Občina je organ oziroma organizacija javnega sektorja iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK.
Prepoved iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK se nanaša tudi na primere oddaje javnih naročil, ki ne dosegajo mejnih vrednosti iz 21. člena ZJN-3 in za katere ni treba izvesti enega od predpisanih formalnih postopkov za oddajo javnega naročila, saj gre tudi v takem primeru za javno naročilo, ki za naročnika vzpostavlja obveznosti, določene v drugem odstavku 21. člena ZJN-3.
Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je takšen sklep.
Toženec ni substanciral okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njegov očitek ne seže dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v Mariboru. Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do toženca. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.
Sodišče je v ugodilnem delu svojega izračuna zajelo le nekatera dela, ki glede na dejanske ugotovitve odstopajo od projektne dokumentacije (hidroizolacija opornega zidu in nadstrešek) ter nekatera neizvedena dela (podporni stebri, ureditev dovoza, omet), drug del zahtevkov, ki se prav tako nanašajo na neizveden spoj lege in dela, ki odstopajo od dokumentacije (sanacija hidroizolacije na hiši, strop v mansardi in ostrešje gospodarskega objekta) pa je zavrnilo. Pri tem ni obrazložilo, ali različna obravnava na prvi pogled sorodnih zahtevkov temelji na njihovi različni pravni naravi in če, zakaj je tako. Brez ustrezne obrazložitve, zakaj je sodišče vrednost opravljenih del zmanjšalo le za nekatere pomanjkljivosti, ne pa za vse, sodbe sodišča druge stopnje sploh ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti pravnega sklepanja in enake obravnave primerljivih dejanskih položajev. Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša in mora omogočati stranki, da razume razloge za spremembo odločitve, zlasti če ta stranka v postopku (delno) ni uspela.
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.