ZJU člen 68. ZDR člen 53, 53/3, 118. ZUTD člen 65, 140.
transformacija delovnega razmerja - javni uslužbenec - razlog za sklenitev - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poskusno delo – pravočasnost odpovedi
Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
prenehanje delovnega razmerja - izpolnitev pogojev za poklicno upokojitev
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pridobil 22. 12. 2013. Ker pa je tožnik 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev (izpolnil jih je že v letu 2012), je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
družinska pokojnina - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - negativna uskladitev pokojnin
Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnine. Ob odpravi odločb tožene stranke, s katerima je bila pokojnina „negativno“ usklajena na podlagi določb ZUJF, ostane tako v celoti v veljavi odločba o vdovski pokojnini kot pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnici izplačevati vdovsko pokojnino. Ker je s pravnomočno sodbo prišlo do odpada pravne podlage, da se je vdovska pokojnina tožnici znižala in uskladila od 1. 6. 2012 po določbah ZUJF, tudi ni več pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb tožene stranke po določbah ZOPRZUJF. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke.
ZDR člen 6, 84, 84/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev odpovedi - odklonitev sprejema - ekonomski razlog
Pri toženi stranki so obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Zato je sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravila skladno z ZDR oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. Vročevalec bi moral na vročilnico navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje, namesto, da je navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Tožnik je odpoved s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR in ZPP. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. Ker je bila odpoved pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.
OZ člen 598. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih člen 42, 51, 51/3. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 22.
Predmet najema, to je odlagališče nenevarnih odpadkov v S., še vedno obstoji in tudi obratuje. Po določbi tretjega odstavka 51. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: Uredba) se namreč odlagališče šteje za zaprto šele, ko je tako odločilo pristojno ministrstvo (ni sporno, da je bil zahtevek tožene stranke za zaprtje odlagališča zavrnjen). Po določbah 50. do 53. člena Uredbe pa postopek zapiranja odlagališča izvaja upravljalec. Taka ureditev je logična zaradi dolgoročnih posledic, ki jih ima odlagališče na okolje. Ne glede na prepoved odlaganja odpadkov torej predmet najema še vedno obstaja. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še vedno upravljalec odlagališča. Dejstvo, da je bila podpisana pogodba o odvozu odpadkov na P. samo po sebi še ne pomeni (zlasti glede na prej citirane določbe in njihov namen, to je zagotavljanje varstva okolja), da je bila spremenjena koncesijska pogodba, tako da tožena stranka ne bi bila več upravljalec odlagališča odpadkov v S.
ZPIZ83 člen 46, 51, 52. ZPIZ-1 člen 252. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 183.
invalid II. kategorije invalidnosti - nadomestilo plače za delo v skrajšanem delovnem času - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva člen 39, 39/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 91, 164. ZGD-1 člen 286. OZ člen 18, 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodja - odpravnina - odpoklic - neizrabljen letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
V pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje, je bilo dogovorjeno, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Tožnik je bil odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - protispisnost - izbris podatkov na IT sistemu - nedostopnost do podatkov - težko nadomestljiva škoda
Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.
vmesna sodba – odškodninska odgovornost – odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti – objektivna odgovornost – imetnik nevarne stvari – letalo – letalska nesreča – razbremenitev objektivne odgovornosti – nepričakovanost dejanja – nezmožnost izogniti se posledicam – dejanje oškodovanca – prispevek oškodovanca – deljena odgovornost – domneva vzročnosti
Sodna praksa postavlja pred imetnika nevarne stvari ali obratovalca nevarne dejavnosti ostre in zahtevne pogoje za popolno razbremenitev objektivne odgovornosti oz. za izpodbitje domneve vzročnosti. Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da morajo biti pogoji za oprostitev odgovornosti – nepričakovanost dejanja, nezmožnost izogniti se njegovim posledicam, dejanje oškodovanca – podani hkrati. Nepričakovanost škodnega dogodka se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti (ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za posebej skrbno objektivno odgovorno osebo). V sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi nepremišljena, neprevidna ali celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnostim.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0058635
OZ člen 467, 488, 488/1. ZIZ člen 192, 192/1.
črna gradnja - prodaja nepremičnine - prisilna javna dražba - sklep o izročitvi - odgovornost za napake - kršitev pravil o dražbi
Prodaja stavbe, zgrajene brez ustreznih dovoljenj, ne pomeni kršitve pravil o dražbi, zaradi katere bi lahko kupec naknadno zahteval razveljavitev sklepa o izročitvi nepremičnine, sklepa o domiku ter javne dražbe.
Skrbnost dobrega strokovnjaka od odvetnika terja, da pri zastopanju stranke ravna vestno, pošteno in skrbno. Dolžnost odvetnika je, da s postavljenem vprašanj stranki pridobi vse informacije, ki jih potrebuje pri zastopanju stranke, vendar pa je pri tem odvetnik omejen z mandatno pogodbo in izvršitvijo naročil po prejetih (okvirnih) navodilih stranke, na drugi strani pa z njenim ravnanjem oziroma njeno aktivnostjo oziroma pasivnostjo.
Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rimska konvencija) člen 3, OZ člen 375, 375/1, 375/2. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 40, 40/1. ZPotK člen13, 13/5, 21, 21/1. ZPP člen 286a.
obrestovanje obresti - neposredno izvršljiv notarski zapis - materialno procesno vodstvo
V obsegu obrestovanja obresti upnik nima izvršilnega naslova, saj ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova le glede obveznosti, za katere je dovoljena poravnava (4. člen Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN), ta pa ni dovoljena o ničnem pravnem poslu (drugi odstavek 1057. člena OZ), torej tudi ne o obveznosti, ki je nedopustna, ker nasprotuje prisilnim predpisom (35. v zvezi 37. členom OZ).
OZ člen 34, 34/2, 294, 294/2. ZIZ člen 21, 21/1, 215, 215/1.
primernost izvršilnega naslova - določljivost obveznosti - kraj izpolnitve
V izreku opredeljeno obveznost izročitve premičnin tehničnega lesa - kostanja cca 60 m3, ki se nahaja na travniku, je pravilno razumeti v povezavi z obrazložitvijo sodbe, iz katere izhaja, da gre za travnik na dolžnikovem sedežu. Tekom postopka pridobitve izvršilnega naslova o predmetu obveznosti ni bilo nobenega dvoma, kateri les je predmet spora. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je bilo sporno le njegovo lastništvo. Zadošča, da je predmet določljiv (drugi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Elementi v sodbi, ki se nanašajo na opredelitev vrste, količine in lokacije lesa dopuščajo njegovo individualizacijo.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - napačno odmerjena taksa - taksa za pritožbo - uporaba količnika - izračun sodne takse
Vrednost spornega predmeta znaša 39.489,33 EUR, iz česar sledi, da sodna taksa pri količniku 1,0 znaša 291 EUR, kot izhaja iz priloge 1, v kateri je tabela, ki prikazuje višine sodnih taks za količnik 1,0 pri različnih vrednostih spornega predmeta, kadar se sodna taksa odmerja po 16. členu ZST-1. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se sodna taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari (tar. št. 1121 ZST-1) odmerja po količniku 3,0.
sodna določitev meje - zadnja mirna posest - domneva soglasja s potekom predlagane meje
Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek, presumpcija poteka meje iz četrtega odstavka 39. člena ZEN ne velja več, temveč mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen SPZ.