Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.
odlog izvršbe na predlog upnika - podaljšanje odloga - nov predlog za odlog - sprememba zakona - čas odloga izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J
Od 30.7.2014 se lahko predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pojma podaljšanja odloga namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. Predlog za podaljšanje odloga izvršbe pa je treba vložiti nujno pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odločena, saj je časovno mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče. Ker je bila izvršba v predmetni zadevi po sklepu z dne 2.4.2015 odložena do 16.10.2015, upnik pa je nov predlog za odlog vložil 23.10.2015, takega predloga ni mogoče šteti kot predlog za podaljšanje odloga, temveč le kot ponovni predlog za odlog izvršbe. Ponovni predlog pa ni dopusten.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 36/2, 193. ZPIZ-2 člen 391, 391/5.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti - pokojninska doba
Tožnica je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 56 let, 11 mesecev in 26 dni starosti ter imela 30 let, 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 bi morala tožnica v letu 2012 dopolniti 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, dopolnila pa je le 35 let, 3 mesece in 16 dni, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj določen v 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1, enako tudi ne pogoj, določen v 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1, saj tožnica 31. 12. 2012 še ni bila stara 59 let, 7 mesecev in 22 dni, kolikor bi morala dopolniti v primeru, da se upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje otrok v trajanju 1 leto, 4 mesece in 8 dni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078012
ZOZP člen 22. OZ člen 961, 961/4. ZPP člen 324, 324/4, 496.
plačilo zavarovalne premije – odjava vozila – prodaja vozila – prenehanje zavarovalne pogodbe – zavarovalna pogodba – napoved pritožbe
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sama odjava oziroma prodaja vozila, brez ustrezne odpovedi oziroma sporočila tožeči stranki, nima učnikov na prenehanje zavarovalne pogodbe.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti stečajnega dolžnika – ponovni predlog za odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti – kršitev dolžnikove obveznosti poročanja o stanju premoženja – zavrženje predloga
Pritožbeno sodišče je v posameznih primerih zavzelo stališče glede možnega ponovnega predlaganja odpusta obveznosti. Vendar je v navedenih primerih šlo za drugačen dejanski okvir, saj je bil nov predlog utemeljevan na spremenjenih dejanskih okoliščinah, ki so se nanašale na obstoj ovire odpusta obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP.
OZ člen 154, 154/4, 188, 188/2, 346, 352, 352/1, 352/2, 357, 357/6.
zastaranje zahtevka - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - vrsta zahtevka - odškodninski zahtevek - odškodnina iz zavarovanja
V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tistemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti tej odgovorni osebi zastaranje zavarovančeve terjatve in se v tem roku tudi konča. Za presojo, kakšen je bil zastaralni rok zavarovanca za njegovo odškodninsko terjatev do povzročitelja škode, se torej uporabi določba 352. člena OZ.
premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.
Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072487
OZ člen 633, 633/1, 637, 637/1, 639, 639/3. ZPP člen 212.
podjemna pogodba – grajanje napak – rok za odpravo napak – znižanje plačila – določno zatrjevanje dejstev – materialno procesno vodstvo
Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno; takšno pa zatrjevanje dejstev glede znižanja plačila s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je ta vidik spora izpostavila sama in je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno, ko gre za povsem jasne pravne položaje ali vidike, ki jih izpostavi že druga stranka. Slednje pa velja še toliko bolj, ko jih izpostavi že stranka sama.
pravnomočno ugotovljen obstoj kršitve avtorske pravice – povrnitev škode – nadomestilo za zakonito uporabo avtorskega dela – dogovorjen ali običajni honorar – civilna kazen – odmerna stopnja – okoliščine primera – krivda – namernost
Merila za prisojo civilne kazni v četrtem odstavku 168. člena so odprta in niso taksativno našteta, ker mora sodišča prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in njeni odmeri upoštevati zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri merilih za prisojo civilne kazni upošteva vse navedeno in še številna druga. Ravno zato je civilna kazen določena v razponu, da omogoča sodišču, da lahko v vsakem posamičnem primeru presodi vpliv vseh konkretnih okoliščin, ki jih upošteva pri odmeri višine civilne kazni.
Določitev zgornje meje civilne kazni je namenjeno skrajnemu kršenju avtorskih pravic. Namerno ravnanje tožene stranke samo po sebi še ne pomeni, da je treba določiti najvišjo zakonsko dopustno civilno kazen.
Ker tožnik (delavec) ni uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo na delovnem mestu, tožena stranka (delodajalec) ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica tega dogodka.
Za postopek v primeru zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ni predvideno plačilo takse z zmanjšanim količnikom 1. Zavrženje tožbe je namreč sodno dejanje, s katerim se odloči o tožbi. Primeri končanja postopka, navedeni v tarifni številki 1112 Taksne tarife (z umikom tožbe, s sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave zahtevka, s sklenitvijo sodne poravnave), pa so posledica pravdnih dejanj strank.
Obsojenec izhaja iz napačnega kazenskopravnega stališča, da je tudi pogojni odpust oblika prestajanja kazni zapora. Do takšnega stališča se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, opirajoč se tudi na ustaljeno sodno prakso, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni v trajanju treh let in enajst mesecev pravilno kot določen del prej izrečene kazni upoštevalo čas pogojnega odpusta v trajanju dve leti in osem mesecev zapora, saj je to del kazni, ki je obsojenec po sodbi okrožnega sodišča še ni prestal.
Pri presoji, čigava pravica ima prednost, je treba upoštevati, da dolžnik v času, ko je toženec pridobil zastavno pravico, dejansko ni bil več lastnik spornega stanovanja, saj je z njim že v letu 1998 razpolagal. Takrat so zato že na prvega kupca, ne glede na izostanek zemljiškoknjižnega vpisa, prešla stvarnopravna upravičenja v obsegu, ki bi mu zagotavljala pravno varstvo v izvršbi. Kasneje so s pogodbami prešla tudi na njegova pravna naslednika. Zastavna pravica pridobljena na le še formalno dolžnikovem premoženju zato ne more imeti prednosti pred tožnikovo lastninsko pravico.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme – premoženjsko stanje – izjava o premoženjskem stanju – dokazna vrednost – odvzem dokazne vrednosti
V pritožbi tožena stranka navaja, da je sicer res v poslovnem letu 2013 beležila sredstva v višini 6.254,00 EUR, vendar s temi sredstvi v letu 2014 in 2015 ne razpolaga več. Pritožnica pa ne pove, zakaj v poslovnih knjigah kot svoje premoženje ni zavedla sončne elektrarne, ki jo je že v letu 2014 po njenih lastnih navedbah kupila od tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženčevi izjavi o premoženjskem stanju treba odreči dokazno vrednost, neprepričljiva pa je zato tudi pritožbena trditev, da tudi s sredstvi, kot jih je izkazovala v bilanci stanja za leto 2013, ne razpolaga več.
ZDR-1 člen 6, 7, 8, 33, 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 181.
odreditev dela na drugem delovnem mestu - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija
Na podlagi dejanske ugotovitve, da se je zmanjšala potreba po delu diplomirane medicinske sestre na A. oddelku in povečala na D. oddelku, ter dejstva, da tožnici ni bilo odrejeno začasno opravljanje drugega dela v trajanju več kot treh mesecev v letu 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka upravičeno in zakonito tožnici odredila začasno opravljanje dela na D. oddelku tožene stranke.
Delovno sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga presoja, ali je delo delavca, čigar pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana, v resnici postalo nepotrebno iz razlogov na strani delodajalca ter s tem resničnost in ne morda le navideznost poslovnega razloga. Pri tem pa ne sme presojati smotrnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki so v njegovi izključni pristojnosti. Iz navedenega razloga je v obravnavani zadevi odločilno le, ali je tožena stranka dela tožnice na A. oddelku v resnici razporedila na druge tam zaposlene. Nepomembno pa je, ali je bila takšna odločitev tudi smotrna in ali so drugi zaposleni prenesene delovne naloge tožnice bili sposobni opraviti v okviru svojega delovnega časa ali pa je zaradi tega morda trpela kvaliteta opravljenega dela. Smotrnost takšnih odločitev, enako kot tudi odločitev, na katere delavce bo prenesla delovne naloge in kateremu delavcu pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa je izključno v pristojnosti tožene stranke (ki je omejena le s prepovedjo diskriminacije) in jih sodišče prve stopnje v tem sporu pravilno ni presojalo.
delitev nepremičnine – skupno premoženje zakoncev – spor o obsegu skupnega premoženja – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica
Ker je nasprotni udeleženec vknjižen v zemljiški knjigi, je tudi sicer interes za ureditev pravnega razmerja na predlagateljičini strani in ne na strani prvega nasprotnega udeleženca.
Pritožba neutemeljeno očita tožniku, češ da naj bi zlorabljal svojo pravico do uporabnine, ker tudi po pravnomočnem zaključku nepravdnega postopka zaradi delitve solastnine ni predlagal civilne delitve stanovanjske hiše z njeno prodajo in z razdelitvijo izkupička in ker ima stanovanjsko pravico na neprofitnem stanovanju. Pravilno je pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da navedeno ni relevantno za odločitev in tožniku ne jemlje pravice do uporabnine.