je del mednarodne skupine in kot takšna opravlja enotno dejavnost z enotnim ekonomskim smislom, dovoljuje uveljavljanje pravice do odbitka DDV?" Kot je pravilno pojasnilo že Upravno sodišče, gre za vprašanje, ki z obravnavano zadevo, ki se nanaša na odmero DDV od prejetih storitev (in ne na pravico do odbitka vstopnega DDV) sploh ni povezano in zato očitno ni pomembno za rešitev spora. Čim je tako, pa je Vrhovno sodišče oproščeno obveznosti predložitve vprašanja SEU iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.
Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.
Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku.
Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.