KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS20279
ZKP 1994 člen 269, 269/1, 279. KZ 1994 člen 169, 171.
obtožnica in preizkus obtožnice - vsebina obtožnice - nevezanost na pravno opredelitev dejanja - kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev
Zakonska določila v 169. in 171. členu KZ poleg pravne opredelitve kaznivega dejanja dajejo poseben pravni položaj obtožencu v kazenskem postopku, zato je pravna opredelitev dejanja bistven sestavni del obtožnice, kljub določilu čl. 279 ZKP.
denarne obveznosti - pogodbene obresti - pogodbena obrestna mera - če je določitev cene (obresti) prepuščena enemu pogodbeniku
V obligacijskih razmerjih na splošno velja, da je neveljavno pogodbeno določilo, ki določitev obveznosti prepušča eni stranki. Za odločitev o veljavnosti pogodbene določbe o spremembi realne obrestne mere v skladu s sklepom o višini obrestne mere banke (tožene stranke) je zato bistvena okoliščina, če je bila s to določbo prepuščena določitev spremembe obrestne mere toženi stranki sami.
Materialnopravno pravilna je presoja v zvezi z uporabo 191.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Na podlagi obsežnih ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevem premoženjskem stanju, ki so delno povzete tudi v razlogih pritožbenega sodišča, zato jih revizijsko sodišče ponovno ne navaja, sta obe sodišči prišli do pravilnega materialnopravnega zaključka, da v obravnavanem primeru za uporabo določbe 191.čl. ZOR ni pravne podlage. Ob ugotovljenem premoženjskem stanju toženca ni mogoče priti do zaključka, da je toženec šibkega premoženjskega stanja in da bi ga plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje.
" Pravična denarna odškodnina " za nobenega oškodovanca ni reparacija, ampak pomeni zanj le določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave, tj. škodo. S prisojeno odškodnino, ki je ob upoštevanju vseh pomembnih pravnih dejstev individualizirana in odmerjena po kriterijih, po katerih se odmerja pravična denarna odškodnina za negmotno škodo (stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom), bo tudi po mnenju revizijskega sodišča ta namen dosežen. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.
temeljna načela - načelo proste presoje dokazov - vrnitev zadeve v novo sojenje
Sodišče odloča v konkretnem sporu in v mejah v konkretnem sporu postavljenega tožbenega zahtevka. V obravnavani pravdni zadevi je zato moralo odločiti o tem, ali je tožbeni zahtevek, ki ga je proti toženi stranki naperila tožeča stranka, utemeljen po določbah materialnega prava (Stanovanjskega zakona, Ur. l. SRS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ ). Zaradi povedanega morebitna različna praksa tožene stranke pri prodaji stanovanj, za odločitev v tej pravdni zadevi pravno ni odločilna.
ZOR člen 173, 174, 174/1, 175, 177, 177/2, 177/4, 178, 178/4. ZPP (1977) člen 12, 12/3, 195, 195/2.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - protipraven odvzem nevarne stvari imetniku - oprostitev odgovornosti - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - solidarna odgovornost - predhodno vprašanje - obstoj pravde - učinek litispendence
Določba četrtega odstavka 178. člena ZOR, ki določa, da odgovorjata za škodo, ki jo pretrpijo drugi, imetnika motornih vozil solidarno, ni samostojen zakonski temelj za odškodninsko odgovornost samo, marveč je le podlaga za določeno obliko obveznosti več dolžnikov zunajpogodbene deliktne odgovornosti - imetnikov motornih vozil. To obliko določa ta predpis kot solidarno. Pravni temelj za odškodninsko odgovornost samo pa je v 173. členu ZOR, ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, in v prvem odstavku 174. člena ZOR, ki določa, da odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik. Iz opisanega torej izhaja, da ureja četrti odstavek 178. člena ZOR, drugače kot v svojih prvih treh odstavkih, objektivno odgovornost imetnikov motornih vozil, nasproti drugim, ki pretrpijo škodo, pa je ta odgovornost solidarna. Res sicer določa zakon, da je imetnik stvari prost odgovornosti, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega (drugi odstavek 177. člena ZOR oziroma jo je dolžan povrniti v razmerju s svojo krivdo, če je zanjo deloma kriv kdo tretji (četrti odstavek 177. člena ZOR), vendar v obeh primerih ni mišljen kot tretji imetnik motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči.
Sodišče je v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil toženec spoznan za krivega - tretji odstavek 12. člena ZPP, ne pa na sklep o izreku vzgojnega ukrepa, ker ne gre za sodbo in ker se s takšnim sklepom ne ugotavlja mladoletnikova krivda - tretji odstavek 483. člena zakona o kazenskem postopku kot del kazenske odgovornosti - prvi odstavek 15. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije.
ZPP (1977) člen 2, 2/1. ZSR člen 50, 50/4.SZ člen 58, 111, 160.UZITUL člen 9, 9/1, 25.
odločanje v mejah postavljenega zahtevka - nasprotna tožba - aktivna legitimacija - tožba na izpraznitev stanovanja - lastninjenje in privatizacija stanovanj - vojaško stanovanje
Prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, vendar ob pogoju, ki ga je postavil toženec v svoji nasprotni tožbi, se pravi, da mu mora tožeča stranka ponuditi ob izselitvi iz obravnavanega stanovanja stanovanje v P., ki ga je zasedal poprej. Sodišče bi moglo "izolirano" obravnavati le tožbeni zahtevek tožeče stranke, če mu tožena stranka ne bi oporekala s trditvijo, da je pred preselitvijo imela stanovanjsko pravico na stanovanju istega stanodajalca. Če ne bi bilo takšnega ugovora bi sodišče tudi lahko, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, razsodilo, da se mora toženec izseliti, ker pač zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Čim pa je bil podan takšen ugovor bodisi samostojno, bodisi z nasprotno tožbo, pa je sodišče moralo reagirati nanj in tožbenemu zahtevku le delno ugoditi s tem, da tožencu, če naj pride do izselitve, ponudi stanovanje, ki ga je zasedal poprej.
Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke ni podan, pa naj se uporabijo predpisi zakona o stanovanjskih razmerjih ali predpisi stanovanjskega zakona. Po prvem je lahko, če je šlo za protizakonito vselitev, zahteval izpraznitev stanovanja stanodajalec (četrti odstavek 50. člena ZSR), in to je bil po zakonu o sredstvih in financiranju JLA vojaški organ JLA. Stanodajalske pravice oziroma pravice razpolaganja z vojaškimi stanovanji pa so po prvem odstavku 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z razglasitvijo tega zakona (25. člen UZITUL) prešle 25.6.1991 na tožečo stranko. Po SZ, ki daje aktivno legitimacijo za izpraznitveno tožbo lastniku stanovanja (58. člen SZ), pa je tožeča stranka z uveljavitvijo tega zakona (19.10.1991 - 160. člen SZ) postala lastnica na podlagi 111. člena SZ, ker je, kot je bilo omenjeno, na podlagi ustavnega zakona pridobila pravico razpolaganja z njim in torej tudi pravico uporabe.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti - izločitev
Predlagateljičino nezadovoljstvo s potekom in z odločitvami (tudi pravnomočnimi) v prejšnjih postopkih, ki so tekli med njo in njenim razvezanim možem, ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče v nadaljnjih postopkih, ki tečejo med istima strankama. Kot tak razlog tudi ni mogoče upoštevati trajanja postopka, saj možnost, da bi pred drugim sodiščem postopek tekel hitreje, ne opravičuje posega v delitev pristojnosti med sodišča, ki je določena z zakonom. V kolikor pa predlagateljica trajanje postopka utemeljuje s pristranostjo razpravljajoče sodnice, je to mogoče uveljavljati le kot izločitveni razlog po 71. členu ZPP.
Določba 1. odstavka 26. člena ZUS ni v nasprotju s pravnim redom RS samo zaradi tega, ker določa procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko pristojni organ v določenem roku ne odloči o strankinem zahtevku. Bistveno je le to, da je stranki omogočeno sodno varstvo tudi v takem primeru.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Revizija je kot izredno pravno sredstvo dovoljena le proti pravnomočnim sodbam, izdanim na drugi stopnji, z njo pa se lahko izpodbija odločitev sodišča le v tistem delu, ki je postal pravnomočen s sodbo, izdano na drugi stopnji. Za to, da je revizija dovoljena, pa mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati vrednost, ki jo določa zakon (1. in 2. odst. 382.čl. ZPP). Ta vrednost je v času vložitve tožbe, odločanja v pritožbenem postopku in v trenutku vložitve revizije znašala 80.000 SIT (9.čl. zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske postopke ter drugih denarnih zneskov, Ur.l. RS 55/92 ). Glede na obseg izpodbijanja v pritožbenem postopku, je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna za s strani tožeče stranke neizpodbijani zavrnilni del (2.tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in za znesek 63.270 SIT, ki ga tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala. V kolikor se revizija tožene stranke nanaša tudi na navedeni znesek, ni dovoljena, saj izpodbijanje tega zneska ne predstavlja izpodbijanja pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje (1. odst. 382.čl. ZPP). Nedovoljena pa je tudi v preostalem delu, saj znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje le 50.000 SIT, za dovoljenost revizije pa bi morala presegati 80.000 SIT.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti
Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je po 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR ) pravni standard. To pomeni, da odločanje o tem, kolikšen znesek ustreza pojmu pravične denarne odškodnine v konkretnem primeru, spada v področje razlage materialnega prava. Ta pa je, ob upoštevanju vseh v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odst. 385.čl. ZPP), v izpodbijani pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča pravilna. Pri odmeri pravičnega denarnega zadoščenja iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti, je pritožbeno sodišče upoštevalo vse ugotovitve izvedencev, tedaj tudi tiste, ki so povezane s prikrajšavo leve spodnje okončine za tri centimetre in zavrto gibljivostjo v levem komolcu, in vse kriterije, ki so za odmero pravične denarne odškodnine določeni v 200.čl. ZOR (stopnja duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in združljivost prisojene odškodnine z naravo in namenom denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo ).
Pri odmeri davka od dobička iz kapitala se v primeru prometa nepremičnine, ki je bil opravljen na podlagi navideznih pogodb (1. odst. 66. člena ZOR), upošteva prikrita pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (2. odst. 66. člena ZOR). Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je tedaj dejanski prodajalec nepremičnine (52. člen zakona o dohodnini).
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Sodišče lahko prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine.
Za določitev stvarne pristojnosti za odločanje o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev zemljišča, je odločilna namembnost zemljišča ob podržavljenju.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - določitev najemnika stanovanja po razvezi zakonske zveze - sklenitev najemne pogodbe z dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice
Zakonska zveza med tožnico in prvim tožencem je bila razvezana po uveljavitvi SZ. Zato je vprašanje, kateri od razvezanih zakoncev izpolnjuje pogoje za najemnika stanovanja (po 57.čl. SZ) in s tem tudi pogoje za priznanje statusa privatizacijskega upravičenca, v tem sporu predhodno vprašanje.
obračun carine - zakonite zamudne obresti ob vrnitvi carinskih dajatev
Niti CZ niti ZOMZO ne urejata upravičenosti do zakonitih zamudnih obresti v primerih vrnitve carinskih dajatev. Zato ni materialne podlage za odločanje o plačilu zakonitih zamudnih obresti v carinskem postopku od plačane in povrnjene carine in drugih uvoznih davščin, pač pa le za odločanje o povračilu preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS02170
ZOR člen 107, 107/2.SZ člen 117, 123. ZPP (1977) člen 208, 208/4.
neveljavnost pogodb - nične pogodbe - poznejše prenehanje vzroka ničnosti - lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - udeležba intervenienta - pravni učinek pravnih dejanj intervenienta
Po določbi 2. odstavka 107. člena ZOR se ničnost izjemoma ne more uveljavljati, če je ničnostni razlog prenehal in je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena. Pravni standard prepovedi manjšega pomena se ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši.
ZUreP člen 4, 34, 35, 36. ZUN člen 5. Pravilnik člen 6, 7.
lokacijsko dovoljenje
O tem, v katera območja urejanja in za kakšne namene se opredeljujejo posamezne parcele, določajo na podlagi zakona posamezni dolgoročni in srednjeročni družbeni plani bivših družbenopolitičnih skupnosti.
Akt zdravniške zbornice, izdan v zvezi s kršenjem kodeksa medicinske deontologije, ni posamični dokončni akt iz 1. odst. 157. čl. ustave, ker ga zbornica ni izdala v okviru javnega pooblastila (2. odst. 85. čl. zakona o zdravstveni dejavnosti), prav tako pa tudi ni posamični akt iz 2. odst. 157. čl. ustave, ker ni bil izdan s strani nosilca javnega pooblastila.
sklep - pritožba zoper sklep - rok za pritožbo - obnova postopka - neudeležba v postopku
Če tisti, ki dejansko ni sodeloval v postopku, ker mu ni bila dana možnost udeležbe, pa meni, da bi moral, vloži pritožbo po preteku 15-dnevnega roka, ki začne teči od vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, mora upravni organ njegovo vlogo po vsebini obravnavati kot predlog za obnovo postopka.