TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba proti sklepu z dne 2.10.2000 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbi proti dopolnilnemu sklepu z dne 30.10.2000 se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da mora tožeča stranka toženi povrniti 180.000,00 SIT pravdnih stroškov. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

1. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je treba pri izdaji ureditvene začasne odredbe upoštevati tudi položaj tožene stranke. Takšno izhodišče je narekovalo primerjavo škode, ki bi hipotetično nastala tožeči stranki (poškodovanje hiše in oddajo v najem drugim ljudem) in negativnih posledic za toženo stranko (izselitev iz hiše in nemožnost opravljanja gostinske dejavnosti ter pridobivanja sredstev za preživljanje). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bila predlagana začasna odredba za toženo stranko preveč škodljiva in bi zato presegla sam namen zavarovanja. Če je v dani situaciji mogoče nenadomestljivo škodo odvrniti tudi z začasno odredbo, ki manj škodljivo posega v položaj tožene stranke, je pravilen restriktiven pristop. Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da bi tožeča strank za preprečitev sile in nastanka nenadomestljive škode namesto predlagane, lahko izbrala tudi začasno odredbo z drugačno vsebino (3. točka 268. čl. ZIP), s katero bi bil dosežen namen začasne odredbe, hkrati pa ne bi nastale škodljive posledice za toženo stranko. 2. Nenadomestljiva škoda je pravdni standard, ki ga je treba šele zapolniti z okoliščinami konkretnega primera. Kot predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana zgolj zaradi nemožnosti naturalne restitucije. Odškodninske posledice se načeloma lahko vedno pokrije tudi z denarno odškodnino, zato pojma nenadomestljive škode ni mogoče razumeti kot škode, ki se po določilih o odškodninski odgovornosti v Zakonu o obligacijskih razmerjih lahko povrne kot odškodnina.