pravna oseba - blokada transakcijskega računa - trditveno in dokazno breme - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - nesklepčnost predloga - možnost unovčenja - predlog za odlog plačila sodne takse - pritožbeni postopek - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Samo z zatrjevanjem nelikvidnosti in blokad transakcijskih računov, brez pravočasnih navedb o nezmožnosti unovčitve njenega premoženja oziroma o tem, kako bi unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost, tožena stranka s predlogom za odlog plačila sodne takse ne more biti uspešna.
Pritožnica svojega intervencijskega interesa ne more utemeljiti s tem, da lahko tožnik tožbo spremeni in toži (še) njo, čeprav mora v to sama tedaj šele privoliti, saj je to logičen nesmisel.
Njen interes, da bodo toženčevi stroški čim manjši, ker mu jih je obljubila sama povrniti, pa je le ekonomski in ne pravni interes, saj ne vpliva na njen pravni položaj.
ZPND člen 5, 19, 21, 21/1, 21/2, 21/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
nasilje v družini – ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve – prepovedi zaradi nasilnih dejanj – prepustitev stanovanja v skupni rabi – podaljšanje ukrepa – žrtev in povzročitelj nasilja – skupna lastnika stanovanja – kršitev načela kontradiktornosti
Pri odločanju o podaljšanju ukrepov je treba znova ugotoviti, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je sodišče po pogojih kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev, pri tem pa se upoštevajo pretekla in dosedanja ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve ter vse posebnosti konkretnega primera. Zaščita po ZPND ni predvidena v primerih, ko gre za neurejene odnose med (nekdanjima) zakonskima partnerjema, ali ko sta v sporu glede načina uporabe in delitve skupnega premoženja, saj se ta razmerja rešujejo v drugih nepravdnih postopkih.
Z izpodbijanim sklepom se ne ugotavlja oziroma odloča o lastninskem položaju posameznih delov stavbe ali lastništvu pripadajočega zemljišča. Opravljena je le presoja, ali je elaborat geodetske meritve primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa.
SODNE TAKSE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079352
ZST-1 člen 3, 3/9, 8, 11, 14, 34, 34/1. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. OZ člen 395, 395/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – nerazdelna obveznost taksnih zavezancev – skupno plačilo taksne obveznosti – taksna oprostitev – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – osebna veljavnost sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks – zavezanec za plačilo sodne takse
Obveznost oseb, ki morajo skupaj plačati taksno obveznost, je nerazdelna. To pomeni, da vsi odgovarjajo za plačilo, obveznost pa preneha, ko je popolnoma izpolnjena.
Izdaja vmesne sodbe predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanje o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini zahtevka (ki je tu pridržana za končno sodbo). Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh toženčevih ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi, če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo le na podlago zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati.
- Glede na pravnomočno vmesno sodbo, s katero je sodišče odločilo o temelju odškodninske odgovornosti dolžnikov, ni razlogov, da bi dolžnika po končni sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 351/1995 z dne 9. 3. 2011, ki predstavlja izvršilni naslov, odgovarjala drugače kot je to določeno s sodbo Okrožnega sodišča v Celju sodbo P 351/1995 z dne 14. 9. 2006, ki je bila v celoti potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 945/2007 z dne 13. 12. 2007. Sodbo, ki je izvršilni naslov, je potrebno uporabiti in razlagati v povezavi s pravnomočno vmesno sodbo.
Njen interes, da bodo toženčevi stroški čim manjši, ker mu jih je obljubila sama povrniti, je le ekonomski in ne pravni interes, saj ne vpliva na njen pravni položaj.
Pritožnica svojega intervencijskega interesa ne more utemeljiti s tem, da lahko tožnik tožbo spremeni in toži (še) njo, čeprav mora v to sama tedaj šele privoliti, saj je to logičen nesmisel.
STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0072488
OZ člen 190, 275, 347, 347/1. SPZ člen 118.
upravnik – obratovalni stroški – stroški upravljanja – zastaranje – novejša sodna praksa – subrogacija po zakonu – zastaralni rok – občasne terjatve
190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga, specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki primerov, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegove obveznosti do dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije.
spor majhne vrednosti – trditveno breme – navajanje dejstev – razpravno načelo – načelo ekonomičnosti – sklepčnost – navedbe glede višine – neupravičena pridobitev – trditve o prikrajšanosti – trditve glede obogatitve – sklicevanje na izdani račun pri neupravičeni pridobitvi – materialno procesno vodstvo
Načelo ekonomičnosti – kljub temu, da je v sporu majhne vrednosti posebej poudarjeno – tožeče stranke ne odvezuje skrbnosti pri navajanju dejstev. Enako kot v rednem postopku, mora tožeča stranka tudi v sporu majhne vrednosti navesti dejstva, ki subsumirana pod pravno normo, zadoščajo za sklep o utemeljenosti zahtevka.
Ker tožeča stranka v svojih navedbah dobavljenih količin in vrednosti dobavljenega plina ni navedla, toženi stranki ne more očitati, da so njeni ugovori pavšalni. Neutemeljen je očitek, da višine postavk na računih tožena stranka ni konkretno prerekala, kajti medsebojno obligacijsko razmerje strank temelji na neupravičenem prehodu premoženja in ne na računih, ki izkazujejo pogodbeno obveznost tretje osebe.
naknadno najdeno premoženje izbrisane družbe – določitev pripadajočega zemljišča k stavbi – udeleženci – pogoji za postavitev skrbnika za poseben primer
Določba 8. odstavka 16. člena ZVEtL omogoča postavitev skrbnika za poseben primer v primerih smrti ali prenehanja udeleženca med postopkom ali pred njegovim začetkom, vse dokler pravni nasledniki ne prevzamejo postopka. Po tej določbi pa postavitev skrbnika za poseben primer ni potrebna v primeru, če lahko sodišče brez odlašanja ugotovi pravne naslednike in jih povabi, naj prevzamejo postopek.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – pogoji za ločitev zapuščine – verjetnost obstoja terjatve – prezadolženost dediča
Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek.
Na tožniku je materialno dokazno breme za izkaz obstoja najemnega razmerja ter višine dajatve iz omenjenega razmerja, toženec, ki zatrjuje, da je pogodbene obveznosti izpolnil, pa mora izkazati njihovo plačilo.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0081556
ZIZ člen 15. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 161, 161/2. ZOdvT člen 15, 15-4, 21, 21/1. ZST-1 člen 20, 32.
začasna odredba – pravdni stroški – načelo uspeha – delni uspeh v pravdi – odvetniška nagrada – ugotavljanje vrednosti predmeta odvetniške storitve – uporaba zakona, ki ureja sodne takse, glede vrednosti predmeta – vrednost spornega predmeta – vrednosti več spornih predmetov – ista zadeva – sprememba vrednosti predmeta med postopkom – sosporniki
Pri odločitvi, da v opisanem posebnem položaju vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je predpostavka enakost ali vsaj podobnost vrednosti spornih predmetov. Lahko so sicer vrednosti spornih predmetov tudi bistveno različne, vendar morajo posebne okoliščine primera opravičevati odločitev, da naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - izvedensko mnenje - izvedenec
Mnenja o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Neprimerno je zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ.
Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je potrebno zdravstveno stanje tožnika, glede na različnost mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ter ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije tožnika v Bosni in Hercegovini, še dodatno razčiščevati in je v zvezi s tem pridobilo dvoje dodatnih dopolnilnih mnenj invalidskih komisij tožene stranke. Glede na različna mnenja izvedenskih komisij glede tožnikove invalidnosti je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela materialne resnice pri ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti angažirati izvedence medicinske stroke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožba je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe. Prepozno tožbo je zato sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
denarna socialna pomoč - prepozna pritožba zoper odločbo
Toženec je zavrgel tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila odločba vročena, ko jo je tožnik dejansko prejel. Glede na pravni pouk, vsebovan v izpodbijani odločbi, da se šteje odločba za vročeno 21. dan od dneva odpreme in da lahko vloži pritožbo v 15 dneh od prejema odločbe, je bila pritožba pravočasna, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti ter vrniti tožencu v nadaljnji upravni postopek.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023400
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 20, 20/2, 160, 160/1, 160/2, 160/4. ZKP člen 273, 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – zavrženje zasebne tožbe – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – udeležba pri kaznivem dejanju – preizkus v mejah pritožbenih navedb – naklep – malomarnost – utemeljenost razlogov verjeti v izjave – preizkus obtožnega akta – novinarski prispevek – svoboda izražanja – zavrnitev pritožbe
Ker zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave, so nepomembne pritožbene navedbe, da obdolženci niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, ki so jih podali. Prvenstveno to velja prav v primerih, ko očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni spisa zasebne tožbe.