Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja. Ker tovrstna procesna aktivnost v postopku ni bila opravljena, tudi iz obrazložitev sodb prvostopnega in drugostopnega sodišča ne more biti razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča. Zato v spornem primeru tudi ne gre le za vprašanje dokazne ocene, ki sta jo izdelali sodišči prve in druge stopnje, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Zgolj branje pisne izjave priče iz kazenskega postopka omenjenih procesnih garancij v tem postopku ne zagotavlja, in ne more nadomestiti predlaganega dokaza z neposrednim zaslišanjem priče. Vnaprejšnje prognoziranje, da neizvedeni dokaz, tudi če bi ga sodišče izvedlo, ne bi mogel spremeniti sprejete dokazne ocene, ne predstavlja upravičenega razloga za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče v spornem primeru; je namreč podobno neobrazložen (nesubstanciran) oziroma vsebinsko prazen, kot v primeru, ko se sodišče zgolj pavšalno sklicuje na neverodostojnost oziroma nepomembnost predlaganega dokaza, ker naj bi bilo dejansko stanje že dovolj raziskano oziroma ugotovljeno, in ga zato zavrne.