Pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Naknadna odobritev skupščine članov poslovodstva ne razbremeni odgovornosti za dejanja, opravljena pred sprejetjem skupščinskega sklepa. Odškodninska odgovornost članov poslovodstva tudi v primeru odobritve nadzornega sveta ni izključena.
Upravnemu organu ni mogoče očitati hude malomarnosti samo zaradi neuporabe standarda SIST ISO 9836 pri preverjanju faktorja zazidanosti zemljišča.
Sodišče druge stopnje sme na podlagi pooblastila iz druge alineje 358. člena ZPP presojo dokazne listine opraviti brez pritožbene obravnave in na tej podlagi poseči v dejstveni substrat zadeve, ugotovljen pred sodiščem prve stopnje.
Po Uredbi 1083/2006 je nepomembno, v kateri fazi izvajanja projekta država (tožeča stranka) ugotovi nepravilnosti in ali bi jih z izvajanjem podrobnejšega nadzora lahko ugotovila že prej. Dejanj ali opustitev države, ki je nosilka sistemske skrbi za zakonito rabo sredstev iz evropskega proračuna po Uredbi 1083/2006 (vloga Evropske komisije je le dopolnilna - gl. tč. 13 obrazložitve tega sklepa), ni dopustno tolmačiti kot soglasij, zaradi katerih upravičencu nezakonito porabljenih sredstev ne bi bilo treba vrniti. To bi namreč samo po sebi pomenilo, da država Uredbe 1083/2006 ne izvršuje v polni meri, saj ne zagotavlja zakonitosti porabe evropskih sredstev, k čemur jo je zavezal evropski zakonodajalec.
V položaju, ko je bila tožena stranka pravilno poučena o posledicah neodgovora na tožbo, je neodgovor na tožbo treba razlagati tudi kot njeno privolitev v pristojnost slovenskega sodišča. V okoliščinah konkretnega primera, ko na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča ni mogoče sklepati iz trditvene podlage tožeče stranke v tožbi, niti iz tožbi priloženih dokazov, je šteti, da je pritožbeno sklicevanje na dogovorjeno pristojnost tujega sodišča šteti za prepozno in ga pritožbeno sodišče ne more več upoštevati.
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje blanketno normo, in sicer določbo četrtega odstavka 48. člena ZJN-2, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ta določba je med drugim določala, da merila ne smejo biti diskriminatorna, in da morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročanja.
Na tej podlagi je treba izhajati iz naslednjih ugotovitev:
(a) načelo nediskriminacije je neločljivo povezano z načelom enakega obravnavanja ponudnikov in načelom preglednosti; brez načela preglednosti ni mogoče zagotoviti "neobstoja tveganja favoriziranja in samovolje javnega naročnika";
(b) merila za oddajo naročila bodo diskriminatorna, kadar so namenjena ustvarjanju neupravičeno neenakega položaja med ponudniki v okviru javnega naročila in s tem ustvarjajo možnost favoriziranja ponudnika in s tem samovolje naročnika;
(c) ni mogoče enačiti (i) zahteve po enakem dostopu vsem ponudnikom in (ii) prepovedi ustvarjanja neupravičenih ovir za odprtost javnih naročil konkurenci.
Neupravičeno diskriminatorno merilo je torej pravni standard. Zakon natančneje ne pojasnjuje njegove vsebine, saj je ocena o upravičenosti ali neupravičenosti diskriminatornosti odvisna od različnih okoliščin (pogodbenega tipa, predmeta javnega naročila, vrste storitve, količine predmeta, obsega storitve, kompleksnosti posla in podobno).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da merilo pedagoško-andragoške izobrazbe za voznika šolskega avtobusa samo po sebi (še) ni nujno diskriminatorno oziroma smiselno nepovezano s predmetom javnega naročila. Merilo pedagoško-andragoške izobrazbe v objektivnem smislu torej pomeni določeno dodano vrednost, saj več znanja v zvezi z ravnanjem z otroki ne more škodovati.
V obravnavanem primeru je bilo merilo, ki je na splošni in abstraktni ravni lahko smiselno povezano s predmetom javnega naročanja in kot tako nediskriminatorno, v naprej oblikovano z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom. Nezakonito je bilo v konkretnem primeru, da so bili obsojenci med sabo že vnaprej dogovorjeni, da bo obsojena C. C. tudi po ponovnem javnem razpisu s svojim podjetjem še naprej opravljala šolske prevoze otrok, četudi na račun izkrivljanja konkurence in neupravičenega diskriminiranja ostalih potencialnih ponudnikov. Celotno ravnanje obsojencev je bilo tako ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa javnega naročila, ki je bilo prilagojeno v naprej izbrani ponudnici, ki je prevoze doslej že opravljala in se je z obsojencema v lokalnem okolju poznala.
Če je namen merila izkrivljanje konkurence med ponudniki tako, da se merila prilagajajo individualnim referencam določenega (bodočega) ponudnika, potem merilo ne more biti več "smiselno" - sploh, če ni sorazmerno predmetu javnega naročanja. Merilo bo zato lahko neupravičeno in diskriminatorno, četudi bodo merila oblikovana splošno in abstraktno, enako dostopna vsem in v razumni vsebinski povezavi s predmetom naročila. Tudi v takšni situaciji si je mogoče zamisliti merilo, s katerim se omejuje dostop nekaterih ponudnikov, favorizira druge in s tem omogoča samovolja naročnika. Takšno merilo je sicer oblikovano kot splošno in abstraktno, vendar z namenom ureditve posamičnega razmerja z določenim (favoriziranim) ponudnikom.
Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje.
ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na drugo osnovno šolo potrebno soglasje staršev ali ne).
Presoja, ali je prepis otroka na drugo osnovno šolo vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in zato terja sporazum staršev o tem (drugi odstavek 151. člena DZ), je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Nasprotovanje enega od staršev pa pomeni, da obstaja možnost, da gre za tako vprašanje. Če eden od staršev s prepisom ne soglaša, je torej treba presoditi utemeljenost njegovega nasprotovanja temu prepisu, tako z vidika vprašanja, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, kot z vidika utemeljenosti razlogov za nasprotovanje temu prepisu. O tem je pristojno odločati okrožno sodišče v posebnem nepravdnem postopku za varstvo koristi otroka, ki ga ZNP-1 v 7. oddelku Drugega dela posebej ureja tudi za vprašanja izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Ravnatelj osnovne šole ni pristojen ne za presojo o tem, ali gre pri prepisu otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, še manj za presojo, ali je nasprotovanje temu prepisu (ne)utemeljeno. Zato v primeru, ko eden od staršev prepisu nasprotuje, o tem ne more odločiti, čeprav je vlogo za prepis podal tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. To pomeni, da o prepisu (čeprav gre za šolo v šolskem okolišu otrokovega stalnega prebivališča) v takem primeru lahko odloči le, če je ta sporazum nadomestila odločitev pristojnega sodišča.