Premoženja, ki je bilo z odločbo o nacionalizaciji lastniku podržavljeno in z dopolnitvijo te odločbe vrnjeno njegovim sorodnikom, ni mogoče šteti za podržavljeno premoženje po ZDen, ker ta v 8. členu določa, da je kot podržavljeno premoženje po tem zakonu mišljeno zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino.
ZOR člen 382, 372, 1106. Zakon o zastaranju terjatev (1953) člen 41.
zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - splošni zastaralni rok - zadržanje zastaranja - terjatve med določenimi osebami
Tožnica zahteva s tožbo izpolnitev pogodbene obveznosti. Njen zahtevek predstavlja terjatev iz obligacijskih razmerij. Take terjatve je mogoče uveljavljati le v določenem časovnem obdobju, ker zastarajo. Zastaranje terjatve pa pomeni, da z njegovim nastopom preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker je bilo zastaranje terjatve proti njenemu možu kot zakoncu zadržano do njegove smrti, se je začelo zastaranje šele leta 1978. Zakon o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR) je bil uveljavljen s 1.10.1978 ter je v 1106. členu določil, da se njegove določbe ne bodo uporabljale za obligacijskopravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Zastaranje terjatev, ki so nastale pred 1.10.1978, se zato presoja po določbah preje veljavnega zakona o zastaranju terjatev (Uradni list bivše federacije, št. 40/53), ki je v 41. členu določil, da se njegove določbe uporabijo v celoti za vse terjatve, ne glede na to, kdaj so nastale, razen za terjatve, katerih zastaranje je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo ali če je za zastaranje določenih terjatev določen s posebnim zakonom poseben zastaralni rok. Zastaranje obveznosti, ki so torej nastale pred 1.10.1978, je bilo tako urejeno s citiranim predpisom. Ta predpis je s 14. členom določil 10 letni splošni zastaralni rok. Glede na tako pravno stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožničina terjatev res zastarala že več let pred vložitvijo tožbe, kot je bilo presojeno na nižjih stopnjah.
Denacionalizacijski upravičenec ni postal jugoslovanski državljan dne 28.8.1945, ko je začel veljati zakon o državljanstvu FLRJ, če je ob uveljavitvi novele navedenega zakona, to je 4.12.1948, ki je uveljavila 2. odstavek 35. člena tega zakona, živel v tujini.
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev v korist potomcev
Zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del pa ne spada v zapuščino.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS02205
ZOR člen 403, 409. ZPP (1977) člen 327.
nadomestna izpolnitev - fakultativne obveznosti in fakultativne terjatve - pravica dolžnika pri fakultativni obveznosti
Toženec je med postopkom postavil nasprotni zahtevek s sledečo vsebino: tožeča stranka je dolžna istočasno ob izselitvi toženca iz dvoinpolsobnega stanovanja v L., dati tožencu - nasprotnemu tožniku v uporabo prazno od oseb in stvari stanovanje št. 13 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka št. ali mu dodeliti v uporabo drugo primerno dvoinpolsobno stanovanje v L.. Del zahtevka, ki se je nanašal na drugo primerno stanovanje, je sodišče druge stopnje ocenjevalo za alternativni zahtevek, ki mu je mogoče v celoti ugoditi ali pa ga le v celoti zavrniti, pri čemer je menilo, da ima toženec kot dolžnik pravico ponuditi fakultativno obveznost. Tako stališče nima opore v določbah zakona v obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), niti ne v določbah zakona o pravdnem postopku. Namreč tako alternativna obveznost (po 503. členu ZOR) kot fakultativna (po 409. členu ZOR) mora imeti podlago v pogodbi. Tako mora biti že v pogodbi dogovorjeno, da ima dolžnik pravico namesto dolgovane stvari ponuditi v izpolnitev neko drugo.
Za alternativno upravičenje v smislu določb 327. člena ZPP pa tudi ne gre. Za tako upravičenje gre samo v primerih, kadar tožnik izjavi, da je pripravljen namesto utoževane stvari sprejeti določen znesek, zaradi česar sodišče lahko nato izreče v sodbi, da se toženec oprosti izročitve dolgovane stvari, če plača po tožniku predlagani denarni znesek.
Po določilu 953. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), so lahko s pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju izključene iz zavarovanja tudi določene nevarnosti. V danem primeru je bila pogodbeno dogovorjena izguba zavarovalnih pravic voznika in njegovih svojcev na podlagi 1. odstavka 3. točke 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-90) v povezavi s 5. členom pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo (AO plus - 90), zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca ob nezgodi. Glede na spredaj navedeno ugotovitev o stopnji voznikove alkoholiziranosti se je namreč štelo, ker se ni dokazalo nasprotno, da je predmetna nezgoda nastala zaradi dokazane vzročnosti delovanja alkohola na zavarovanca, saj je imel kot voznik motornega vozila ob nezgodi v krvi več kot 0,5 promilov alkohola. Ker je tako izključena obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino tožnicam, tožbeni zahtevek tožnic zoper toženo zavarovalnico ni bil utemeljen.