TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama prvotožene stranke in stranskega intervenienta se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi:

- v prvem odstavku I. točke izreku v delu, v katerem je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna nerazdelno z drugotoženo stranko plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2012 dalje, in

- v II. točki izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da prvotožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V tem obsegu se zadeva odstopi v sojenje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču - Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

II. Pritožbi tožeče in drugotožene stranke se zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških prvotožene stranke in stranskega intervenienta se pridrži za končno odločbo. Tožeča in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki je tožniku nastala ob obravnavanem škodnem dogodku. Ugotovilo je, da je tožnik spornega dne kot zaposleni pri drugotoženi stranki opravljal delo varovanja proizvodne enote prvotožene stranke. Ta je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri stranskem intervenientu. Delovno sodišče je za odločanje v sporu zoper zavarovalnico pristojno le, kadar je ta tožena skupaj z delodajalcem (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). V obravnavanem sporu prvotožena stranka ni niti tožnikov delodajalec niti uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, niti zavarovalnica delodajalca. Prvotožena stranka je zgolj imetnik proizvodne enote, za varovanje te enote pa je imela sklenjeno pogodbo o storitvah zasebnega varovanja z drugotoženo stranko. Na območju te enote je tožnik opravljal delo varovanja in je prišlo do škodnega dogodka. S tem pa prvotožena stranka še ni pridobila lastnosti delodajalca, uporabnika ali zavarovalnice, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu zoper prvotoženo stranko.

Tožnik v tem sporu vtožuje povračilo škode, ki mu je nastala v posledici padca, do katerega je prišlo, ker se je spotaknil čez železno palico, ki je v višini približno 5 cm štrlela iz betonske podlage. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ), ker ta ni poskrbela za neovirano in varno hojo po dvorišču varovanega objekta na način, da bi odstranila železo, ki je štrlelo iz betonske podlage oziroma ga ustrezno označila in zavarovala. Ugotovilo je, da drugotožena stranka pred prevzemom varovanja varovanega območja ni (dovolj skrbno) pregledala. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti drugotožene stranke in o odstotnosti soprispevka tožnika k nastalemu škodnemu dogodku.