kršitev avtorskih pravic – odškodnina zaradi kršitve avtorskih pravic – civilna kazen – prepoved uporabe fotografije – objava sodbe – avtorsko delo – založniška pogodba – pogodba o naročilu avtorskega dela – pravica reprodukcije in distribuiranja
Za odločanje o zahtevanem avtorskopravnem varstvu funkcija odgovornega urednika ni odločilno dejstvo. Prvo sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tretji toženec v poslovnem odnosu s tožnikom deloval kot direktor druge tožene stranke in ne kot fizična oseba. Zato je pravilno ugotovilo, da sam ni bil kršilec tožnikovih avtorskih pravic, pač pa je bila to le druga tožena stranka, za katero je deloval kot odgovorna oseba.
Za obračunavanje primerne vrednosti uporabe fotografije, za katero se zavzema tožeča stranka (honorar za posamezno obliko avtorskega dela pomnoženo s številom kršitev) ni osnove v ceniku DPFS. Zato obsega oglaševanja po državah prvo sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, tudi če bi bil cenik edino upoštevna okoliščina, pa po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ni.
ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - odpoved zastaranju – pripoznava zastaranega dolga
Ker se je tožeča stranka sklicevala v trditvenih navedbah izključno na učinek pretrganja zastaranja, ob tako pomanjkljivih trditvah izstavljenim izpiskom odprtih postavk, s katerimi sta računovodski službi pravdnih strank usklajevali knjigovodsko stanje, ni mogoče pripisati učinka odpovedi zastaranja s strani tožene stranke.
Da bi tožeča stranka uspešno ovrgla ugovor zastaranja, bi morala zatrjevati in dokazati, da je bilo zastaranje posameznih terjatev pretrgano še pred iztekom zastaralnega roka tako, da do vložitve predloga za izvršbo, katerega je šteti kot tožbo, še ni iztekel zastaralni rok. Že zastarano terjatev pa bi tožeča stranka lahko uspešno sodno uveljavljala le, v kolikor bi ponudila trditve in dokaze, da se je tožena stranka odpovedala zastaranju v smislu 365. in 366. čl. ZOR. Za tovrstno pripoznavo zastaranega dolga pa je predpisana strožja oblika kot za pretrganje zastaranja po 387. čl. ZOR. Poleg pisne oblike tovrstne izjave je predpostavka tudi, da je izjavo podala oseba, ki ima zato izrecno pooblastilo, saj gre za odpoved materialnega upravičenja tožene stranke
Pravdna stranka, ki želi uveljaviti pravico, izvirajočo iz pogodbe, mora dokazati pravno nasledstvo pogodbene stranke. Tega pa ne dokazujejo enaka dejavnost, isti sedež, pravica sodelovanja v organih upravljanja pogodbenice in podobne okoliščine. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, zato bi morala tožeča stranka pravno nasledstvo izkazati z vpisi v sodni register.
URS člen 35, 38. OZ člen 134, 179. ZVOP-1 člen 38. ZPP člen 318, 339/2-14, 339 2-15.
poseg v osebnostne pravice - poseg v zasebnost – objava podatkov o dohodkih – denarna odškodniona za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti
Objava podatkov o dohodkih, plači in udeležbi na dobičku ter managerski pogodbi ne pomeni posega v pravico do zasebnosti, upoštevajoč pri tem dejstvo, da so to podatki tistega področja tožnikovega življenjskega udejstvovanja, ki ni intimen. Ti podatki so brez dvoma osebni podatki, niso pa, glede na vsebino pravice do zasebnosti in druga dejstva, ki jih je tožnik navedel, predmet varstva po 134. členu OZ v okviru pravice do zasebnosti. Varstvo osebnih podatkov je zagotovljeno v 38. členu URS, zakonsko pa v ZVOP-1. Ker torej pri objavi teh podatkov ne gre za poseg v pravico do zasebnosti kot osebnostno pravico, tehtanje med to pravico in pravico do svobode izražanja, javnega obveščanja in širjenja informacij niti ni bilo potrebno.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179. ZVZD člen 5, 27, 27/1.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – delo na višini – nepremoženjska škoda
Za obstoj odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti (delo na aluminijasti lestvi, ki je bila mokra in drseča in postavljena v jašku globokem 1,80 cm, tožnik pa tudi ni prispeval k nastanku poškodbe, saj se je moral gibati po lestvi, pri čemer je nosil potrebna zaščitna sredstva in sicer škornje in rokavice). Za to škodo kot nosilec te dejavnosti odgovarja tožena stranka, četudi bi sodišče na podlagi izsledkov izvedenca ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s predpisi.
ZDR člen 57, 184, 184/1. OZ člen 131. ZVZD člen 5, 6.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – krivdna odgovornost – delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku
Drugotožena stranka – delodajalec, ki ima koncesijo za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – bi morala tožniku zagotoviti varnost in zdravje pri delu. Podana je njena odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delodajalcu, kateremu je bil odstopljen, ker mu predhodno ni zagotovila preventivnega zdravstvenega pregleda, ker pred začetkom dela ni pregledala prostorov dela in ker tožniku ni omogočila oprave izpita iz varstva pri delu.
pretrganje zastaranja - judikatna terjatev - zastaranje terjatve - ugovor po izteku roka - vložitev predloga za izvršbo
Do zastaranja t.i. judikatnih terjatev pride le v primeru, če upnik pridobi pravnomočen izvršilni naslov, nato pa v 10 letih po njegovi pravnomočnosti ne predlaga izvršbe. Vložitev tožbe, smiselno pa tudi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pretrga zastaranje, kar pomeni, da zastaranje med trajanjem postopka za uveljavitev ali izterjavo terjatve, ne teče.
Vlaganje očitno neutemeljenih zemljiškoknjižnih predlogov, katerih posledica so vknjižene plombe, predstavlja nedopustno škodljivo dejstvo in je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost.
vračunanje daril v dedni delež – spor o vrednosti darila – prekinitev postopka
Prekinitev zapuščinskega postopka ter napotitev na pravdo je potrebna ne le v primeru spora o samem obstoju in obsegu darila, temveč tudi v primeru spora o njegovi vrednosti.
finančni leasing – končni kupec pri finančnem leasingu
Za finančni leasing gre, ko se nakup določene stvari v razmerju do končnega kupca pravnoformalno sprovede tako, da prodajalec stvar proda leasingodajalcu, ta pa jo proda naprej leasingojemalcu tako, da jo leasingojemalec od leasingodajalca vzame v najem za določen čas, pri čemer s plačilom zadnjega obroka najemnine leasingojemalec postane tudi lastnik te stvari.
STANOVANJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – USTAVNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060084
URS člen 155, 155/2. SZ-1 člen 32, 32/2, 182, 182/4. SPZ člen 116, 270. ZPP člen 274.
etažna lastnina – pogodba o medsebojnih razmerjih – sprememba stanovanjskega zakona – uporaba zakona – prava in neprava retroaktivnost – pravni interes – predhodni preizkus tožbe – procesna predpostavka – zavrženje tožbe – zavrnitev tožbenega zahtevka
V primeru uveljavitve SZ-1A gre le za nepravo povratno veljavo, saj pravno razmerje (sklenitev pogodbe) med etažnimi lastniki še ni nastalo. Ker ni najti razumnega razloga, v čem bi bili predlagatelji lahko prizadeti, če je postalo dovolj, da soglasje volj podajo etažni lastniki, ki imajo ¾ solastniških deležev in s tem dosežejo veljavno sklenitev pogodbe, saj je vendarle to tisto, kar želijo doseči v tem postopku. Uporaba SZ-1A je tako dopustna, z njegovo uveljavitvijo pa so etažni lastniki, ki imajo več kot ¾ solastniških deležev, dobili možnost svoje razmerje urediti (ali pa so ga že uredili) brez intervencije sodišča, s tem pa izgubili pravni interes za sodno varstvo.
SPZ člen 11, 11/1, 65, 65/2, 105, 105/1, 105/3, 105/4, 105/5, 266, 266/1, 276. ZTLR člen 13, 13/2, 18.
nepremičnina v etažni lastnini - prepoved zahtevka za delitev solastnine na skupnih delih - skupni deli nepremičnine v etažni lastnini - posamezni del zgradbe
Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu nepremičnine, zato lahko vsak etažni lastnik solastninsko pravico na skupnem delu zgradbe, kar vključuje tudi dvorišče, prenese le skupaj s posameznim delom zgradbe, ki ga ima v izključni lasti.
V postopku za plačilo pogodbene kazni mora tožeča stranka dokazati kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, tožena stranka pa mora za razbremenitev dokazati ekskulpacijske razloge po 240. členu OZ.
Tožba na nedopustnost izvršbe zagotavlja vložniku ugovora zgolj varovanje njegovega upravičenja na predmetu izvršbe. Potem, ko je bil predmet izvršbe v toku izvršilnega postopka že prodan, tretja oseba ne more več doseči takšnega varstva, saj so tudi morebitna upravičenja tretjega na tem predmetu izvršbe ugasnila.
Tožba na nedopustnost izvršbe predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu, ki pa je lahko vložena samo za zavarovanje pravice tretjega na predmetu izvršbe. Takšnega zahtevka pa ni mogoče utemeljevati na morebitnih drugih upravičenjih tretjega potem, ko bi mu upravičenje do predmeta izvršbe prenehalo.
Namen sodne takse je plačilo konkretne storitve. V tem se takse razlikujejo od davkov, za katere je značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev. S sodno takso stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje.
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da je zgolj s tem, ko ni podpisala primopredajnega zapisnika, dokazno breme v celoti prevalila na toženo stranko. Če je prevzela ključe, bi kot skrben gospodarstvenik morala eventualno s specificiranimi pripombami k primopredajnemu zapisniku opozoriti na napake izpolnitve oziroma zamudo z izpraznitvijo določenih prostorov v nepremičnini. Vendar tega ni storila, zato mora sama nositi posledice.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – načelo proste presoje dokazov – dokazna vrednost listine – dokazna vrednost priče – substancirani dokazni predlogi – materialno procesno vodstvo
Civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinam. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne. Listina je sicer res najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka spornih dobav blaga ne bi mogla dokazati s predlaganimi pričami.
Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča.
Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije dokaznega predloga, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oz. materialno procesnega vodstva.
Sodnik mora strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0061864
ZOR člen 125, 127, 211, 607, 607/3, 648. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZFPPIPP člen 427, 440, 442, 442/6.
sposobnost biti stranka – pravna oseba – nadaljevanje postopka z družbeniki izbrisane družbe – podjemna pogodba - fiksni roki
V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe.
Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja.
Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“ ali „do določenega datuma, kasnejša izpolnitev ne pride v poštev“.