TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2023 do plačila. Kar zahteva iz naslova zamudnih obresti več (od 28. 11. 2022 do 27. 6. 2023), se zavrne."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka krije tožena stranka sama.

Zmotno je stališče pritožbe o nedopustnosti tožbe oziroma neutemeljenosti stroškovnega zahtevka, ker je tožnica podpisala Sporazum z dne 10. 10. 2022 (v katerem sta stranki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata ena do druge nikakršnih medsebojnih zahtevkov, ki bi izhajali iz delovnega razmerja), s čimer naj bi prenehala tudi terjatev za povračilo stroška zahteve z dne 23. 9. 2022. Ta terjatev je nastala v času delovnega razmerja pri toženki, Sporazum (ki je bil ravno tako sklenjen v času delovnega razmerja) pa je izrecno ne omenja. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024 poudarilo, da ni razlike med zapadlimi in nezapadlimi terjatvami, ki pripadajo delavcu v času trajanja delovnega razmerja. Zato odpoved delavca terjatvam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice ni prenehala s podpisom Sporazuma.

Tožnica je z zahtevo za odpravo kršitev od toženke med drugim zahtevala, da jo ob upoštevanju napredovanj uvrsti v višji plačni razred (v določenih obdobjih za 1, v določenih obdobjih pa za 2 plačna razreda) in ji izplača razliko v plači. Uveljavljala je nepravilnost uvrstitve v plačni razred; v povezavi s tem nedenarnim zahtevkom je zahtevala tudi razliko v plači. Skladno z desetim odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) oziroma 24. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se je tožnica obrnila s pisno zahtevo najprej na toženko, ki je zahtevi delno ugodila. Zato ne drži pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko uveljavljala pravico do plače le neposredno pred delovnim sodiščem.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od stroškov predhodnega postopka pred dnem vložitve tožbe, ampak šele od datuma vložitve tožbe (28. 6. 2023). Sodišče prve stopnje ji je tako neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti že od datuma seznanitve tožnice z računom njenega pooblaščenca za opravljeno odvetniško storitev (28. 11. 2022).