TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Tožnik je s plezanjem na delovni stroj izpolnjeval navodila nadrejenega in ni ravnal samovoljno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je res nenavadno, da bi se delavec med delovnim procesom vzpel na delujoč delovni stroj, a tega ni upoštevalo pri ugotavljanju soprispevka tožnika, saj je kot bistveno štelo le dejstvo, da je tožnik izpolnjeval navodilo. Tožnik bi se moral zavedati, da plezanje na delovni stroj ni dovoljeno, in da se lahko stroj premakne, ne nazadnje pa je bil tožnik skupinovodja in ne navaden delavec, zato je utemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da bi moral biti toliko bolj pazljiv. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin ocenjuje, da je tožnik s svojim ravnanjem in kršenjem pravil o varnem delu vsaj v manjšem delu prispeval k nastanku škodnega dogodka (10-20 %).

Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen čas nastanka škode. Škoda nastane takrat, ko se poseg izraža v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot tudi obseg škode, ki jo trpi oškodovanec. Od ugotovitve tega časa je odvisen začetek teka objektivnega zastaralnega roka. Absolutno zastaranje odškodninske terjatve po drugem odstavku 352. člena OZ teče od tedaj, ko je škoda nastala, to pa ni vedno istočasno s škodnim dogodkom in je zato treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala.