TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi, delno pa se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se po spremembi v celoti glasi:

"I. Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh plačati 9909,31 EUR z zakonskimi zamud­nimi obrestmi od 9. 12. 2021 do plačila.

II. Tožbena zahtevka za plačilo 2011,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2021 do plačila ter plačilo 5960,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obre­stmi za primer zamude s plačilom se zavrneta.

III. Tožnica mora toženki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 1239,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje."

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov.

Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s tožnico sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožnico pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.

Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožnica zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je toženka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.