TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Dolžnica se je kot solastnica do ½ nepremičnine v zemljiško knjigo vpisala na podlagi notarskega zapisa o razdelitvi skupnega premoženja. Skladno s sodno prakso ima tak način delitve premoženja oziroma prehod premoženja iz režima skupnega premoženja v solastnino pravno poslovno naravo, dolžnica pa se je v konkretnem primeru kot solastnica v zemljiško knjigo vpisala že po zaznambi sklepa o izvršbi in je torej na pravno poslovni način pridobila solastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini. Ker po drugem odstavku 170. člena ZIZ s tako zaznambo pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica ob opisanem zemljiškoknjižnem stanju v tem izvršilnem postopku ne more uspeti z ugovornim in v pritožbi obširno ponovljenim uveljavljanjem, da je bila že v času zaznambe sklepa o izvršbi solastnica te nepremičnine na originarni podlagi (ugotavljanju takih dejstev namreč izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje).

Opisano stališče pa nikakor ne pomeni, da dolžnica takih navedb ne more uveljavljati v tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ. Po prvem odstavku tega člena namreč lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Sodišče je v obravnavani zadevi o ugovoru odločilo na podlagi dejstva, ki se nanaša na način in trenutek pridobitve dolžničine solastninske pravice (in s tem povezanim vprašanjem utemeljenosti dovolitve izvršbe na solastni delež dolžnice na nepremičnini), to dejstvo pa je med strankama sporno. V zvezi z drugim pogojem, to je, da se morajo dejstva nanašati na terjatev, pa je sodna praksa že zavzela stališče, da je pravda na nedopustnost izvršbe mogoča tudi v primeru, ko je povezanost s terjatvijo vsaj posredna, torej tudi v primeru, ko dolžnik v ugovoru uveljavlja impugnacijske razloge oz. razloge, ki kljub obstoju terjatve preprečujejo izvršbo, mednje pa sodi tudi zatrjevanje, da terjatev ni prešla na hipotekarno dolžnico.

Pravilno je zavrnjen tudi ugovorni očitek, da je B. B. skupno premoženje obremenil brez soglasja hipotekarne dolžnice, ki za obremenitve ni vedela in zanje ni podala soglasja, zato so nične. Kot je bilo že pojasnjeno, je upnik zastavno pravico v obravnavani zadevi pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi, torej prisilno in ne na pogodbeni podlagi, zato take navedbe niso pravno relevantne.

Tudi za zaslišanje strank se uporablja določba 236. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po kateri mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim navesti, o čem naj priča. Gre za zahtevo po substanciranju dokaznega predloga, preko katere se manifestira razpravno načelo iz 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in s pomočjo katere lahko sodišče oceni smotrnost izvedbe predlaganega dokaza. Ni naloga sodišča, da namesto stranke (ki jo sicer zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec) med njenimi obširnimi navedbami išče dejstva, o katerih bi lahko morda izpovedal zaslišani, temveč je naloga same stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno in konkretizirano pojasni, v zvezi s katerimi dejstvi bo zaslišani pričal.

Predmetni izvršilni postopek se vodi na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi izključno samo na dolžnika B. B., zaradi načela stroge formalne legalitete pa ga ni dopustno širiti na ugotavljanje morebitne materialne solidarne odgovornosti hipotekarne dolžnice za podjetniške dolgove zakonca. Povedano drugače, zoper hipotekarno dolžnico se izvršba vodi le zato, ker se je v zemljiško knjigo vpisala kot solastnica obremenjenega premoženja, vprašanje njene materialne odgovornosti za dolgove zakonca iz njegove poslovne dejavnosti pa ob dejstvu, da upnik zoper njo na tej podlagi še nima izvršilnega naslova, za predmetni izvršilni postopek ni pravno relevantno.