Odločba o ugotovitvi, da so 26. člen, šesti odstavek 29. člena in osmi odstavek 29. člena Zakona o divjadi in lovstvu v neskladju z Ustavo, o delni razveljavitvi prvega odstavka 65. člena in o razveljavitvi prve alineje sedmega odstavka 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu in o ugotovitvi, da tretji odstavek 1. člena, 3. člen, peti in šesti odstavek 4. člena, tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 7. člena, drugi odstavek 8. člena, 9., 11., 25., 31., 32., 33., 34., 35. 36., 40. člen, prvi in sedmi odstavek 50. člena, prvi in drugi odstavek 53. člena, 67., 75. in 76. člen Zakona o divjadi in lovstvu niso v neskladju z Ustavo, ter o zavrženju pobud

5104. Odločba o ugotovitvi, da so 26. člen, šesti odstavek 29. člena in osmi odstavek 29. člena Zakona o divjadi in lovstvu v neskladju z Ustavo, o delni razveljavitvi prvega odstavka 65. člena in o razveljavitvi prve alineje sedmega odstavka 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu in o ugotovitvi, da tretji odstavek 1. člena, 3. člen, peti in šesti odstavek 4. člena, tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 7. člena, drugi odstavek 8. člena, 9., 11., 25., 31., 32., 33., 34., 35. 36., 40. člen, prvi in sedmi odstavek 50. člena, prvi in drugi odstavek 53. člena, 67., 75. in 76. člen Zakona o divjadi in lovstvu niso v neskladju z Ustavo, ter o zavrženju pobud

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevami Državnega sveta, Občine Preddvor, ki jo zastopa župan Franc Ekar, in Občine Jezersko, ki jo zastopa župan Milan Kocjan, ter na pobude Marije Stritar iz Mojstrane, Jožefa Bariča iz Črnomlja, Petra Vincencija Kunstlja iz Vrhnike, Jožeta Šinkovca iz Boštanja, Mojce Belec iz Preddvora, Majde Rumpret in Metke Belec iz Ljubljane, Janeza Praperja in Ivana Volerja iz Črne na Koroškem, dr. Aleksandra Majdiča z Bleda, ter v postopku za preizkus pobud Lovskega društva Kokra, ki ga zastopa mag. Stane Bergant, in Lovskega društva Preddvor, ki ga zastopa predsednik Zdravko Žižmond, na seji 9. novembra 2006

Člen 26 Zakona o divjadi in lovstvu (Uradni list RS, št. 16/04) je v neskladju z Ustavo, ker ne omejuje trajanja prednostne pravice dosedanjih upravljavcev lovišč pri pridobitvi koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo na postopek prve podelitve koncesije po uveljavitvi Zakona.

Šesti odstavek 29. člena Zakona o divjadi in lovstvu je v neskladju z Ustavo, ker ne določa, da pripada del koncesijske dajatve tudi občini, na območju katere se izvaja koncesija.

Osmi odstavek 29. člena Zakona o divjadi in lovstvu je v neskladju z Ustavo.

Zakonodajalec mora neustavnost, ugotovljeno v 1., 2. in 3. točki izreka te odločbe, odpraviti v roku enega leta od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Del besedila v prvem odstavku 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu, ki se glasi: »najmanj 15«, in prva alineja sedmega odstavka 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu se razveljavita.

Tretji odstavek 1. člena, 3. člen, peti in šesti odstavek 4. člena, tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 7. člena, drugi odstavek 8. člena, 9., 11., 25., 31., 32., 33., 34., 35., 36., 40. člen, prvi in sedmi odstavek 50. člena, prvi in drugi odstavek 53. člena, 67., 75. in 76. člen Zakona o divjadi in lovstvu niso v neskladju z Ustavo.

Pobudi Lovskega društva Kokra in Lovskega društva Preddvor za začetek postopka za oceno ustavnosti 21. člena, prve in pete alineje prvega odstavka 23. člena, prvega odstavka 24. člena, 60. člena, 64. člena, tretjega, osmega in devetega odstavka 65. člena ter 66. člena Zakona o divjadi in lovstvu se zavržeta.

Državni svet v zahtevi navaja, da sta 7. in 8. člen Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Pri oblikovanju lovišč in lovišč s posebnim namenom naj bi bilo izključeno sodelovanje lastnikov zemljišč in gozdov, medtem ko lahko sodelujejo lovske in druge naravovarstvene organizacije. Na podlagi 7., 8. in 9. člena ZDLov-1 naj bi se ustanavljala lovišča ne glede na lastništvo lovnih površin, zato naj bi bila lastnikom lovnih površin bistveno omejena lastninska pravica. Ker naj za takšno zmanjšanje upravičenj lastninske pravice ne bi bilo predvideno ustrezno nadomestilo, naj bi bila takšna ureditev v neskladju z 69. členom Ustave. Državni svet meni, da Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju ZVO) izrecno priznava pridobljene pravice pravnim osebam pri izkoriščanju naravnega bogastva. ZDLov-1 naj bi v V. delu z naslovom »Trajnostno gospodarjenje z divjadjo« (25., 26., 27. in 28. člen ZDLov-1) uredil podelitev koncesije drugače, kot je urejena v ZVO in drugih podobnih predpisih, zato naj bi bile navedene določbe v neskladju z ZVO in z 2. členom Ustave (poseg v pridobljene pravice). Lovske družine, ki so do sedaj upravljale z divjadjo, naj bi bile v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi subjekti, ki so nosilci pravice do izkoriščanja naravne dobrine (npr. imetniki vodnogospodarskega dovoljenja). S tem naj bi bil kršen 22. člen Ustave. Sedmi odstavek 29. člena ZDLov-1 naj bi urejal ustanovitev posebnega sklada, ki naj bi bil namenjen plačilu obremenjenosti kmetijskih zemljišč in gozdov po divjadi. Državni svet meni, da osmi odstavek 29. člena ZDLov-1 ne določa, komu so ta sredstva namenjena in po kakšnih kriterijih se delijo, zato naj bi bila takšna ureditev v neskladju z 2. členom Ustave. Po mnenju Državnega sveta so v neskladju s 67. in z 71. členom Ustave določbe 31. do 36. člena ZDLov-1. Z obveznostmi, ki so naložene lastnikom lovnih površin, naj bi bilo poseženo v njihovo lastninsko pravico. Prvi odstavek 50. člena ZDLov-1 naj bi bil v neskladju s 33. in s 67. členom ter s prvim odstavkom 74. člena Ustave, ker naj ne bi dopuščal lova v manjših oborah. Sedmi odstavek 50. člena ZDLov-1 naj bi bil v neskladju s 33. členom Ustave, ker naj bi v primeru pobega živali iz obore lastninska pravica nad živaljo brez odškodnine prešla od lastnika oziroma imetnika obore na državo. Člen 53 ZDLov-1 naj ne bi natančno določal obsega obveznosti lastnikov lovnih površin v zvezi z zavarovanjem njihove lastnine pred škodo, ki jo lahko povzroči divjad. Zato naj oškodovanec ne bi bil že vnaprej seznanjen z obsegom svojih obveznosti pri varovanju premoženja, kar naj bi bilo v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave). S tem naj bi bilo omogočeno arbitrarno presojanje upravljavcev lovišč. Prvi odstavek 65. člena ZDLov-1 naj bi bil v neskladju z 8. členom Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 60/95 in nasl. – v nadaljevanju ZDru) in z drugim odstavkom 42. člena Ustave, ker naj bi določal minimalno število oseb, ki naj bi imele pravico ustanoviti lovsko družino. V skladu z ZDru naj bi smele društvo ustanoviti že tri osebe. V neskladju z 42. členom Ustave ter z 28. in z 29. členom ZDru naj bi bil tudi sedmi odstavek 65. člena ZDLov-1, ker naj bi določal, da lovsko društvo preneha obstajati, če je lovski družini odvzeta koncesija. Prvi in drugi odstavek 75. člena ter prvi in drugi odstavek 76. člena ZDLov-1 naj bi bili v neskladju s prvim in z drugim odstavkom 153. člena Ustave, ker naj bi bila globa, določena za storjeni prekršek, nesorazmerna s posegom v ogroženo dobrino.

Predlagateljici Občina Preddvor in Občina Jezersko menita, da bi morale pri izdelavi katastra lovskoupravljavskih območij, pri oblikovanju lovskoupravljavskih območij, lovišč in lovišč s posebnim namenom ter pri podelitvi koncesije sodelovati lokalne skupnosti. Zato naj bi bile določbe tretjega odstavka 7. člena, 11. člena, 25. člena in 26. člena ZDLov-1 v neskladju z Ustavo. Menita, da bi moralo biti v petem odstavku 29. člena ZDLov-1 urejeno pridobivanje prihodka s t. i. lovnim turizmom in s prodajo divjačine. Ker naj bi bili ti prihodki ustvarjeni na območju lokalne skupnosti, menita, da gre za siromašenje in odtujevanje naravnega bogastva z območja posamezne lokalne skupnosti brez njenega vpliva. V sedmem odstavku 29. člena ZDLov-1 bi morala biti urejena infrastruktura, ki se uporablja za lovsko dejavnost. Pobudnici menita, da bi pri območnem združenju upravljavcev, ki je urejeno v 67. členu ZDLov-1, morala sodelovati tudi lokalna skupnost.

Predlagateljica Občina Preddvor v dopolnitvi zahteve še navaja, da je 7. člen ZDLov-1 v neskladju s 67., z 42., z 9. členom in s tretjim odstavkom 71. člena Ustave, ker naj bi bile meje lovišč s posebnim namenom na območju lokalne skupnosti določene brez vpliva lokalne skupnosti in lastnikov zemljišč. Predlagateljica meni, da se predvsem na območju lovišč s posebnim namenom razvija t. i. lovski ali trofejni turizem. Iz petega odstavka 29. člena ZDLov-1, ki veže višino koncesijske dajatve samo na prihodek od prodane divjadi, ne pa na prihodek od trofej, naj bi izhajalo, da je lovski turizem v ZDLov-1 neurejen. S tem naj bi bila dopuščena arbitrarna ureditev tega področja samim upravljavcem lovišč s posebnim namenom. Kot dokaz prilaga cenike trofej. Upravljavci lovišč in lovišč s posebnim namenom naj bi pri izvajanju lovske dejavnosti uporabljali lokalno infrastrukturo. Lovska dejavnost naj bi bila nevarna, lokalna skupnost pa naj bi bila odgovorna za reševanje, zato ji je s tem naloženo finančno breme. Ker mora lokalna skupnost v okviru lokalnih javnih služb urejati javne poti in izvajati intervencijsko službo zaščite in reševanja, naj bi bila zaradi neustrezne zakonske ureditve lovstva finančno obremenjena. ZDLov-1 naj ne bi določal, da del dohodka iz izvajanja lovske dejavnosti pridobi tudi lokalna skupnost, zato naj bi bila ogrožena pravica do lokalne samouprave iz 9. člena Ustave. Predlagateljica predlaga, naj lokalne skupnosti pridobijo določena sredstva iz koncesijskih dajatev ali pa naj z lovišči s posebnim namenom upravljajo same. Občina Preddvor naj bi bila skoraj edina lokalna skupnost, ki nima lastne lovske društvene dejavnosti, saj sodi v območje lovišča s posebnim namenom »Kozorog«, ki ga upravlja Zavod za gozdove Slovenije. Takšna ureditev, ki onemogoča ustanovitev lovske družine na območju Občine Preddvor, naj bi bila v neskladju z drugim odstavkom 42. člena Ustave. Navaja še, da so lovišča s posebnim namenom oblikovana v najbolj ohranjenih in značilnih naravnih okoljih. V teh okoljih naj bi bil značilen trend odseljevanja. Zakonska ureditev, ki naj bi dopuščala izgubo finančnih sredstev lokalne skupnosti, naj bi bila v nasprotju s tretjim odstavkom 71. člena Ustave. Predlagateljica še navaja, da lastniki lovnih površin plačujejo dohodnino od katastrskega dohodka, ne pridobivajo pa nobenih dohodkov iz naslova lovskega udejstvovanja. Meni, da bi moralo Ustavno sodišče ob uporabi testa sorazmernosti ugotoviti, ali je poseg v zasebno lastnino zaradi izvajanja lovske dejavnosti ustavno dopusten. Navaja še, da je postopek uveljavljanja odškodnine za škodo, določen v 56. členu ZDLov-1, zelo zapleten, zato ne zagotavlja učinkovitega varstva premoženjskih interesov lastnikom lovnih površin. Ker naj bi šlo za prekomeren poseg v lastninsko pravico, bi lastniki lovnih površin morali dobiti ustrezno nadomestilo.

Pobudnica in pobudniki Marija Stritar, Jožef Barič, Peter Vincencij Kunstlj, Jože Šinkovec, Mojca Belec, Majda Rumpret, Metka Belec, Janez Praper, Ivan Voler in dr. Aleksander Majdič nasprotujejo ureditvi v ZDLov-1, ker lovska pravica ni del lastninske pravice na zemljiščih in gozdovih. Zato naj bi bila ureditev, pri kateri je nosilec lovske pravice država in ne lastniki lovnih površin, v neskladju s 33. in s 67. členom Ustave. Svoje trditve utemeljujejo s primerjalno ureditvijo v drugih državah, v katerih je lovska pravica neločljivi del lastninske pravice, in z ureditvijo na območju Slovenije pred letom 1945. Menijo, da divjad ne bi smela biti last države, ampak bi morala biti res nullius. Ker naj bi bil eden od vidikov lovske pravice tudi gospodarsko izkoriščanje lova, naj bi jim bila s takšno ureditvijo omejena pravica do gospodarskega izkoriščanja lastninske pravice. Z izpodbijano ureditvijo naj bi jim bil del lastninske pravice odvzet brez nadomestila, zato naj bi bila takšna ureditev v neskladju tudi z 69. členom Ustave. Ker naj bi bila lovska pravica s koncesijo prenesena na pravne osebe, ki niso lastnice lovnih površin, po mnenju pobudnikov lastninska pravica ni omejena v javno korist, ampak v korist določene skupine (lovske družine). Menijo, da bi bila ekološki in socialni vidik lovstva udejanjena tudi, če bi bila lovska pravica vezana na lastništvo zemljišč in gozdov. Zato naj bi bila tretji odstavek 1. člena in 9. člen ZDLov-1 v neskladju s 33. in 67. členom Ustave ter s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju Protokol k EKČP). Pobudniki se sklicujejo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Chassagnou in drugi proti Franciji. Določbe 3. člena in petega ter šestega odstavka 4. člena ZDLov-1 naj bi brez utemeljenih razlogov onemogočale fizičnim osebam ukvarjanje z lovstvom kot gospodarsko pridobitno dejavnostjo. Takšna ureditev naj bi bila v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave, ker omejuje svobodno gospodarsko pobudo, z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker postavlja fizične osebe v primerjavi s pravnimi osebami v neenakopraven položaj, in s 33. členom Ustave, ker omejuje mirno uživanje lastninske pravice. Tretji odstavek 6. člena, tretji odstavek 7. člena in drugi odstavek 8. člena ZDLov-1 naj bi bili v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in s 33. členom Ustave, ker naj bi brez soglasja in sodelovanja lastnikov lovnih površin omogočali ustanavljanje lovsko-upravljavskih območij, lovišč s posebnim namenom in lovišč. Izpodbijani členi naj bi omogočali sodelovanje lovskih in naravovarstvenih organizacij, ne pa sodelovanja lastnikov lovnih površin pri oblikovanju lovskih teritorialnih enot. Zato naj bi bili lastniki lovnih površin v neenakopravnem položaju z lovskimi in z naravovarstvenimi organizacijami. Člen 26 ZDLov-1 naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker naj bi bili lastniki lovnih površin pri vrstnem redu izbire koncesionarja v primerjavi z obstoječimi lovskimi organizacijami v izrazito podrejenem položaju. Pobudniki menijo, da je šesti odstavek 32. člena ZDLov-1, ki določa ravnanje lastnika kmetijskega zemljišča pri posegih v okolje divjadi, v neskladju s 33. in s 67. členom Ustave ter s 1. členom Protokola k EKČP, ker naj bi določal obveznosti lastnika zemljišča v javnem interesu brez povrnitve nadomestila zaradi posega v lastninsko pravico. Menijo tudi, da je naseljevanje tujerodnih vrst divjadi brez soglasja lastnika lovne površine, kar naj bi omogočal 40. člen ZDLov-1, poseg v 33. in 67. člen Ustave ter v 1. člen Protokola k EKČP. Prvi odstavek 50. člena ZDLov-1 naj bi bil v neskladju s 33. členom in s 67. členom ter s prvim odstavkom 74. člena Ustave, ker naj ne bi dovoljeval lova v manjših oborah. Sedmi odstavek 50. člena ZDLov-1 naj bi bil v neskladju s 33. členom Ustave, ker določa, da v primeru pobega divjadi iz obore divjad na podlagi samega zakona v roku osmih dni brez nadomestila postane last države. Prvi in drugi odstavek 53. člena ZDLov-1 naj ne bi natančno določala obsega obveznosti lastnikov lovnih površin v zvezi z zavarovanjem njihove lastnine pred škodo po divjadi. Zato naj oškodovanec ne bi bil že vnaprej seznanjen z obsegom svojih obveznosti pri varovanju premoženja, kar naj bi bilo v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov. Prav tako naj bi bila prvi in drugi odstavek 53. člena ZDLov-1 v neskladju tudi s 33. in s 67. členom Ustave ter s 1. členom Protokola, ker določata obveznosti lastnikom zemljišč zaradi zavarovanja njihovega premoženja pred nastankom škode, ne da bi bili upravičeni do nadomestila za uporabo zemljišča za izvajanje lovske dejavnosti.

Pobudnica Marija Stritar je svojo pobudo večkrat dopolnila. V dopolnitvi z dne 27. 9. 2004 navaja, da se je s podobno problematiko Ustavno sodišče že ukvarjalo v sklepu št. U-I-51/95 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 24/99 in OdlUS VIII, 65). Zavzelo naj bi stališče, da omejitve lastninske pravice v 5. členu Zakona o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93 – v nadaljevanju ZG), ki omogočajo drugim nabiranje plodov v gozdu, ne pomenijo posega v lastninsko pravico. Iz obrazložitve navedenega sklepa naj bi izhajalo, da je treba pri določitvi vsebine lastninske pravice izhajati iz zgodovinskih in civilizacijskih okoliščin. Pobudnica navaja, da skopa obrazložitev Ustavnega sodišča ne omenja lova, zato naj ta obrazložitev pri presoji ureditve v ZDLov-1 ne bi bila uporabljiva. Ob uporabiti testa sorazmernosti naj ne bi bilo mogoče najti ustavno dopustnega cilja za takšno ureditev. Interes članov lovskih družin do lova ne more biti ustavno dopusten cilj za omejevanje lastninske pravice. Meni, da je smotrno gospodarjenje z divjadjo mogoče doseči tudi z naložitvijo obveznosti lastniku zemljišč in gozdov. Zato naj bi bilo mogoče iste cilje doseči tudi z milejšimi ukrepi. Če lastnik svojih obveznosti ne bi izpolnjeval, bi bila predvidena intervencija lovske družine. Meni, da izpodbijana ureditev ne prestane testa sorazmernosti. Z dopolnitvijo z dne 3. 10. 2005 je svojo pobudo razširila še na tretjo alinejo 5. člena ZG, ki določa, da mora lastnik gozda v svojem gozdu dovoliti lov v skladu s predpisi in presojo »trditve, da je divjad državna lastnina«. Meni, da divjad ne bi smela biti v lasti nikogar. Z odstrelom pa bi postala last tistega, na katerega zemljišču je bila odstreljena. Zato naj bi bila tretja alineja 5. člena ZG v neskladju s 33. členom Ustave. Z dopolnitvijo z dne 17. 1. 2006 je poslala pravno ekspertizo z naslovom »Lovska zakonodaja v Sloveniji«. V njej sta pripravljena zgodovinski pregled ureditve lovskega prava na ozemlju Republike Slovenije in primerjalnopravni pregled ureditve v drugih državah.

Pobudnik Lovsko društvo Preddvor je vložil pobudo za oceno ustavnosti ZDLov-1. Navaja, da bi v 21. in 23. členu ZDLov-1 moral biti opredeljen status Lovske zveze Slovenije in območnih združenj upravljavcev. Meni, da »se javni interes ne bi smel dodeliti avtomatično, pač pa na osnovi resnično kakovostnega in strokovnega dela«. Ker naj prvi in drugi odstavek 23. člena ZDLov-1 ne bi uredila dohodka od trofejnega turizma, naj bi bil koncesionar oškodovan pri pridobivanju dohodka. Pobudnik meni, da bi v prvem odstavku 24. člena ZDLov-1 morale biti odpravljene krivice, ki so nastale na tistih območjih, kjer so v 50-ih letih ukinili lovske družine in podržavili zemljišča. Člen 60 ZDLov-1 bi moral opredeliti, ali naj bosta lovski izpit in veljavna lovska izkaznica vezana na članstvo v lovski družini. Pobudnik tudi meni, da sta 64. in 65. člen ZDLov-1 v neskladju z ZDru. Meni, da je način ukinitve lovske družine sporen, ker v ZDLov-1 ni določen status Lovske zveze Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije in območnega združenja upravljavcev. Prav tako meni, da je ureditev, pri kateri je ob razpadu ali prenehanju društva njegovo premoženje preneseno na območno združenje upravljavcev ali na Lovsko zvezo Slovenije, v nasprotju z ZDru. Meni, da Lovska zveza Slovenije ne sme biti edina monopolna zveza lovskih družin, kar naj bi izhajalo iz 66. člena ZDLov-1.

Pobudnik Lovsko društvo Kokra je vložil zahtevo za oceno ustavnosti 26. in 65. člena ZDLov-1. Navaja, da zemljišča članov društva ležijo na območju lovišča s posebnim namenom Kozorog Kamnik. Zato naj ne bi mogli uveljaviti pravic, ki so določene v 25. in 26. členu ZDLov-1. S tem naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

Državni zbor na zahteve in pobude ni odgovoril.

Vlada je v mnenju navedla, da bo preučila ureditev področja in v najkrajšem času pripravila spremembe in dopolnitve ZDLov-1. V tem okviru naj bi presojala tudi ustreznost veljavnih rešitev, na katere opozarjajo predlagatelji in pobudniki.

Ustavno sodišče je pridobilo potrebna pojasnila od Lovske zveze Slovenije in od Zavoda za gozdove Slovenije.

Ustavno sodišče je zadeve zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo. Dopolnitev pobude Marije Stritar z dne 3. 10. 2005, ki se nanaša oceno ustavnosti tretje alineje 5. člena ZG in oceno »trditve, da je divjad državna lastnina«, je Ustavno sodišče zaradi skupnega obravnavanja izločilo iz te zadeve in združilo z zadevo št. U-I-40/06. O njej bo odločilo posebej.

Pobudniki Mojca Belec, Metka Belec, Majda Rumpret in dr. Aleksander Majdič so pobudam priložili zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih izhaja, da so lastniki zemljišč in gozdov, zato izkazujejo pravni interes za izpodbijanje ZDLov-1. Ustavno sodišče se ni spuščalo v pravni interes drugih pobudnikov, ki samo zatrjujejo, da so lastniki zemljišč. Pobude, razen pobud Lovskega društva Preddvor in Lovskega društva Kokra, je sprejelo in glede na izpolnjene pogoje, določene v četrtem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Zgodovinski razvoj lastninskih razmerij je vplival tudi na lastninskopravna razmerja v zvezi z izvrševanjem lovske pravice. Ureditev lastnine v rimskem pravu je posledično vplivala tudi na lovsko pravico. Divjad je bila v tem obdobju nikogaršnja stvar (res nullius), ki si jo je lahko na javnem zemljišču prisvojil vsak svobodnjak. Na zasebnih zemljiščih je bilo treba za lov pridobiti dovoljenje lastnika zemljišča. V času fevdalizma je bil vladar edini gospodar divjadi in edini pristojen za izdajo lovskih predpisov. Lov je bil privilegij kralja, ki ga je lahko podelil svojim vazalom s posebnimi listinami. Kralj in drugi plemiči so si lahko na posameznem fevdu, ki so ga dali drugemu vazalu, pridržali lovsko pravico. Lovska pravica je postala dedna dobrina. Po letu 1500 se vzpostavi t. i. lovski regal.(*1) Lovski regal je bila samostojna lovska pravica vladarja in drugih od njega obdarjenih gospodov (deželnih knezov in drugih plemičev) na zemljiščih, ki so bila v tuji posesti. Lovska pravica v tem obdobju vsebuje samo pravico lova in pravico prisvajanja divjadi (lovska pravica v subjektivnem smislu). (*2)

Mejnik v razvoju lovske pravice na današnjem ozemlju Republike Slovenije je bil sprejem Občega državljanskega zakonika leta 1811 (v nadaljevanju ODZ). Pravica loviti je bila v § 292 ODZ opredeljena kot »netelesna stvar«. Gre torej za prve zametke samostojnosti lovske pravice. Vendar tedanji zakonodajalec ni bil dosleden. V § 295 ODZ je namreč določal, da je divjad pritiklina zemljišča, dokler ni ujeta ali ubita. To je pomenilo, da divjad do ulova deli pravno usodo zemljišča. Vendar je ODZ nato v § 383 določal, da morajo »posebni politični zakoni« urediti, kdo ima pravico lova, kako se omejuje čezmerno število divjačine in kako se povrne škoda, ki jo povzroči divjad. Predvidel je torej posebno ureditev lovske pravice, ki jo je imel lahko lastnik zemljišča ali kdo drug. Pravica lova na tujem zemljišču je bila v ODZ opredeljena kot poljska služnost (§ 477 ODZ). Določbe o služnostih so se uporabljale, če ni bilo z navedenimi posebnimi zakoni določeno drugače.

Do bistvenih sprememb je prišlo po marčni revoluciji leta 1848, ko so bili odpravljeni fevdalizem in posebne pravice plemičev. Lovski patent iz leta 1849 je odpravil lovski regal kot lovsko pravico na tujem zemljišču. Pravico lastnega lova so imeli imetniki 200 juter (115 ha) strnjenega lovišča (t. i. upravičenci lastnega lova). Druga lovišča so pripadala občinam, ki so jih morale dati v zakup ali ponuditi upravičencem lastnega lova. Zakupnina se je letno delila med zemljiške lastnike glede na velikost zemljišča (t. i. dominalno zakupni sistem).(*3)

Z združitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bilo na območju nove države lovsko pravo urejeno s šestimi različnimi pravnimi sistemi. Z Zakonom o lovu (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 258A/XCIV/697 z dne 6. 12. 1931) je bil sprejet enotni lovski sistem, ki je bil uveljavljen šele leta 1935. Lovska pravica je pripadala zemljiškemu lastniku in ni bila samostojna pravica, temveč je bilo zemljišče, na katerem se je nahajala divjad, izvor pravice. Samostojno izvrševanje lovske pravice je bilo omejeno zaradi gospodarjenja in izkoriščanja lova. Zakon je ločeval med lovsko pravico kot stvarno pravico in med pravico do izvrševanja lova. Lovska pravica je vedno pripadala samo lastniku zemljišča. Pravica do izvrševanja lova je pripadala lovskim upravičencem (lastniku neizločenega zemljišča ali zakupniku lovišča). Vsebovala je pravico do lova in pravico do prilastitve uplenjene divjadi. Lovska pravica je poleg pravice, da sme upravičena oseba na predpisan način zasledovati, ujeti ali ubiti divjačino ter si prilastiti njene uporabljive dele, vsebovala tudi že pravico do gojitve(*4) in razmnoževanja divjačine.(*5)

Po drugi svetovni vojni so bili razveljavljeni vsi pravni predpisi, ki so bili sprejeti pred okupacijo in med njo. Zato so bili razveljavljeni tudi vsi predpisi, ki so urejali lovstvo. Zakonodajna pristojnost glede urejanja lovstva je bila deljena na federacijo in republike. S Splošnim zakonom o lovu (Uradni list FLRJ, št. 105/47) je divjačina postala splošno državno premoženje. Država je vodila in urejala lovstvo kot panogo narodnega gospodarstva ter skrbela za razvoj in pospeševanje lovstva. Lovišča so obsegala tako državno, zasebno in zadružno posest. Lovišča lovskih društev je v upravljanje lovskim društvom dodelil republiški resorni minister na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju. Bolj podrobno je lovstvo uredil republiški Zakon o lovu (Uradni list LRS, št. 16/49 in nasl.). Izvrševanje lova je obsegalo pravico loviti, dajati v promet divjad in si prisvajati njene dele ter dolžnost divjad gojiti in skrbeti za njeno razmnoževanje ter varstvo. Izvirna državna lastninska pravica na divjadi se je prenesla na lovskega upravičenca z uplenitvijo. Lovska družina je morala za uživanje lovišča plačevati odškodnino, ki je bila dohodek proračuna okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. V Zakonu o lovu (Uradni list LRS, št. 26/54) je bila divjad splošno ljudsko premoženje, s katerim upravlja okrajni (mestni) odbor. Okrajni (mestni) odbor je posamezno lovišče oddal v gospodarjenje lovski družini z odločbo. Glavna naloga lovske družine je bila neposredno gospodarjenje v lovišču. Divjad, ki je bila uplenjena, ulovljena ali najdena v lovišču, je postala last lovske družine. V Temeljnem zakonu o lovstvu (Uradni list SFRJ, št. 16/65) je bila divjad opredeljena kot družbena lastnina. Lov ni bil več opredeljen samo kot panoga narodnega gospodarstva, temveč je zajemal tudi gojitev in varstvo divjadi. Lovišča so ustanavljale občine, državni organi in državni sekretar za obrambo, ki so jih z upravno odločbo podelili lovskim družinam v gospodarjenje (upravljanje). Upravljavec lovišča je z ustanoviteljem sklenil pogodbo, v kateri so se uredili pogoji, pod katerimi je bilo lovišče dano v gospodarjenje. Po letu 1974 je postalo urejanje lovstva zakonodajna pristojnost republik. Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list RS, št. 25/76 in nasl. – v nadaljevanju Zakon/76) je urejal lovstvo do sprejetja ZDLov-1. Divjad je bila družbena lastnina, ki je kot dobrina splošnega pomena uživala posebno varstvo. Za uresničevanje posebnega družbenega interesa je bil sklenjen družbeni dogovor, s katerim so se uredile medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti posameznih zainteresiranih samoupravnih organizacij. Z lovišči so upravljale lovske organizacije, ki jim je lovišče v upravljanje podelil ustanovitelj s posebnim aktom brez odškodnine in za nedoločen čas. Upravljanje lovišča je obsegalo dejavnost lovstva (gojitev, lov in uporabo divjadi) ter urejanje in vzdrževanje lovišča. Do sprejetja ZDLov-1 je ureditev dejavnosti lovstva temeljila na sistemu družbene lastnine.(*6) Divjad je bila družbena last, dokler ni bila uplenjena. Potem je prešla v last lovskega društva. Zemljišča, na katerih se je izvrševalo upravljanje z divjadjo (lovska pravica), so lahko bila tako v družbeni lastnini kot tudi v zasebni lastnini. Iz navedenega izhaja, da pravica do upravljanja z divjadjo(*7) v tem obdobju ni bila vezana na lastninsko pravico na zemljišču.

Po osamosvojitvi Slovenije je bilo treba zaradi spremembe družbenega sistema v Republiki Sloveniji zakonodajo uskladiti z Ustavo. Zato je bilo treba zakonsko urediti način prenehanja družbene lastnine oziroma njeno preoblikovanje v pravo lastnino ter določiti kriterije za določitev znanih lastnikov. Lastninjenje naravnih dobrin in pravico do upravljanja, rabe ali izkoriščanje naravne dobrine je uredil ZVO. Naravne dobrine so praviloma postale državna lastnina. Pravico do upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine so zasebni subjekti lahko pridobili s koncesijo ali z dovoljenjem. Zaradi varovanja pridobljenih pravic so lahko obstoječi nosilci pravice do upravljanja, rabe in izkoriščanja naravne dobrine do podelitve koncesij ali dovoljenj uresničevali svojo pravico v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v pravnomočnem aktu, s katerim je bila pridobljena.(*8) Divjad je bila z ZVO opredeljena kot naravni vir in je postala državna lastnina. Obstoječa pravica lovskih družin do upravljanja z divjadjo se je uresničevala v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v pravnomočnem aktu, s katerim je bila pridobljena. (*9) Zemljišča in gozdovi, na katerih se je izvrševalo upravljanje z divjadjo in so bili v družbeni lasti, so prešli v državno lastnino ali v zasebno lastnino.(*10)

S sprejemom ZDLov-1 je zakonodajalec prilagodil upravljanje z divjadjo kot naravnim bogastvom spremenjenemu pravnemu sistemu. V veljavni ureditvi je prostoživeča divjad premična stvar v državni lasti (drugi odstavek 163. člena ZVO-1). Divjad je naravno bogastvo. Država kot lastnik upravlja s prostoživečo divjadjo. Upravljanje z divjadjo je najširši pojem, ki poleg trajnostnega gospodarjenja z divjadjo obsega tudi načrtovanje, ohranjanje in spremljanje stanja divjadi ter načine njihovega izvajanja. ZDLov-1 ne opredeli pojma »lovska pravica«. Iz tretjega odstavka 1. člena ZDLov-1 izhaja, da je trajnostno gospodarjenje z divjadjo dejanska vsebina lovske pravice. Lovska pravica (trajnostno gospodarjenje z divjadjo) v ZDLov-1 obsega pravico lova divjadi,(*11) pravico prisvajanja divjadi, ohranjanje divjadi, ukrepanje v življenjskem okolju divjadi in posege v populacije zaradi gospodarskih, veterinarsko-sanitarnih, zdravstvenih in drugih utemeljenih razlogov (drugi odstavek 3. člena ZDLov-1). Iz navedenega izhaja, da sta pravica lova in pravica prisvajanja divjadi sestavni del lovske pravice. Pravica lova in pravica prisvajanja divjadi sta povezani z lovsko pravico in ne moremo govoriti o samostojnih ter neodvisnih pravicah. Nosilec svoje lovske pravice ne more v celoti prenesti na druge subjekte. Lahko pa razpolaga s posameznimi deli lovske pravice (s pravico lova) in jih lahko pod pogoji, določenimi v zakonu, prenese na druge osebe. Lovska pravica je samostojna pravica, ki ni vezana na lastninsko pravico na zemljišču. Izvirno pripada državi, ki jo lahko pod pogoji, določenimi v zakonu, prenese na zasebne subjekte. Zato je javnopravne narave. Zasebni subjekt lahko lovsko pravico pridobi samo po posebnem postopku (podelitev koncesije na javnem razpisu) in z javnopravnim aktom (upravna odločba).

Iz ureditve lovstva v drugih državah izhaja, da so lovski sistemi izraz konkretnih državnopravnih ureditev. Ureditev lovstva je v vsaki državi svojevrsten sistem, ki je rezultat specifičnega družbenega, zgodovinskega, kulturnega, socialnega, pravnega in državnopravnega razvoja. Lovsko pravo v posamezni državi je posledica njenega lastnega zgodovinskega razvoja. Glede na pravni izvor lovske pravice v veljavnih pravnih sistemih obstajata dve obliki lovske pravice. Po eni od njiju je lovska pravica lahko samostojna pravica, ki ni vezana na lastninsko pravico na zemljišču. Zato je ponavadi javnopravne narave. Po drugi obliki je lovska pravica lahko zasebnopravna premoženjska pravica, ki je vezana na lastninsko pravico na zemljišču.(*12)

Državni svet in pobudniki nasprotujejo ureditvi v ZDLov-1, pri kateri je lovska pravica samostojna pravica, ki ni vezana na lastninsko pravico na zemljišču. Takšna ureditev naj bi bila v neskladju s 33., s 67. in z 69. členom Ustave ter s 1. členom Protokola k EKČP.

Tretji odstavek 1. člena ZDLov-1 določa: »Z divjadjo upravlja Republika Slovenija. Trajnostno gospodarjenje z divjadjo lahko Republika Slovenija pod pogoji določenimi s tem zakonom prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico.«

Člen 9 ZDLov-1 določa: »Lovišča in lovišča s posebnim namenom se oblikujejo ne glede na lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter upravno-administrativno delitev ozemlja Republike Slovenije.«

Glede na očitke pobudnikov in Državnega sveta je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je ureditev v neskladju s 33., s 67. in z 69. členom Ustave ter s 1. členom Protokola k EKČP. Ker določba 1. člena Protokola k EKČP ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot jih zagotavljajo določbe Ustave, je Ustavno sodišče presojalo očitke pobudnikov v zvezi s kršitvijo 1. člena Protokola k EKČP v okviru skladnosti z navedenimi določbami Ustave.

Člen 33 Ustave varuje lastninsko svobodo. Njen namen je nosilcu temeljnih pravic zavarovati svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Ima dvojni varovalni učinek. Varuje konkretni položaj imetnika pravice pred oblastnimi posegi v njegovo lastninsko sfero, izraža razmerje med posameznikom ter skupnostjo in varuje pravni institut lastnine oziroma lastninske pravice. Zajema naslednje elemente: svobodo pridobivanja lastnine, uživanje lastnine, pravico do odtujevanja lastnine in zaupanje v pridobljene pravice. Lastninska pravica je sestavljena iz različnih upravičenj, katerih vsebino je treba zakonsko urediti. Zato ustavni pojem lastnine dobi vsebino šele z zakonsko ureditvijo. Vsebina ustavnega varstva lastnine oziroma vsebina ustavno zajamčenih lastninskih upravičenj na posameznih kategorijah stvari se lahko skozi časovna obdobja spreminja v odvisnosti od objektivnega pomena te kategorije stvari za skupnost kakor tudi od prevladujočih vrednostnih pogledov na razmerje med lastnikom in skupnostjo. Uporaba pooblastila za zakonsko konkretizacijo vsebine lastninske pravice privede do različnih pojavnih oblik lastnine. Ker je javni interes pri različnih vrstah stvari različno intenzivno izražen, se zakonski lastninskopravni režimi posameznih vrst stvari razlikujejo. Bolj ko je pri določeni vrsti stvari poudarjen njen pomen za skupnost, večji manevrski prostor ima na razpolago zakonodajalec pri urejanju vsebine lastninske pravice.(*13)

V okviru splošnih določb Ustava v svojem 5. členu navaja nekatere pozitivne obveznosti države, med katere sodi tudi skrb za ohranjanje naravnega bogastva. Člen 70 Ustave je namenjen varstvu naravnih bogastev. Zakonodajalcu nalaga, da z zakoni uredi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da bo zagotovljena njena ekološka funkcija, da uredi pogoje za izkoriščanje naravnih bogastev, pogoje uporabe zemljišč, pogoje in način uresničevanja gospodarskih in drugih dejavnosti z namenom uresničevanja skrbi države za zdravo življenjsko okolje itd. V drugem odstavku 70. člena Ustave je zakonodajalec tudi pooblaščen, da z zakonom uredi pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva. Opustitev normativnega urejanja varstva naravnih bogastev bi pomenila kršitev teh ustavnih zapovedi. Naravna bogastva so namreč del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek. Namen varstva okolja je po 2. členu ZVO-1 spodbujanje takšnega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Po načelu ekološke funkcije lastnine (16. člen ZVO-1) je treba pri uživanju lastninske pravice ali pravice splošne rabe ali posebne rabe naravnih dobrin zaradi upoštevanja ekološke funkcije lastnine zagotoviti ohranjanje in izboljšanje kakovosti okolja, ohranjanja naravnih vrednot in biotske(*14) raznovrstnosti.

Na teh podlagah je zakonodajalec v ZDLov-1 uredil varstvo ter ohranjanje divjadi kot naravnega bogastva. Namen ZDLov-1 je urediti upravljanje z divjadjo tako, da se zagotavljajo ekološka, socialna in gospodarska funkcija divjadi in njenega življenjskega prostora. Namen upravljanja z divjadjo je ohraniti in varovati divjad kot naravno bogastvo, ohraniti in povečati biološko in krajinsko pestrost in stabilnost življenjskih združb ter preprečevati in povrniti škodo od divjadi in na njej (1. člen ZDLov-1). Zakonodajalec je uredil obseg javne službe za področje divjadi in lovstva, določil pogoje, pod katerimi se sme izkoriščati divjad kot naravni vir, določil omejitve pri posegih v okolje divjadi in način trajnostnega gospodarjenja z divjadjo.

Narava in vsebina lovske pravice sta se z družbenim razvojem in z zavedanjem o pomenu zdravega življenjskega okolja spreminjali. Lovska pravica je poleg gospodarske funkcije pridobila tudi socialno funkcijo (športno-rekreacijska, turistična, izobraževalna in raziskovalna funkcija) in ekološko funkcijo (ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnega ravnovesja, gospodarjenje s prostoživečimi vrstami divjadi, ki temelji na povečevanju pestrosti avtohtonih živalskih vrst in vzpostavljanju biološkega ravnovesja). Lovska pravica je najprej vsebovala samo pravico lova in pravico prisvajanja divjadi. Z družbenim razvojem pa je vsebovala vedno več elementov, ki so bili povezani z varovanjem okolja, ohranjanjem narave in varovanjem divjadi. Temeljni namen lovske pravice v sodobni družbi ni več v gospodarsko-ekonomskih interesih kmetijstva in gozdarstva, temveč postajata temeljna funkcija lovske pravice ohranjanje narave in varstvo okolja. S civilizacijskim razvojem je pri divjadi kot naravnem bogastvu bolj poudarjen njen pomen za skupnost kot njen pomen za posameznika, zato ima zakonodajalec pri urejanju dejavnosti lovstva široko polje proste presoje.

Narava lovske pravice zahteva, da nosilec lovske pravice pri njenem izvrševanju uporablja zemljišča in gozdove. Glede na pravni izvor lovske pravice v veljavnih pravnih sistemih torej obstajata dve obliki lovske pravice. Po eni od njiju je lovska pravica lahko samostojna pravica, ki ni vezana na lastninsko pravico na zemljišču. Po drugi obliki je lovska pravica lahko zasebnopravna premoženjska pravica, ki je vezana na lastninsko pravico na zemljišču. Iz zgodovinskega pregleda izhaja, da je imela lovska pravica na ozemlju Republike Slovenije obe obliki. V času fevdalizma in po drugi svetovni vojni je bila lovska pravica samostojna pravica, ki ni bila vezana na lastninsko pravico na zemljišču. Od marčne revolucije leta 1848 do druge svetovne vojne pa je lovska pravica izvirala iz lastninske pravice na zemljišču. Glede na navedeno je zakonodajalec v ZDLov-1 izbral eno izmed možnih oblik ureditve, in sicer je lovsko pravico uredil kot samostojno pravico javnopravne narave, ki ne izvira iz lastninske pravice na zemljišču. Nosilka pravice je država, ki jo lahko s koncesijo prenese na usposobljene subjekte. S takšno ureditvijo je zakonodajalec zagotovil tudi pravno kontinuiteto s prejšnjo pravno ureditvijo, ki je lovsko pravico urejala smiselno na podoben način, čeprav je temeljila na sistemu družbene lastnine. Dejstvo, da je lovska pravica v obdobju pred drugo svetovno vojno izvirala iz lastninske pravice na zemljišču, in dejstvo, da je bila lovska pravica lastnikom zemljišč odvzeta v družbenem sistemu, ki je bil spremenjen, ne pomeni, da mora biti veljavna ureditev lovske pravice identična prejšnji ureditvi. Zakonodajalec mora vsebino lastninskih upravičenj prilagoditi sodobnim družbenim razmeram. Zakonodajalec ima ustavno pooblastilo za zakonsko urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine, tako da bo zagotovljena njena ekološka funkcija, in ima ustavno pooblastilo za določanje pogojev za izkoriščanje naravnih bogastev ter pogojev uporabe zemljišč (70. in 71. člen Ustave). Samostojna narava lovske pravice, ki ne izvira iz lastninske pravice na zemljišču, torej glede na 70. člen Ustave ne pomeni posega v lastninsko pravico (33. člen Ustave).

Pobudniki in Državni svet navajajo, da sta tretji odstavek 1. člena in 9. člen ZDLov-1 v neskladju tudi z 69. členom Ustave, ker naj bi bila lastnikom lovnih površin lastninska pravica odvzeta brez odškodnine. Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustava zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, pod določenimi pogoji omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Odvzem lastninske pravice pomeni, da dosedanji nosilec izgubi lastninsko pravico na stvari. Kot razlastitev je treba obravnavati tudi posege, pri katerih se lastninska pravica tako izvotli, da lastniku ostane nudum ius. Omejitev lastninske pravice pa zajema obremenitev nepremičnine s služnostjo in z začasno uporabo nepremičnine v javno korist, pri kateri se pravica dejansko odvzame (izvotli) za določen čas. V obeh primerih gre za kvalitativen poseg v lastninsko pravico zaradi konkretne javne koristi in ne le za omejitev načina uživanja lastnine.(*15)

Lastnikom zemljišč in gozdov ostanejo vsi bistveni elementi lastninske pravice na zemljišču (pravica posesti, pravica uporabe in pravica razpolaganja s stvarjo), kljub temu, da lastninska pravica na zemljišču ne vsebuje tudi upravičenj, povezanih z izvrševanjem lovske pravice. Zato ureditev, pri kateri je lovska pravica samostojna pravica in ni del lastninske pravice na zemljišču in gozdu, sama po sebi ne more biti v neskladju z 69. členom Ustave.

Pobudniki in Državni svet tudi zatrjujejo, da način izvrševanja lovske pravice, določen v ZDLov-1, lastnikom zemljišč in gozdov povzroča obveznosti in omejitve pri uporabi zemljišča, kar naj bi bilo v neskladju s 33. in s 67. členom Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 sprejelo stališče, da pomenijo omejitve, ki so lastnikom zemljišč naložene zaradi izvrševanja lovske pravice, in obveznost, da dopustijo izvrševanje lovske pravice na svojem zemljišču, poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Vendar je Ustavno sodišče ob uporabi t. i. testa sorazmernosti ugotovilo, da koristi, ki jih prinaša izvrševanje lovske pravice na način, določen z ZDLov-1, s katerim se zagotavlja varovanje naravne dobrine, odtehta težo posega v pravico lastnikov zemljišča.

Glede na navedeno tretji odstavek 1. člena in 9. člen ZDLov-1 nista v neskladju s členi 33, 67, in 69 Ustave (6. točka izreka).

Državni svet trdi, da ureditev podeljevanja koncesij v V. delu ZDLov-1 posega v pridobljene pravice dosedanjih upravljavcev lovišč. Z navedeno ureditvijo naj bi bile pravice dosedanjih upravljavcev lovišč urejene popolnoma na novo, v spremenjeni obliki in v spremenjenih obveznostih. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-32/95 z dne 30. 6. 1995 (Uradni list RS, št. 44/95 in OdlUS IV, 65).(*16) Meni, da je položaj dosedanjih upravljavcev lovišč v primerjavi z drugimi subjekti, ki so enako kot upravljavci lovišč pred spremembo zakonodaje upravljali z naravnimi viri (npr. Zakon o vodah, Uradni list RS, št. 67/02 in nasl. – v nadaljevanju ZV-1), slabši. Zato naj bi bil kršen 22. člen Ustave. Predlagatelj izpodbija V. del ZDLov-1 v celoti, vendar iz njegovih navedb izhaja, da sta zanj sporni določbi 25. in 26. člena ZDLov-1. Iz zahteve tudi smiselno izhaja, da Državni svet ureditvi 25. in 26. člena ZDLov-1 očita neskladnost z 2. členom (poseg v pridobljene pravice) in z drugim odstavkom 14. člena Ustave (enakost pred zakonom). Zato je Ustavno sodišče očitke Državnega sveta presodilo v tem obsegu.

V drugem odstavku 24. člena ZDLov-1 je določeno, da se pravica do trajnostnega gospodarjenja z divjadjo v posameznem lovišču pridobi s koncesijo, ki se podeli na javnem razpisu. V 25. členu ZDLov-1 je določeno, da je koncedent Republika Slovenija, njene funkcije pa v imenu in za račun Republike Slovenije opravlja Vlada. Koncesionar je lovska družina, ki trajnostno gospodari z divjadjo. Koncesija se podeli za določen čas, vendar najmanj za 20 let. Koncesionar ne more oddati lovišča v najem ali v podnajem, lahko pa tretjim osebam odda izvedbo posameznih ukrepov in nalog.

Člen 26 ZDLov-1 določa: »Pri podelitvi koncesije iz drugega odstavka 24. člena tega zakona se upošteva naslednji prednostni vrstni red: