TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani točki II. izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Za izračun zneska, ki mora dolžniku ostati v izvršbi, je potrebno poznati višino minimalne plače, saj ZIZ izračun veže nanjo, in sicer se znesek omejitve izračuna iz bruto minimalne plače, brez zmanjšanja za prispevke in davke. Tak način izračuna namreč pomeni, da je varovani znesek za vse dolžnike enak in je odvisen le od bruto minimalne plače, kot je določena v Zakonu o minimalni plači.

Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se pri ugotavljanju višine rubljivih prejemkov izhaja iz bruto zneskov prejemkov delavca. Znesek, ki mora dolžniku ostati, predstavlja finančni minimum, ki še omogoča preživetje, zato se obračuna od neto (in ne bruto) dolžnikovih prejemkov.

Glede na določbo 134. člena ZIZ sodišče v izvršilnem postopku naloži delodajalcu le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca pri (ne)izvrševanju sklepa o izvršbi. Upnik je sicer upravičen tudi do povrnitve navedene škode (četrti odstavek 134. člena ZIZ), vendar pa (enako kot v primeru nasprotne izvršbe) povračila te škode ne more uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku. Ker zakonske zamudne obresti od izterjevane glavnice predstavljajo škodo zaradi pritožnikove zamude, da pravilno izvrši sklep o izvršbi, dolžniku v sklepu, izdanem po 134. členu ZIZ, ni mogoče naložiti v plačilo teh zakonskih zamudnih obresti.