izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je zadnjega dne, ko je bil na delu, toženi stranki povedal, da je polomljen, da ne more delati in da gre k zdravniku po bolniški stalež. S tem je toženo stranko seznanil s svojim zdravstvenim stanjem oziroma predvidenim bolniškim staležem, zaradi česar očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da pet dni zaporedoma ni prišel na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ni utemeljen.
Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče opredeliti kot ustrezno denarno nadomestilo, saj je glede na omejitve pravice tožene stranke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve in glede na trajanje omejitve določeno v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni pa ni utemeljen.
Tožnik bi tožbo moral vložiti v roku 30-ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njegovi zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštoval, ampak je tožbo vložil po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
osebni stečaj - odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – prevzemanje novih obveznosti - sodna poravnava
S sklenjeno sodno poravnavo stečajna dolžnica ni prevzela take obveznosti, ki jo kot oviro za odpust določa 4. točka 399. člena ZFPPIPP. Na ta način sta dolžnica in pritožnik le sporazumno uredila medsebojne pravice in obveznosti iz njunega, že prej obstoječega pravnega razmerja.
Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30-ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
nepristop stranke na narok - fikcija umika tožbe - odločitev glede na stanje spisa - upravičeni razlogi za izostanek iz naroka – zdravstvene težave
Če tožeča stranka na enega od poznejših narokov ne pristopi, lahko sodišče meritorno odloči o zadevi le, če nasprotna stranka predlaga odločitev glede na stanje spisa oziroma če se ne strinja z domnevo umika tožbe.
Zgolj sklicevanje na zdravstvene težave ne zadošča. Stranka bi morala ne le zatrjevati, temveč tudi izkazati upravičene razloge za izostanek iz naroka. Gre za razloge, ki utemeljujejo preložitev naroka v skladu s 1. odst. 115. čl. ZPP. V primeru bolezni lahko preložitev naroka utemelji le nepredvidljiva in nenadna bolezen, ki se izkaže z zdravniškim opravičilom, izdanim na posebnem obrazcu.
Ker tožnik ni dokazal, da se je s toženo stranko dogovoril za plačilo mesečne plače v znesku, ki ga je enostransko vpisal v prilogo k pogodbi o zaposlitvi, njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike do tega zneska ni utemeljen.
Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo v obliki inventurnega manka ni utemeljen, ker tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske obveznosti tožene stranke. Tožena stranka kot delavka za škodo ne odgovarja objektivno (četudi je opravljala delo poslovodje), krivde pa tožeča stranka ni dokazala, saj ni dokazala, da je tožena stranka ravnala naklepno oziroma iz hude malomarnost.
Sodišče prve stopnje je določilo preizkusno obdobje, upoštevaje starost dolžnice, v okviru z zakonom predpisane dolžine preizkusnega obdobja glede na podatke, s katerimi je razpolagalo. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki so pomembne za določitev dolžine preizkusnega obdobja, pa so pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa jih ni upoštevalo, saj dolžnica ni navedla, zakaj teh dejstev ni navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v predlogu za odpust dolga.
Tožeča stranka v pravdi ni uspela, saj je bila njena tožba zavržena. Na uspeh tožeče stranke v tej zadevi torej ne more vplivati dejstvo, da naj bi bila v času vložitve tožbe le-ta potrebna zaradi uresničitve zatrjevanih pravic tožeče stranke. Med postopkom je namreč pravni interes zanjo tožeči stranki prenehal in se je postopek končal z zavrženjem tožbe, kar pomeni, da s tožbo ni uspela. Prav tako niso pomembne okoliščine, zaradi katerih je prišlo do prenehaja pravnega interesa tožeče stranke za tožbo, torej, da je bila vtoževana terjatev tožeči stranki priznana v stečajnem postopku nad toženo stranko.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – gospodarski spor – fizična oseba
V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi z obveznostmi lastnika poslovnih prostorov tožene stranke kot fizične osebe, za tako vrsto spora pa ne veljajo pravila, ki so določena za postopek v gospodarskih sporih, temveč splošna pravila glede stvarne pristojnosti.
ZIZ člen 15. ZPP člen 105, 105/3, 108, 108/1. ZD člen 136, 136/2, 142, 142/1, 142/2.
podpis ugovora – dopolnitev vloge – oseben podpis v pisarni vpisnika - smrt dolžnika – nadaljevanje izvršbe z dediči – dedovanje - sprejem dediščine - sprejem dednega deleža in sočasni odstop dednega deleža sodediču – solidarna odgovornost sodedičev
Iz uradnega zaznamka izhaja, da je dolžnica osebno v pisarni, dne 20.8.2004, ugovor podpisala. Dolžnica je torej ugovor ustrezno popravila, zato je sklep o zavrženju njenega ugovora v nasprotju s podatki v spisu in tako nezakonit.
L.K. in B. K. se dedovanju nista odpovedala, temveč sta se k dedovanju priglasila, svoja dedna deleža pa odstopila K.A. Takšno izjavo je po zakonu šteti za sprejem dediščine oz. dednega deleža in za sočasni odstop dednega deleža sodediču. Zapustnikovih upnikov se odstop dednega deleža ne tiče, ker pri njem niso sodelovali. Zato njim še nadalje odgovarjata tudi sodediča, torej L.K. in B.K., solidarno s sodedičem – pridobiteljem, torej K.A.
Učinek, ki sta ga pogodbenika s (prikrito) pogodbo o garanciji za neplačani del kupnine zasledovala, je bil v prehodu lastninske pravice na tožnikovem stanovanju na toženca - upnika, če tožnik – dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti. Ta učinek je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima zastavna pogodba s t. i. komisoričnim sporazumom (lex commisoria), ki pa je prepovedan oziroma ničen.
Pri tožbi zaradi prikrajšanja nujnega deleža je treba najprej doseči razveljavitev oziroma pravno neučinkovitost darilne pogodbe proti nujnemu dediču, nato pa doseči vrnitev ustreznega dela premoženja: če je zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v zapuščino, če ne, kot je primer v obravnavani zadevi, pa vrnitev upravičencu.
Tožeča stranka sicer navaja, da premoženja (še ni) uspela unovčiti in terjatev (še) ne izterjati ter da ni pričakovati, da bodo sredstva unovčena oziroma terjatve izterjane do celotne ocenjene višine. Ker je torej razvidno, da obstaja premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči (med drugim tudi) za kritje stroškov postopka, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pravilna.
predlog pravne osebe za oprostitev plačila sodnih taks – plačilo sodne takse iz stečajne mase – premoženje stečajnega dolžnika
Tožeča stranka navaja, da premoženja (še ni) uspela unovčiti in terjatev (še) ne izterjati ter da ni pričakovati, da bodo sredstva unovčena oziroma terjatve izterjane do celotne ocenjene višine. Ker je torej razvidno, da obstaja premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči (med drugim tudi) za kritje stroškov postopka, je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pravilna.
Nova dejstva in novi dokazi so lahko vsebina obnovitvenega predloga, če so ta dejstva oziroma dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je nova dejstva še lahko navajala oziroma ko je nove dokaze še lahko predlagala. Dejstva in dokazi so torej morali v času sojenja že obstajati.
zamuda pri izročitvi stanovanja – dodatno naročena dela - pogodbena kazen – zamuda z izpolnitvijo – podaljšanje končnega roka za izpolnitev – dolžnikova odgovornost za zamudo – izključitev dolžnikove zamude – trditveno in dokazno breme
Domneva se, da je vzrok za kršitev pogodbe v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ta pa lahko to domnevo ovrže. Tožena stranka se lahko na podlagi 240. člena OZ razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je zamudila z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
pogodbena kazen – zamuda z izpolnitvijo – razlaga pogodb – vzrok za zamudo pri izpolnitvi obveznosti – zamuda pri izpolnitvi obveznosti
Ker tožena stranka ni dokazala, da je do zamude pri izročitvi stanovanja prišlo iz razloga, za katerega ne odgovarja oziroma da je tožnik pristal na to, da se mu stanovanje izroči po (prvotno) dogovorjenem datumu, je dolžna plačati pogodbeno kazen za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti.