odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča motorna vozila - deljena odgovornost - obojestranska krivda
Odločilni vzrok za nesrečo je, da je voznik neznanega vozila vozil preko namišljene sredinske črte, po delu vozišča, ki je namenjeno vozilom, ki vozijo iz nasprotne smeri, in s preveliko hitrostjo. Tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka zaradi neprilagojene vožnje konfiguracije stanju vozišča in preglednosti ter stanju vozila, katero je imelo na zadnje desno kolo nameščeno rezervno pnevmatiko, lahko zato znaša največ 30 %.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZJRM-1 člen 6, 6/2.
prekrški zoper javni red in mir - nasilno in drzno vedenje - plačilni nalog - sestavine plačilnega naloga - opis prekrška - kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki prekrška - pravica do obrambe
Historični dogodek, ki je predmet obravnavanega postopka, je zamejen in je bila storilcu dana tudi možnost učinkovite obrambe, saj je prekrškovni organ obravnaval storilca v prisotnosti oškodovanca, poimenoval ga je z inicialkami in v prilogi še z vsemi osebnimi podatki, ter je storilec točno vedel, kaj se mu očita, kar je razvidno tudi iz njegove izjave in iz vložene zahteve za sodno varstvo ter izhaja tudi iz pritožbenih navedb.
ZDR-1 člen 33, 14, 37, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožnici, zaposleni na delovnem mestu „dietni kuhar IV“, očitala, da je iz kuhinje odnesla različne stvari (5 kg starega kruha, 2 PVC 10-litrski vedri bioloških odpadkov, 2 kg limon, 1,5 kg jabolk, ...). Tožena stranka je dokazala, da je tožnica storila očitano kršitev, zato ji je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dogovor o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ker tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače, te njegove terjatve do tožene stranke niso ugasnile.
pogodbena kazen - zamuda z izročitvijo nepremičnine
V nobenem zapisniku v zvezi s pregledom in prevzemom nepremičnine tožena stranka ni zapisala pouka glede roka za uveljavljanje pogodbe kazni, zato sta tožnika upravičena kadarkoli uveljavljati pogodbeno kazen. Zato ni pritrditi pritožbi tožene stranke, da sta tožnika pravico do pogodbene kazni upoštevaje 5. odstavek 251. člena OZ izgubila, ker si te ob sprejemu spolnitve nista pridržala, saj se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na specialno določbo 2. odstavka 19. člena ZVKSES.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006532
ZKP člen 39, 39/1-6, 358, 358/1-4, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – dejanje majhnega pomena – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.
Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je prišlo do zmanjšanega obsega dela na določenem geografskem področju zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica. Preostale delovne naloge tožnice pa je tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 83, 420. SPZ člen 207. ZPP člen 286, 286/4, 286/5, 300, 343, 343/1.
združitev pravd - učinek dispozitivnih dejanj v združenih pravdah - nova dejstva in dokazi - razlaga pogodbenih določil - zavarovanje terjatve - večkratni odstop terjatev - globalna cesija
Kljub združitvi pa sta pravdi ohranili svojo samostojnost. Iz tega razloga stranka s svojim procesnim dejanjem v eni pravdi ne more vplivati na potek druge pravde. Pritožbeno sodišče je pritožbo druge tožnice zoper odločitev o tožbenem zahtevku prvega tožnika zoper toženo stranko zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 343. člena ZPP).
pristojnosti Državnega pravobranilstva RS - kazenski pregon - interes države
Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZSVarPre člen 19, 28, 28/2, 28/2-8. 49, 49/1, 49/2, 52.
varstveni dodatek - izpolnjevanje pogojev - sporazum o preživljanju - poziv
V 8. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog na strani upravičenca za zavrnitev denarne socialne pomoči šteje tudi tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona, ki določa, da Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Toženec od tožnika ni pridobil niti ni poskušal pridobiti soglasja za poziv osebe, ki ga je dolžna preživljati, za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju. V kolikor bi toženec postopal v skladu z 19. členom ZSVarPre in pridobil soglasje tožnika za poziv njegove hčerke za sklenitev sporazuma o preživljanju, bi lahko pojasnila (še pred izdajo prvostopne odločbe), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Tako pa se je tožnikova hčerka pri Centru za socialno delo zglasila tri dni po izdaji prvostopne odločbe in tedaj pojasnila, da je dne 30. 4. 2013 ostala brez zaposlitve. Gre torej za situacijo, ko hčerka, ki bi bila sicer po zakonu dolžna tožnika preživljati, tega zaradi brezposelnosti ni sposobna. Ker je bila prvostopna odločba s strani toženca izdana preuranjeno, saj tožnik še ni predložil vseh dokazil, pomembnih za samo odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in ju je pravilno odpravilo ter tožniku priznalo pravico do varstvenega dodatka za sporno obdobje in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - vročanje
Glede na posledice, ki jih ima zamudna sodba, ne sme biti nobenih pomislekov, ali so pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ima na naslovu, na katerem je bila opravljena vročitev tožbe, urejen predalčnik, kamor prejema pošto in da je v istem obdobju uspešno prejela svoj predalčnik na navedenem naslovu druga pisanja sodišča. V dokaz svojih navedb je predlagala zaslišanje prokuristke, ogled na kraju samem, fotografijo predalčnikov in seznam pisanj sodišča iz istega obdobja. Razjasnitev navedenih okoliščin glede obstoja hišnega predalčnika pri toženi stranki je odločilnega pomena za ugotovitev, ali je bila vročitev opravljena pravilno, to je skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, kot pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker glede na navedeno pravilna vročitev tožbe ni zanesljivo ugotovljena, je sodišče prve stopnje preuranjeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 213, 278, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dokazni sklep - načelo kontradiktornosti - pravica do pritožbe
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi.
Ker sodišče prve stopnje ni na naroku za glavno obravnavo niti v končni sodbi, v kateri je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in je zgolj pavšalno navedlo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev, je podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v primeru pomanjkljivosti razlogov sodišča prve stopnje ne more sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Opisano ravnanje bi predstavljalo kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče za drugačno odločitvijo tožniku vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 263, 263/1, 263/1-1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - pravnomočnost odločitve - zavrženje nove vloge
Tožnik je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za isto obdobje, kot že pravnomočno končanem socialnem sporu. Toženec je novo vlogo tožnika utemeljeno zavrgel, ker je bila v zvezi z istim dejanskim stanjem in pravno podlago, na katero opira nov zahtevek, že izdana zavrnilna odločba in je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.
ZJU člen 68. ZDR člen 53, 53/3, 118. ZUTD člen 65, 140.
transformacija delovnega razmerja - javni uslužbenec - razlog za sklenitev - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.
znižanje plačila vrtca - sostarševstvo - upoštevanje otroka pri ugotavljanju materialnega položaja
V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri očetu, ki je tudi uveljavljal znižano plačilo vrtca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje ter mu naložilo, da izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka.