TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v okviru pogojne obsodbe določena zaporna kazen ob sicer nespremenjeni preizkusni dobi zniža na 10 (deset) mesecev zapora.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih sodba potrdi.

Kot izhaja iz razlogov v napadani sodbi ni dvoma, da sme pooblaščena uradna oseba namesto sankcije kršitelja le opozoriti, to pa sme storiti le takrat, če je prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba istočasno oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo v konkretni zadevi tudi zadosten ukrep, kajti prekršek neznatnega pomena je tisti prekršek, ki je storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oz. ne bo nastala škodljiva posledica ali pa je le ta neznatna (člen 6.a ZP-1). Povedano pomeni, da tudi opozorilo sme uradna oseba izreči le takrat, če je prekršek zanesljivo ugotovljen in ob predpostavki, da je storjen v posebnih okoliščinah, te pa ne morejo biti dvom pooblaščene uradne osebe o tem, ali je prekršek sploh storjen, kot navaja tudi pritožba.

Iz izpodbijane sodbe v tej zvezi izhaja, da je prvo sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo težo storjenega dejanja in dejstvo o kaznivosti in nesprejemljivosti obtoženčevega ravnanja kot uradne osebe v statusu policista, ko bi kot uradna oseba nedvomno moral biti vzgled in vzor zakonitega, korektnega in etičnega ravnanja, kar je po prepričanju prvega sodišča še posebej zavržno. Takšna utemeljitev prvega sodišča pa tako, kot utemeljeno izpostavlja pritožba pomeni, da je prvo sodišče zakonski znak kaznivega dejanja (status uradne osebe) štelo kot obteževalno okoliščino, kar je nepravilno.