TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Da bi se skupina prostorov štela za stanovanje, mora biti po 1. odstavku 4. člena ZSR (pozitivna definicija) tudi namenjena za stanovanje, po 2. odstavku istega člena pa ne sme biti namenjena za začasno prebivanje - začasna delavska stanovanja na stavbiščih, prostorih v provizoričnih objektih in podobno (negativna definicija). Ker pa je bil objekt, v katerega se je tožnica vselila, namenjen poslovni dejavnosti (shranjevanju orodja) oziroma začasnemu bivanju, je že iz tega razloga brez posebnega razčlenjevanja jasno, da se prostora (hodnik in soba), ki ju je leta 1987 zasedla tožnica, ne moreta šteti za stanovanje. Da bi se skupina prostorov štela za stanovanje, tudi ni dovolj zgolj to, da so gradbena celota ter da imajo poseben vhod. Omogočati morajo tudi tako bivanje, ki dosega vsaj minimum v slovenskem okolju običajnega stanovanjskega standarda (med drugim morajo dajati vsaj možnost uporabe stranišča in kopalnice). Ni torej dovolj, da varujejo stanovalce pred vremenskimi nevšečnostmi, njihovo pohištvo pa pred znatno škodo. To so kriteriji, s katerimi je zakonodajalec v 2. odstavku 7. člena ZSR opredelil pojem najpotrebnejših prostorov. Kriteriji stanovanja pa te nujno presegajo.