izvrševanje kazenskih sankcij – prestajanje kazni zapora – nadomestna izvršitev kazni zapora – delo v splošno korist – rok izvršitve
Razlogi, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe, so na njegovi strani (bil je in je na prestajanju zaporne kazni po drugih sodbah), zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši s prestajanjem v zavodu za prestajanje kazni zapora.
določitev obsega skupnega premoženja – sodba na podlagi pripoznave – umik tožbe – soglasje toženca – spustitev v obravnavanje – stroški postopka
Toženec se je spustil v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka in v tem delu ni privolil v umik tožbe. Tožnica zato ni mogla več umakniti tožbe brez soglasja toženca.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja izvaja dokazni postopek le glede pravno odločilnih dejstev. Če so določena dejstva med strankama sporna, pa niso pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, sodišče ne izvaja dokaznega postopka (213. člen ZPP). Sodišče je tisto, ki v razlogih svoje odločbe pojasni, katera dejstva so med strankama sporna in katera ne, pri tem pa si pomaga tudi z 214. členom ZPP.
Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
denarna socialna pomoč - prepozna pritožba zoper odločbo
Toženec je zavrgel tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila odločba vročena, ko jo je tožnik dejansko prejel. Glede na pravni pouk, vsebovan v izpodbijani odločbi, da se šteje odločba za vročeno 21. dan od dneva odpreme in da lahko vloži pritožbo v 15 dneh od prejema odločbe, je bila pritožba pravočasna, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti ter vrniti tožencu v nadaljnji upravni postopek.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023400
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 20, 20/2, 160, 160/1, 160/2, 160/4. ZKP člen 273, 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – zavrženje zasebne tožbe – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – udeležba pri kaznivem dejanju – preizkus v mejah pritožbenih navedb – naklep – malomarnost – utemeljenost razlogov verjeti v izjave – preizkus obtožnega akta – novinarski prispevek – svoboda izražanja – zavrnitev pritožbe
Ker zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave, so nepomembne pritožbene navedbe, da obdolženci niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, ki so jih podali. Prvenstveno to velja prav v primerih, ko očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni spisa zasebne tožbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 8. 2014 do 5. 6. 2015, ker je bila za ta del obdobja že priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni v predsodnem postopku. Zato v tem delu ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
odlog izvršbe na predlog upnika - podaljšanje odloga - nov predlog za odlog - sprememba zakona - čas odloga izvršbe - prehodne določbe ZIZ-J
Od 30.7.2014 se lahko predlog za odlog izvršbe vloži le enkrat, ponovno vloženemu predlogu pa ni mogoče ugoditi niti v primeru, če bi bil vložen za obdobje, ki skupaj s prejšnjim odlogom ne bi presegalo enega leta. Pojma podaljšanja odloga namreč ni mogoče tolmačiti tako široko, da bi vseboval tudi ponovni predlog za dodatni odlog izvršbe, četudi bi vsi odlogi skupaj trajali manj kot eno leto. Predlog za podaljšanje odloga izvršbe pa je treba vložiti nujno pred iztekom roka, za katerega je bila izvršba že odločena, saj je časovno mogoče podaljšati le nekaj, kar že obstaja oziroma teče. Ker je bila izvršba v predmetni zadevi po sklepu z dne 2.4.2015 odložena do 16.10.2015, upnik pa je nov predlog za odlog vložil 23.10.2015, takega predloga ni mogoče šteti kot predlog za podaljšanje odloga, temveč le kot ponovni predlog za odlog izvršbe. Ponovni predlog pa ni dopusten.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 36/2, 193. ZPIZ-2 člen 391, 391/5.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti - pokojninska doba
Tožnica je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 56 let, 11 mesecev in 26 dni starosti ter imela 30 let, 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 bi morala tožnica v letu 2012 dopolniti 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, dopolnila pa je le 35 let, 3 mesece in 16 dni, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj določen v 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1, enako tudi ne pogoj, določen v 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1, saj tožnica 31. 12. 2012 še ni bila stara 59 let, 7 mesecev in 22 dni, kolikor bi morala dopolniti v primeru, da se upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje otrok v trajanju 1 leto, 4 mesece in 8 dni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
ZPIZ-1 člen 275, 275/1. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
preplačilo - vračilo preveč izplačanih zneskov pokojnin
Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo kot nezakoniti odpravilo odločbi tožeče stranke, s katerima je tožeča stranka ugotovila, da je bila toženi stranki starostna pokojnina v času od 15. 10. 2009 do 31. 1. 2011 preveč izplačana v znesku 9.036,21 EUR in da se bo preplačilo pobotalo z dospelimi prejemki tožene stranke v 24 mesečnih obrokih po 376,50 EUR od 1. 5. 2011 dalje. Tožeča stranka je preplačilo starostne pokojnine 9.036,21 EUR pobotala s pripadajočimi zneski pokojnine in jih po odpravi odločb vrnila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska 9.036,21 EUR iz naslova starostne pokojnine in da ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu z 190. členom OZ, saj za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožeče stranke, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala vračilo zneska 9.036,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
odvzem lastninske pravice – vknjižba na napačno osebo – neurejeno zemljiškoknjižno stanje – povrnitev škode – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – protipravnost ravnanja – nastanek škode – višina kredita in najemnine, ki bi ju lahko prejela – vzročna zveza
Iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice.
pravnomočno ugotovljen obstoj kršitve avtorske pravice – povrnitev škode – nadomestilo za zakonito uporabo avtorskega dela – dogovorjen ali običajni honorar – civilna kazen – odmerna stopnja – okoliščine primera – krivda – namernost
Merila za prisojo civilne kazni v četrtem odstavku 168. člena so odprta in niso taksativno našteta, ker mora sodišča prve stopnje pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in njeni odmeri upoštevati zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pri merilih za prisojo civilne kazni upošteva vse navedeno in še številna druga. Ravno zato je civilna kazen določena v razponu, da omogoča sodišču, da lahko v vsakem posamičnem primeru presodi vpliv vseh konkretnih okoliščin, ki jih upošteva pri odmeri višine civilne kazni.
Določitev zgornje meje civilne kazni je namenjeno skrajnemu kršenju avtorskih pravic. Namerno ravnanje tožene stranke samo po sebi še ne pomeni, da je treba določiti najvišjo zakonsko dopustno civilno kazen.
Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.
Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven, in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM0022930
Zban-1 člen 108, 109, 113, 113/2, 173, 177, 177/4, 177/5. ZGD-1 člen 263, 263/1, 265, 265/1. ZPP člen 226. ZUKSB člen 2, 10.
odškodninska odgovornost poslovodstva (uprave) - dolžnost upravljanja s (kreditnimi) tveganji - kreditiranje kot posel vodenja družbe (banke) - odgovornost uprave za zakonitost posameznega posla - obnova kredita - aktivna legitimacija - prenos premoženja na DUTB
Zaključek, ali je bila poslovna odločitev KOB (njegova člana sta bila po funkciji tudi toženca), da se naložba odobri (pa čeprav je bila napačna), strokovno utemeljena, ali so torej bile izpolnjene predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, bo mogoče sprejeti šele po tem, ko se bodo kritično presodile tudi pravno odločilne navedbe tožencev in izvedli dokazi, ki sta jih predlagala in za katere bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je njihova izvedba za sprejem pravilne odločitve (ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank) potrebna.
- Le tako bo mogoče presoditi celotno kreditno razmerje, tudi kakšne bi bile za banko posledice v primeru zavrnitve spornih odobritev. Šele, če se bo ugotovilo, da je KOB ravnal protipravno, pa bo treba v nadaljevanju najprej presoditi utemeljenost trditev tožencev, da ni šlo za posle, ki so imeli za banko poseben pomen ali je bilo z njimi povezano neobičajno tveganje in zato ne spadajo med posle vodenja družbe, za katere je (neposredno) odgovorna uprava. Če se bo izkazalo, da ni šlo za takšne posle, pa bo moralo sodišče prve stopnje (v okviru ponujene trditvene podlage) presoditi, ali sta toženca, ki sta bila v spornem obdobju člana uprave in hkrati člana KOB, v povezavi s temi posli opustila dolžni nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog. O tem več v nadaljevanju obrazložitve.
- Dolžnost uprave gospodarske družbe, tudi banke, ki je določena (že) z zakonom, dolžnost upravljanja s tveganji (kaj zajema upravljanje s tveganji, izhaja iz 108. člena ZBan-1), predvsem dolžnost upravljanja s kreditnim tveganjem (109. člen ZBan-1). Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 173. členu ZBan-1. ZBan-1 je predpis, ki v nakazani smeri (le) na splošnem nivoju definira dolžnosti uprave v zvezi s tveganji, ki jim je banka pri poslovanju izpostavljena. Katere so (bile) konkretne dolžnosti uprave (tožencev) oziroma kaj konkretno toženca, kot člana uprave, v zvezi z njuno odgovornostjo iz 173. člena ZBan-1, v povezavi s spornimi posli, v okviru dolžnega nadzora nista storila, pa bi to morala storiti, pa je treba, ob upoštevanju trditvene podlage, v vsakem posameznem primeru šele ugotoviti.
- V primeru opustitvenih ravnanj (ko se odgovornemu očita, kaj ni storil, pa bi moral storiti) je vselej treba najti pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga konkretno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škode. Če takšnega zapisanega pravila ni, ga glede na okoliščine obravnavanega primera (v okviru trditvene podlage) vzpostavi sodišče. Zagotovo pa v tej smeri, aplicirano na obravnavano zadevo, ne zadošča (splošna) trditev tožnice, da toženca kot člana uprave nista poskrbela, da bi se v postopku odobravanja kreditov upoštevali interni predpisi, takšne kršitve, s katerim sta bila seznanjena, pa sta dopuščala na nivoju sistema.
POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071179
OZ člen 564, 565. ZZZDR člen 44, 50, 62.
pogodba o preužitku - darilna pogodba - prevzemnikove obveznosti - prepustitev nepremičnine v uživanje preužitkarju
Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.
kupoprodajna pogodba – samostojni del večstanovanjske stavbe – plačilo kupnine – pobotni ugovor – povrnitev stroškov – nujna vzdrževalna dela na skupnih delih stavbe – rezervni sklad – uporaba sredstev rezervnega sklada – upravnik
Tožnik, ki je hkrati etažni lastnik in upravnik, je po posebnem zakonskem pooblastilu (4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) pooblaščen upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem ter zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja, ni pa pasivno legitimiran za povračilo takšnih stroškov, kot jih s pobotnim ugovorom uveljavlja toženec.